Vladna palača, v kateri imata sedež predsednik republike in Generalni sekretariat vlade, nosi velik simbolni pomen. Gre za palačo, v kateri so razkošni prostori; vemo, kdo je nekoč vladal iz palač (ponekod še danes) – cesarji, kralji, knezi itd. A časi so se spremenili. Danes nam vladajo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva. A ti “predstavniki ljudstva” so se preprosto vselili v stare in obnovljene palače, obnašajo pa se natanko tako, kot so se nekoč cesarji, kralji, knezi in drugi vladarji. 

Predsedniki držav in vlad tako sedijo v palačah, kjer na avdiencah sprejemajo “svoje” ljudstvo, vozijo se v velikih kočijah, oprostite avtomobilih in letalih, prirejajo bankete, ki jim rečejo slavnostni sprejemi, zelo radi se dajo naslavljati z ekselencami, obožujejo do minute izdelane protokole in tako naprej. Pri tem nas seveda ne sme zavesti njihova zaigrana medijska in predvolilna ljudskost. Vendar obstajajo tudi predsedniki vlad in držav, ki zares delajo v interesu ljudstva in tudi živijo v “ljudskem slogu”.

José Mujica, Urugvaj

José Mujica je od leta 2010 urugvajski predsednik, ki ga mnogi poimenujejo “najskromnejši” ali “najrevnejši” svetovni predsednik. Živi na kmetiji na obrobju glavnega mesta Montevideo, kjer z ženo vzgajata krizanteme za prodajo. Mujica 90 % svoje plače, ki znaša približno 10.500 evrov, daruje v dobrodelne namene. Vozi se s starim hroščem, je vegetarijanec in z ženo skrbita za psa brez ene tačke. “Tisti ki me opisujejo kot revnega, so v resnici revni sami. Moja opredelitev revščine je, da so revni tisti, ki potrebujejo preveč. Kajti tisti, ki potrebujejo preveč, niso nikoli zadovoljni.” Prav tako pravi, da svoj način življenja “ne bo spremenil samo zaradi tega, ker je postal predsednik. Zaslužim več kot potrebujem, čeprav se morda drugim to ne zdi dovolj”. Res nenavadne besede za predsednika tri in pol milijonske države. Pri nas pa je aktualni predsednik države ne dolgo tega, leta 2010, še kot premier, izjavil: “Sem predsednik vlade. Imam tri tisoč in dva evra. Jaz od svoje plače ne morem preživeti.” In to je zaupal študentom.

V svojem govoru pred Generalno skupščino, leta 2013, je urugvajski predsednik Mujica, ki se deklarira kot ateist, opozoril na življenjski način, ki uničuje naše družbe: "Žrtvovali smo stare nematerialne bogove in zdaj smo napolnili tempelj boga Trga. Ta bog nam organizira našo ekonomijo, politiko, naše navade in življenja, postavlja obrestne mere, nas preskrbuje s kreditnimi karticami in ustvarja iluzijo sreče. Zdi se, kot da smo bili rojeni samo za potrošnjo in še enkrat za potrošnjo, ko pa ne zmoremo več trošiti, postanemo frustrirani in trpimo zaradi revščine ter sami sebe izključimo iz družbe." Nič čudnega, da ga zahodni mediji večinoma ignorirajo, saj je povsem neprimeren za današnjo zahodno in zdaj že globalno potrošniško družbo. Bi se predsednik Pahor fotografiral z njim?

Papež Frančišek, Vatikan

Čeprav govorimo predvsem o politikih, pa velja omeniti tudi “religioznega politika”, papeža Frančiška, ki je s svojim skromnim življenjskim slogom dodobra pretresel katoliške kardinale, nadškofe, knezškofe in druge velikaše, katerih življenjski slog nima prav nič skupnega z Jezusovim naukom. Milijonska obnova slovenskega dvorca Goričane je samo eden od mnogih primerov, kako so si katoliški vladarji zamislili Jezusove besede: “Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo” (Lk 12,33). Medtem pa njihov predpostavljeni živi skromno, biva izven vatikanskih palač in če le more uporablja običajna prevozna sredstva itd.

Papež Frančišek se ne izogiba političnih in ekonomskih tem, pri tem pa brez zadržkov “slika” resnično podobo današnje ekonomije: “Ta ekonomija ubija. /.../ Vse se dogaja po merilih konkurenčnosti in po zakonu močnejšega /.../, ki izključuje velike množice ljudi in jih odriva na rob brez dela, brez perspektive, brez izhoda. /.../ Danes mirno sprejemamo nadvlado denarja nad nami in našimi družbami /.../ Ustvarili smo nove malike /.../ v fetišizmu denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in pravega človeškega cilja” (iz dokumenta Evangelijsko veselje papeža Frančiška). Pa vendar obstajajo politiki, ki vedo, da je današnja prevladujoča ekonomija izključevalna ter ubijalska in to dobesedno. In jo tudi zares spreminjajo.

Rafael Correa, Ekvador

»Najpomembnejše je življenje in šele nato odplačevanje dolgov!« To so besede ekvadorskega predsednika Rafaela Corree. Vendar ne gre samo za besede, temveč za uradno politiko države. Rafael Correa, 51-letni ekonomist z doktoratom, ki se je šolal v Ekvadorju, Belgiji in v ZDA, je že kmalu po prevzemu oblasti, januarja 2007, razglasil ekvadorski nacionalni dolg za nezakonit.

V mednarodnem pravu obstaja doktrina “nezakonitega dolga” (odious debt; beseda odious pomeni gnusen, osovražen, zoprn, odvraten), ki pravi, da državnega dolga, ki ga oblast uporabi za namene, ki ne služijo interesom državljanov, le-ti niso dolžni odplačevati. Gre za podoben pravni koncept, kot je ničnost pogodbe, kar pomeni, da pogodba ni veljavna, če jo je vsaj ena stranka podpisala neprostovoljno. Doktrino nezakonitega dolga je že leta 1927 zasnoval pravni teoretik, ruski emigrant Alexander Nahum Sack. Za osnovo sta mu služila konkretna primera iz 19. stoletja: Mehika je zavrnila odplačilo dolgov, ki so nastali v času cesarja Maksimiljana, ZDA pa so zavračale, da so bili Kubanci dolžni odplačevati dolgove iz časa španskega kolonialnega režima.

Predsednik Correa je že kmalu po nastopu svojega mandata prekinil vsakršno sodelovanje s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom, finančnima ustanovama, ki sta zgolj orodji globalnih finančnih trgov in ki, pod pretvezo pomoči, države potisneta v suženjsko dolžniško odvisnost. Ekvador je z zvijačo odplačal vse svoje mednarodne dolgove, tako da jih je na skrivaj odkupil, ko je njihova vrednost padla na samo 20 % nominalne vrednosti. Namesto v odplačevanje dolgov mednarodnim finančnim trgom, ki se dejansko nikoli ne konča, Ekvador zdaj vlaga v izobraževanje, zdravstvo in socialno varstvo. Brezposelnost je nižja kot kdajkoli prej. Država naravnost cveti. (Več: revija Jana, 6. 1. 2015).

Naj mimogrede omenimo, da je Slovenija mednarodnim finančnim trgom v letu 2014 odplačala približno milijardo evrov obresti in 3,5 milijarde glavnice. Kako? Večinoma z novim zadolževanjem, privatizacijo in varčevanjem oziroma krčenjem javnega sektorja. Tudi letos bo situacija podobna in prav tako prihodnje leto in čez sto let. Gre za začaran dolžniški krog, ki uničuje družbo in ustvarja trajno suženjsko odvisnost prebivalstva ter omogoča prodajo podjetij po nizkih cenah in prav takšno izkoriščanje naravnih virov. Problem je seveda mogoče rešiti, a potreben je velik pogum, kakršnega ima ekvadorski predsednik Rafael Correa. (Ga kdo od naših politikov premore?)

Aleksis Cipras in Janis Valfurakis, Grčija

Natanko takšen velik pogum imata tudi novi grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis. Čeprav sta šele nastopila svoj mandat, lahko rečemo, da gre za politika, ki postavljata nove politične standarde v Evropi. "Imamo le eno zavezo: služiti interesom naših ljudi, za dobro družbe," pravi Cipras in dodaja: "verjamemo v naš boj, kajti pravičnost je na naši strani." To ni predvolilni slogan, temveč te besede podpirajo politična dejanja, ki imajo širšo javno podporo. Siriza, ki je dobila grške parlamentarne volitve, je namreč v osnovi ljudsko gibanje, ki ga zdaj zastopa tudi politična stranka. To je dejansko nekaj novega in tega se bojijo njeni mogočni nasprotniki. Politična stranka, ki še naprej ostaja ljudsko gibanje – to je prava nočna mora etabiliranih evropskih in svetovnih politikov. Skušali bodo storiti prav vse, res prav vse, da bodo zlomili Sirizo in njene najbolj izpostavljene predstavnike.

Med prvimi ukrepi nove grške vlade je bila odprodaja dragega vladnega voznega parka, namestnik ministra za reformo javne uprave George Katrugalos pa je pri tem izjavil, da člani vlade ne potrebujejo "nobenih državnih kočij". Finančni minister Janis Varufakis se po Atenah vozi s taksijem ali z motornim kolesom, v letalu pa sedi v ekonomskem razredu. Politične elite drugih držav se držijo za glavo.

Lahko bi omenili še koga, na primer bolivijskega predsednika Eva Moralesa, na drugi strani pa imamo celo plejado politikov, ki sedijo v palačah, potujejo v falconih in super lusuznih avtomobilih, prirejajo razkošne bankete, “ljudski” postanejo samo pred volitvami. Po volitvah pa se radi sklicujejo na neke imaginarne zaveze, skušajo ugajati finančnim trgom in se radi slikajo v družbi političnih, finančnih in gospodarskih mogočnežev. Za ljudstvo pa jim je kaj malo mar. Vendar se njihov čas izteka. Imajo samo dve možnosti: ali začnejo služiti interesom državljanov in človeštva kot celote ali pa naj “spokajo” svoje kovčke in odidejo v zgodovino. Tja namreč tudi spadajo.

Čas je za nove politike in novo politiko.

(Objavljeno v reviji Rdeči veter, februar 2015)