V stari totalitarni Jugi so nekatere zadeve zelo delovale in so bile učinkovite ter navadnim ljudem v prid, zato so bile tudi razlike v premoženjih majhne, pohlepa pa je bilo malo. Takrat denar zares ni bil pomemben in nihče se ni razkazoval oziroma bahal z njim, ker je bilo jasno, da najpomembnejše stvari v življenju nimajo nobene zveze z denarjem. Razvijanje ljudi in družbe je bilo povezano s povsem drugimi mehanizmi, kot so banke, denar, borze, korporacije, tajkuni, kapitalisti; optimizma je bilo veliko. Leta 1981 je na primer prišel na filmska platna film Sjećaš li se Dolly Bell, ki ga je režiral sloviti Emir Kusturica. V filmu slišimo znameniti stavek Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem, ki je postal v trenutku pomemben del kulture našega vsakdana. Toda nismo bili neumni, zato smo ga vzeli cum grano salis, kajti prav v tistem času je umrl tovariš Tito. Danes so družbene razmere slabše, kajti zahteve po nenehni rasti so neživljenjske, sterilne, mehanske, naddoločene pa so z avtoritarnimi potrebami bančnikov, kapitalistov in piarovcev, medtem ko so navadni ljudje vse bolj le še gole številke. In zares pravi totalitarizem nas šele čaka.

Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada tako te dni pokroviteljsko trepljajo po ramenih predstavnike Slovenije, češ da so dobro opravili domačo nalogo, da so bili pridni, da so državljanom vzeli dovolj, da bo zdaj spet vse raslo. Kar držijo naj se ukrepov, dodajajo, vzamejo naj še malo, pa potem še čisto malo in še dodatno malenkost …

Res bo vse raslo, to pa pomeni zlasti dvoje: bogati bodo še bogatejši, kajti nanje velika depresija ne vpliva, revni pa bodo še revnejši, kajti nanje zelo vpliva; podnebje, ki se je že dodobra spremenilo, zato ni treba govoriti, da se spreminja, se bo spreminjalo še bolj – na slabše, seveda, zelo na slabše.

Ledeno mrzli zrak se trenutno spušča iznad Arktike nad Florido, medtem ko na Aljaski že lahko nabirajo zvončke. Količine metana v zraku se povečujejo, povečuje pa se tudi količina ogljikovega dioksida.

Povprečna temperatura se bo zato še dvignila. V kratkem času se bo dvignila za dve stopinji Celzija. Kratek čas v tem primeru pomeni dvajset let. Zlasti se bodo segrevali oceani.

Ljudje bodo medtem spuščali v zrak dodatne ogromne količine ogljikovega dioksida, ker bodo kurili drva, nafto, premog in plin. Business as usual pač. Prav v tem času se hvalijo, kako velikanske količine energentov obstajajo. In če že obstajajo, se jih kajpak splača tudi pokuriti, saj so sorazmerno poceni.

Vse bo torej raslo. Ob koncu prejšnjega stoletja je človeštvo spustilo vsako leto v zrak kakih 30 milijard ton ogljikovega dioksida. Lansko leto se je številka povzpela na 37 milijard, in ker bo vse raslo, bo leta 2019 v zrak odjadralo približno 43 milijard ton omenjenega plina; v dveh desetletjih se bo sočasno z neprestanim ugotavljanjem, da je vsekakor treba zmanjšati izpuste nevarnih plinov, njihov izpust povečal za polovico!

V vmesnem času bodo okravateni politiki z debelimi športnimi urami na rokah in različni strokovnjaki seveda še naprej modrovali, da bi bilo morda končno vendarle dobro zmanjšati izpuste toplogrednih plinov.

Izpusti se seveda ne bodo zmanjšali, saj nismo neumni, temveč se bodo močno povečali; k temu bodo prispevale zlasti hitro rastoče Rusija, Kitajska in Indija. Povečali se bodo, ker mora vse rasti. V kapitalizmu je to zakon, ki ga ni dovoljeno zanemarjati. Podrejeno mu mora biti vse, podrejen mu mora biti vsakdo. In mu tudi je.

Podrejenost se kaže tudi tako, da premožni ljudje z vsega sveta darujejo za afriške otroke, ki imajo v rokah malo dobrin. Darujejo tudi za odrasle Afričane, ki imajo v rokah malo premoženja ali pa ga sploh nimajo nič. Torej: plače se bodo še naprej zniževale, lahko pa bomo tudi darovali za revne ljudi. Kdor bo imel dovolj pod palcem, se bo poleti lahko na luksuznih jahtah vozil mimo afriške obale ter opazoval njene naravne in kulturne lepote.

Tudi v vsakdanjem življenju bo vse raslo. Vedno več bo propagande in spin doktorji bodo imeli vse več dela, da bodo prek medijev prepričevali ljudi v to, kar imenujejo corporate responsibility, korporativna odgovornost, in high ethical standards, visoki etični standardi, ki so sicer značilni za delovanje kapitalizma.

Filozofija bo dokončno postala odveč, saj bodo o etiki vse povedali omenjeni ljudje. Razmišljanje ne bo potrebno, saj bo delovanje kapitalizma podrejeno visokim etičnim standardom, ki niso vprašljivi že po definiciji. Pa tudi odgovornost bo na plečih korporacij, zato se nam obeta krasni novi svet.

Le da vse to lahko naredi vtis zgolj na kakega telebana ali prebivalca Marsa, ne pa na človeka, ki vsaj za silo še hoče misliti s svojo glavo.

Kot rečeno: vse bo raslo, tudi oceani in temperatura zraka in kopnega in količina metana in ogljikovega dioksida v ozračju. Toliko o odgovornosti korporacij in visokih etičnih standardih. V svetu visokih etičnih standardov, velikih količin strupenih plinov, velike korporativne odgovornosti bo kapitalizem še pospeševal logiko profitabilnosti, pohlepa in omogočal nekaterim ljudem, da bodo svinjsko bogati. Vse to bo dobro, ker bo raslo, zato nikogar ne bo v resnici zanimalo, da se Zemlja spreminja v Venero.

V svetu visokih etičnih standardov se bo še naprej dogajalo, da bogati ne bodo plačevali davkov, ker se pač vselej spretno izognejo plačevanju. Bohotil se bo tudi neproduktivni finančni sektor, banke pa bodo vse bolj privatna podjetja, od katerih večina državljanov ne bo imela ničesar.

Kljub vsemu bodo tudi v Sloveniji kot v posmeh zdravemu razumu privatizirali banke, namesto da bi bile v rokah ljudi, ki bi jih uporabljali za to, kar je bilo mišljeno čisto na začetku: za dobro vseh ljudi. Pa novi blok termoelektrarne bomo zagnali, da bomo pokurili še več premoga, ker ga je pač treba pokuriti, da ne bo kar ležal tam, kot leži že milijone let.

Začel sem brati knjigo z obetavnim naslovom Marx on Human Nature, ki jo je spisal pred kratkim umrli britanski politični teoretik in teoretik političnega, Norman Geras.