Jean Baudrillard, o čigar delu nameravam obsežno spregovoriti na Radiu študent jutri (4. marec 2015) o polnoči, je v glavnem pozabljen, kolikor ga je v teh krajih sploh kdo poznal in študiral. Prebral sem čisto vsa njegova dela, vključno z zadnjimi predavanji, ki jih je imel v letih pred smrtjo. In morda je eden njegovih najbolj prepričljivih razmislekov tisti, ki govori o posebnem prehodu v načinu življenja sodobnih ljudi, o katerem želim razmišljati že sedaj in tukaj.

Baudrillard ima oktobra 2005 predavanje v Montrealu, naslov pa je Od prevlade k hegemoniji. Njegovo razmišljanje je izjemno zanimivo, ker je bistveno drugačno od prevladujočih razmišljanj o delovanju sodobne oblasti, ki jo potrebuje kapitalizem za preživetje.

Baudrillard se zaveda, da koncepti bio pastoralne oblasti, vladanja nad ljudmi, odtujitve ali alienacije, ubogljivosti in podrejenosti niso več dovolj močni, da bi pojasnili vedenje ljudi v neoliberalnem svetu na začetku tretjega tisočletja. Jasno mu je, da potrebujemo povsem nove koncepte.

Koncept hegemonije, ki ga predlaga Baudrillard, ima večjo pojasnjevalno moč, saj z njim razumemo, da sodobna oblast ne deluje le tako, da podreja ljudi, jih nadzoruje in drži v šahu, temveč deluje mnogo bolj prefinjeno, globalno in integralno, kar je še najbolj pomembno.

Sodobna subjektivnost ljudi je zato taka, da je obenem dvoje. Prvič. Človek je talec, s katerim oblast izsiljuje ljudi proti njim samim in njihovim najboljšim interesom. Drugič. Podrejeni človek je obenem sokrivec, kar pomeni, da dejavno sodeluje pri vzpostavljanju oblastnih odnosov nad samim seboj in se oblasti nad seboj še veseli, čeprav se sliši čudno. Svet česa podobnega še ni videl.

Poskusimo razumeti obe razsežnosti koncepta hegemonije.

Človek se kot talec vse bolj vede, kot bi bil ločen od lastnega življenja, kot ne bi bil čisto živ, kot bi se spreminjal v zombija. Izsiljevanje oblasti pomeni, da ne upa živeti, da se po malem ves čas boji življenja, za katerega se mu zdi, da je polno najrazličnejših nevarnosti, obenem pa ve, da bi takoj odletel iz družbenega polja oziroma iz spektaklov, ki ga naddoločajo, če bi pogumno sprejel negotovost življenja. Da bi razumeli to razsežnost, potrebujemo še nekaj zamisli.

Človek se odtujuje od samega življenja tako, da se pusti zapeljevati mehanizmom, ki delujejo zoper življenje, ga krčijo, mu odvzemajo dimenzijo negotovosti in nevarnosti in ga simulirajo, ne da bi bilo to razvidno. Zapeljuje ga propaganda, zapeljujejo ga spektakli, zapeljujejo ga politiki kot trgovske znamke, zapeljujejo ga simulirane oblike sveta in vsega v njem, samega življenja.

Simuliranje življenja seveda ni življenje, čeprav je del njega. Ni nasprotje od življenja, čeprav je mrtvi del življenja v samem življenju. Simulirano življenje je ponarejeno življenje.  

Poleg ideje zapeljevanja potrebujemo še idejo fatalnosti. Baudrillard govori o usodnosti takega zapeljevanja, ki vodi k ekstazi. Mrtvi del življenja privlači ljudi, v tem prepoznava Baudrillard nekrofilijo, ljudje se pustijo zapeljevati, ekstaza pa je stranski učinek stanja, v katerega so zapeljani. Ekstaza je prazna, hladna in pusta kot puščava; tudi življenje je tako. Ljudje končno živijo povsem zavarovani v puščavi, v kateri ni nobene nevarnosti več.

Zapeljevanje, fatalnost, ekstaza torej. Ljudje se pretvarjajo, da živijo, in prepričujejo drug drugega, da je tako življenje polno, radostno in srečno; skupaj živijo Trumanov šov.

V takem svetu se posameznik vede na natančno določen način, ki je povsem nadzorovan in podrejen logiki profita. Baudrillard opozarja na preprost propagandni slogan: bodimo realistični, naloga televizije je omogočiti korporacijam prodajanje njihovih izdelkov.

Da bi bili ljudje voljni nenehno kupovati izdelke, ki jih ne potrebujejo, in se še sami vesti kot izdelek, morajo biti v posebnem stanju. Znanost pove, v kakšnem stanju morajo biti in kako jih spraviti v tako stanje.

Ljudje morajo biti zlasti sproščeni, pomirjeni, odprti, gnetljivi in voljni. Njihova naloga je nato povsem preprosta: v totalnem, integralnem svetu vedno znova izbirati med ponujenimi izdelki oziroma storitvami in si privoščiti občutek svobodne izbire, zadovoljstva in morda celo sreče.

Simulacije so spektakli. Te potrebuje kapitalizem, ki s ponavljanjem in ustvarjanjem razlik proizvaja vse več blaga in ljudi kot blago. Kapitalizem se je tako sposoben vesti kot sistem, ki kjerkoli na planetu iz katere koli razlike kadarkoli ustvari nekaj novega, vendar je to novo v resnici le reciklirana različica istega, ki prispeva k ustvarjanju integralnega Enega.

Celotna politična ekonomija zato deluje kot sistem, ki ga poganja gon smrti. Baudrillard se končno obrne k Freudu, da bi razumel zapisano.

Stanje ekstaze je zaznamovano z delovanjem gona smrti. To je stanje, v katerem ima tudi človek kot podložnik sistema za trenutek občutek, da je ušel vsem dihotomijam in kontradikcijam sveta, da se je znašel onkraj napetosti, ki so značilne za življenje.

Baudrillard razmišlja o gonu smrti in spoznava, da je kapitalizem zmožen vlagati v ljudi in jih spreminjati v kapital oziroma blago. Vlaga v čisto vse razsežnosti človeškega življenja oziroma eksistence, zato so ljudje zmožni spreminjati vse, s čimer se ukvarjajo ali bi se lahko ukvarjali. Nenadoma je mogoče vse spremeniti v projekt: kdaj in koliko spati; kako in kaj jesti; kako se vesti; kako se osebnostno spremeniti; kako duhovno rasti; kako se oblačiti, kako in s čim telovaditi; kaj brati, kdaj brati, kaj govoriti, kje in s kom se pogovarjati; kako vzgajati otroke; kako postati srečen; kako osrečiti še druge ljudi; kako najti prijatelja; kako se izogniti boleznim in tesnobnim stanjem, umiranju in staranju, smrti …

Delo, delo na sebi, delo v tovarni, postane način življenja, ugotavlja Baudrillard. V tej perspektivi postane delavčevo življenje neskončno dolga serija dogodkov, za katere mora nenehno skrbeti; ves čas mora delati. Povsem postane odtujen od življenja, saj mora nenehno skrbeti za simulirane oblike življenja, zato ne more živeti in upravičeno ugotavlja, da nima časa (za življenje). Nastaja vzporedno vesolje, v katerem je delavec sicer živ, toda v resnici je zgolj objekt, ki ga potrebuje gon smrti, da opravlja svoje delo.

Baudrillard uporabi izraz ekonomija žrtvovanja, da misli sodobno življenje delavcev. Ti so podrejeni gonu smrti in se morajo nenehno nečemu odrekati, čeprav se zdi, da se njihove želje obenem ves čas izpolnjujejo, ker ves čas delajo.

Toda to so umetne želje, ponarejene želje, simulirane želje, mrtve želje.

Ekonomija odrekanja pa ima tudi revolucionarni naboj: če se ljudje potrošniki odrečejo le delu teh umetno ustvarjenih želja, se kapitalizem v hipu ustavi.

Minimalni dispozitiv: ni se treba upirati, pomislite le, da ste svobodni. Podrejenost namreč ni pasivna, temveč je aktivna, želena. Zakaj je tako?

Zaradi življenja v integralni realnosti, v kateri ni več nadrejenosti in podrejenosti, podrejenih in nadrejenih ljudi. Povsod so mreže. Kakšna je ekonomija podrejenosti? Kaj dobijo ljudje za svoje voljno sprejemanje oblasti? O tem pa drugič.