Ja, nekaj je narobe. Če bi delovali, bi se pri vsej tej poplavi tovrstnih zadev in ljudi, ki jih jemljejo resno, že moralo nekaj poznati, a ne? Če bi jih delovalo vsaj nekaj, bi ti še bolj poplavljali in sčasoma bi nedelujoči izginili. A poplava je ves čas enako neučinkovita in kar ne pojenja. Spreminja (veča) se le: število področij življenja, ki so poplavljena (tržnih niš); število ljudi, ki se zavedajo, da imajo bolne duše, telesa, srca in denarnice (lahkih žrtev); in številke v denarnicah izvajalcev tečajev in piscev priročnikov (duhovni balon).

Zanimivo je, da se v življenjih ljudi po zaslugi tečajev in priročnikov za takšno ali drugačno osebnostno rast komaj kaj spremeni na bolje, marsikaj pa celo na slabše. Za začetek vsekakor v denarnici, kajti guruje je treba plačati. Srce najprej veselo poskakuje, a ko stiske, ki naj bi jih odplavilo, še naprej rušijo njegov ritem, ga to dotolče dosti bolj, kot so ga tlačile same stiske. Še najbolje jo odnese telo, kajti večina postopkov od njega zahteva blago do zmerno miganje.

Najslabše pa je tovrstno udejstvovanje za dušo. Ljudje izgubijo še tisto malo stika z resničnostjo, ki so ga prej imeli. Pričnejo se čudno vesti, zaradi česar se jih znanci in prijatelji izogibajo. Če res padejo noter, se lahko družijo samo še s somišljeniki. Za družinske člane in sodelavce postanejo dnevna mora.

Ti ljudje trdijo, da so v stiku z naravo. A ko jih opazujemo, vidimo, da niso v stiku z ničemer, vključno s seboj. Počnejo stvari, kakršne počnejo norci: objemajo drevesa, poplesujejo in popevajo po cesti ter se oblačijo v stvari, ki komaj spominjajo na obleke, ki nikakor ne spadajo ne v čas, ne v prostor, ne druga k drugi in nimajo nobene veze z vremenom. Na vreme so zelo občutljivi in že prvi jesenski hlad jih prežene v notranjost kafičev, kjer vse tiste cape obdržijo na sebi.

Pravzaprav niti ni čudno, da jih tako zebe. So namreč hladni. Obdanim s ščitom modrosti najljubših gurujev jim skoraj nič ne pride do živega. Ljubezen, naklonjenost, sočutje in kar je še tega le igrajo, niso jih pa sposobni občutiti. Vprašanje je, ali so to izgubili zaradi tečajev in priročnikov ali tega nikoli niso imeli. Vsekakor pa so se – vsaj tisti, ki jih poznam – pred bližnjim srečanjem s samopomočjo vedli in vstopali v odnose dosti manj narejeno in bolj spontano kot kasneje. Kot da so postali pozorni ter zavestno spremljajo in nadzorujejo vsako svojo potezo (kar je eden od postopkov, ki naj bi človeku pomagali začutiti sebe) …

Tovrstni priročniki sodijo v domeno new agea. O tem, zakaj new age – vključno s tečaji in priročniki – ne deluje, sem že pisal (vir). Nisem pa pisal o posledicah za uporabnike in njihovo okolico.

Okolica kakšne posebne škode nima, koristi pa tudi ne. Duhovni rastniki so ekološko osveščeni, torej ustvarijo naravi malenkost manj škode, kot bi je sicer. Nekateri so nadpovprečno zdravi, zato pa so drugi polni neugotovljivih (a ne vedno tudi izmišljenih) bolezni, tako da se to izravna.

Najhujše posledice duhovne rasti nosijo sami uporabniki duhovnih storitev. Goltajo tečaj za tečajem in priročnik za priročnikom, kot da so koščki čokolade. V vsakem iščejo sveti gral: kratko vajo ali modro misel, ki jim bo spremenila življenje. Iščejo hitro rešitev – nekaj, kar bo odpravilo vse njihove težave tisti hip, ko bodo našli. Ker nič na svetu ne deluje na tak način, poskusijo z naslednjo zadevo … in naslednjo … in naslednjo … in tako v nedogled.

Bolj vztrajni so pripravljeni svojemu gralu nameniti vsak dan od nekaj minut do nekaj ur, v preostalem času pa naj bi se po tej zaslugi vse uredilo samo od sebe. Seveda se ne, zato se ves čas sprašujejo, kaj delajo narobe. Tudi če jim kdo pove, tega ne upoštevajo, ker ni človek, ki bi lahko vedel. Kar jim pove guru, brez zadržkov sprejmejo, a prav tako ne upoštevajo, ker se jim zdi neizvedljivo.

Najbolj pridni sprejmejo vse in to izvajajo ves čas. Povsem se spremenijo in postanejo čisto drugi ljudje. Njihov pravi jaz, ki naj bi ga s temi postopki osvobodili spon domače vzgoje in kulture, postane ujetnik dosti hujšega zapora – zapora, ki si ga je izdelal sam.

Končni učinek vseh treh pristopov je isti. Ljudje postanejo vedno bolj zagrenjeni, sebični, oblastni in hudobni – prav takšni kot tisti, ki so zagrenili življenje njim, zaradi česar so začutili potrebo po duhovni rasti …

Ali torej obstaja recept za duhovno rast, ki bi deloval? Očitno ne. A ker nekaterim ljudem vendarle uspe, da se izvijejo iz primeža grozljive vzgoje in slabe kulture, očitno obstajajo poti. Mora pa najverjetneje iti vsak po svoji. Vaje in modrosti, priročniki in tečaji, ki bi jih spacal iz te izkušnje, bi bili neuporabni za kogarkoli drugega.

… Razen vzpodbude – ta ne škodi nikomur.