V sredini novembra sem zasledil informacijo, da novomeški Revoz zaposluje. Kot iskalec zaposlitve sem jim poslal zaposlitveno prošnjo. Presenetil me je hiter, a detajlno skrbno izdelan sistem izbora kandidatov, ki ga je izvajala Revozova "Direkcija za človeške vire". Da ponazorim plastičnost tega novodobnega, kapitalističnega izraza, bom v nadaljevanju namesto o ljudeh govoril o virih.

V zgolj dveh tednih od dne, ko sem odposlal prošnjo za zaposlitev, sem (s prvim decembrom) nastopil z delom v nočni izmeni. V kratkem dvotedenskem obdobju sem se kar štirikrat odpeljal v dolenjsko prestolnico, da sem opravil vse potrebne razgovore, oceno mojih delovnih spretnosti in psihofizičnih sposobnosti, zdravniški pregled, varstvo pri delu ter celodnevni izobraževalni seminar. Najnapornejši v stampedu detajliranega sistema izbora kandidatov je bil celodnevni izobraževalni seminar, ki so ga izvajali predavanja nevešči revozovi strokovnjaki in nas mučili celih 8 ur. Poleg malice je bila edina vmesna osvežitev tečaj iz varstva pri delu, ki smo ga vsi kandidati opravili z odliko, brez ene same napake. Največjih muk pri vsem tem so bili deležni kadilci, saj niso računali na absolutno prepoved kajenja na celotnem območju tovarne Revoz. Nekateri viri Revoza so se kljub vsemu nekako znašli, saj je v vseh wc-jih Revoza moč zaznati tobačni dim. Ob tem velja omeniti pravo vojno, ki jih revozova varnostna služba vrši proti kadilcem. Varnostniki so ob sumu kajenja brskali po žepih virov, na tak način zasačen vir je potem sankcioniran s tremi meseci 15% odtegljaja pri svoji mezdi. Revoz, v "skrbi za zdravje" virov namerava organizirati programe odvajanja od kajenja, ki bo financiran s sankcijami zasačenih kadilcev. Program še ni zaživel, vprašanje pa je, kdaj in če sploh bo. Do takrat bodo Revozu predstavljale protikadilske kazni zgolj zniževanje že tako in tako nizkih izdatkov za izplačila osebnih dohodkov, ki jih prejemajo viri dobička.

Ob koncu izobraževalnega seminarja smo prejeli informacijo o izboru kandidatov. Bil je to petek, zadnji delovni dan v novembru. Na seminarju je bilo prisotnih okoli 100 kandidatov, izmed katerih so izbrali le pol ducata virov, med njimi tudi mene. Glede na to, da so v novembru in s 1. decembrom zaposlili skupno 450 novih virov, je gotovo šlo za celo serijo izobraževalnih seminarjev. Preostalim so obljubili, da jih imajo kot rezerviste in da bodo še prišli na vrsto, v letu 2015. Slišati je bilo priročno, ko odpove kak od 450 virov, se ga da na hitro zamenjati, kot izrabljeno surovino. Načrt je s tem popoln, pričakovan dobiček dosežen, konkurenčnost izpolnjena, za izrabljene vire bodo poskrbele posebne službe, t.i. zaposlovalne agencije. Slednje so pozneje (januarja 2015), ko je v medije kot strela z jasnega udarila novica o odpuščanju 450 agencijskih virov, zapisali novinarji, da Revoz z odpuščanjem ne bo imel dodatnih stroškov. S tem se bodo ukvarjali lastniki virov, torej agencije. Za razliko od poročanja v medijih je Revoz odpustil skupno 471 virov. Okoli 50 novozaposlenih agencijskih virov so zadržali, odpustili pa so enako število iztrošenih starih virov. Mediji so navajali subvencije vlade RS, ki naj bi Revozu pomagale zaposlovati z zneskom 22,5 milijonov €. Če verjamemo, da skupni znesek subvencij ni bil mnogo večji, še vedno podatek večdesetkratno presega stroške za osebne dohodke virom. Podatkov o tem, ali je Vlada RS finančno pomagala tudi zaposlovalnim agencijam, ni. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da vlada RS ne samo da krije vse stroške dela v Revozu, večino subvencij pomeni davkoplačevalski prispevek k skupnem dobičku koncerna Renault.

Ko sem na seminarju prejel informacijo, da sem med izbranimi, ni sledil podpis pogodbe z Revozom, temveč so mi določili agencijo, čeprav ves čas ni bilo nobenih posrednikov, niti Zavod za zaposlovanje se ni vmešaval, še manj Vlada RS, a o tem več ob koncu prispevka.

Imel sem navidezno možnost odločanja, saj živimo v svobodnem Svetu. A v resnici ni bilo izbire. Moral sem se pokoriti temu nesmislu in ostati TIHO, kot so to storili vsi ostali izbrani viri. Smo pa zatem bentili vse nadaljne tri mesece, večinoma izven prostorov Revoza. Formalno nismo bili zaposleni v Revozu, bili smo zgolj lastnina zaposlovalnih agencij, ki posoja novodobne sužnje oziroma vire Revozu. Kot uklonjeni iskalci zaposlitve smo podpisovali vse, denimo pogodbo, kjer smo s podpisom potrjevali, da smo jo dobili tri dni pred podpisom v vpogled. V resnici ni bilo na voljo časa niti, da bi jo lahko prebral. Potreben je bil takojšen podpis ali pa povratek nazaj med rezervne vire. In kljub temu, da je bila pogodba kot taka za nedoločen čas, ni s tem prinašala nikakršnih posebnih pravic, v tem smislu ni bila vredna niti papirja, na katerega je bila natisnjena. Za ta neskladja so agencije poskrbele s prirejanjem datumov in krajem podpisa pogodbe.

Ob podpisu pogodbe sem prejel še uradno napotitev na Revoz. Kot prebivalcu Ljubljane je bila edina možnost dela v nočni izmeni, tako je narekovala revozova politika prevozov na delo. Nočna izmena je uradno začenjala z delom ob 22h, potrebno pa se je bilo zglasiti bistveno prej, pred Kolosejem v BTC, od koder je ob 20:20 odpeljal najeti avtobus proti Revozu v Novem mestu. Kakršnakoli zamuda ni prišla v poštev, saj bi to pomenilo neupravičeno odsotnost z dela, ali, v najboljšem primeru, pot na lastne stroške - kjer bi imeli vsi viri resne težave. Tako sem dom moral zapustiti že ob 19h, da sem zagotovil pravočasni prihod. To je pomenilo, da sem za osemurno delo porabil do 14 ur dnevnega časa. Zaradi organiziranega prevoza seveda ni bil krit potni strošek do Novega mesta, nesprejemljivo pa je, da ni bil krit niti mestni avtobus. Takšno navodilo je izrekala Direkcija za človeške vire, ki je bila v stalni navezi z zaposlitvenimi agencijami. V Revoz bi lahko prihajal samostojno in tako prihranil 4 ure dnevno. A bi pri tem moral kriti potne stroške sam, preko 300€, kar tudi ni prišlo v poštev. Sprejeti sem moral ritem 14 ur za 8 ur plačanega dela. V sami tovarni Revoz sem vsak dan bil prisoten približno 8:40h, kot beleži sistem prihodov in odhodov z dela, a se je vedno upoštevalo natanko 8 ur. Tako sem moral, da delovni proces nemoteno teče, žrtvovati dnevno dodatnih 6 ur svojega časa, od tega sem Revozu "prostovoljno" namenil za 40 minut priprav na težak in  intenziven delovni proces. Pa so prav kapitalisti in neoliberalistični dogmatiki tisti, ki lajnajo mantro "čas je denar", a le, ko gre za njihov čas, viri teh pravic ne moremo imeti, saj smo zgolj viri.

Seznam razočaranj se s tem ne zaključi. Težko je orisati težavnost dela v Revozu. Vso težo lahko spoznaš le, ko si sam izpostavljen takemu uničujočemu ritmu. Prvi dan dela sem, čakajoč na prva navodila, lahko nekaj časa opazoval bodoče sotrpine. Hecno jih je bilo gledati, kot da delajo z neko ihto, ko se v različnih položajih nagibajo v notranjost karoserij in izvajajo tisočere različnih operacij. Kako težavno je to početi 8 ur na dan oziroma na noč, sem kmalu začutil sam. Prvi dan uvajanja sicer še ni bil tako naporen, a sem postopoma po nekaj dneh moral prevzemat celoten delovni proces. Potrebno je bilo osvojiti vse številne, drobne in zaradi hitrosti komaj opazne operacije. Imel sem veliko težav, da sem lahko 8 ur držal ritem tekočega traku, napori so bili nečloveški. Poleg hitrosti sem moral biti ves čas stoodstotno pozoren, da ne bi delal napak, kar je bilo zaradi tempa dela in mnogoterosti različnih operacijah silno zahtevna stvar. Skoraj ni minilo dneva, ko se ne bi ena ali več napak pojavljala tudi pri virih z večletnim stažem. Ponavljajoče napake so lahko vplivale na višino osebnega dohodka ali na odpoved delovnega razmerja, s tem smo bili viri podvrženi dodatnemu stresu. V vsem času zaposlitve nisem tekom dela niti enkrat zazehal ali kako drugače občutil zaspanost, tudi ko sem imel serijo večih dni skupaj po dve uri spanca dnevno. Za utrujenost enostavno ni bilo časa, delovni tempo tega ni predvideval. Tudi ostalih virov nisem opazil zehati med samim delom, a sem pri mnogih lahko opazil rdeče oči z znaki neprespanosti in utrujenosti. Med samim delom sem se izogibal pogovarjanju, ker si nisem mogel privoščiti odtegovanja pozornosti, tveganje za napake je bilo previsoko. Bili smo podvrženi skrbnemu nadzoru sistema za sledenje, beleženje in odpravljanje napak. Za pravilno prevzemanje dela ob menjavi delovne izmene pa so se viri medsebojno kar sami nadzirali in se pri tem pogosto tudi sprli. Delovne preobremenitve so se kazale v zelo pogostih, nadpoprečnih bolniških odsotnostih in tudi v številnih medsebojnih konfliktih ter celo v fizičnih obračunih, pretepih. Slišal sem za primere groženj z nasilnimi obračuni, napadi, in celo z grožnjami zoper življenje, seveda nekje izven tovarne.

Na noč je moral vsak zaposleni na liniji opremljati 160-180 vozil treh različnih tipov, kar pomeni eno vozilo nekje na 2,5 minute. Pri tem smo uporabljali elektronske vijačnike, ki so privijali vijake z veliko hitrostjo in vsakokrat se je na roko prenesel sunek. Dnevno se je takih sunkov nabralo preko 500, kar sem tudi čutil na rokah. Obkroženi smo bili s številnimi senzorji, ki so šteli potujoče avtomobile in nadzorovali izvajanje določenih ključnih operacij. S tem so bili tudi viri izpostavljeni vsem tem sevanjem. Razmere so se med delovnimi mesti nekoliko razlikovale. Precej bolje se je godilo delavcem, ki niso delali za tekočim trakom. Tekoči trak je dejansko instrument razčlovečenja, zlasti ko je intenzivnost dela naravnana na zgornji prag človeških zmogljivosti. Odtujitev od dela je pri tem popolna. Vir za tekočim trakom nima nadzora nad hitrostjo tekočega traku, podvržen je ritmu dela traku, ki mu  mora stalno slediti. Tekoče trakove bi morali z zakonom strogo prepovedati. Tekoči trak pomeni ceneno obliko nadzora nad viri in njihovo storilnostjo. Posledica je absolutno razčlovečenje. Vendar, kakšne bodo posledice? Vodstvo Revoza zanimajo le dobički. Zgolj dobičku sledijo tudi agencije, pri čemer jim je nekakšna skrb za vire zgolj krinka. Pravzaprav je pojav sodobnih zaposlovalnih agencij povezan s poenostavitvijo izkoriščanja človeških virov. Odpravljanje vseh nastalih posledic bo vse bolj prehajalo na pleča davkoplačevalcev oziroma virov samih.

Po prvih dnevih dela sem čutil precejšnje bolečine v rokah, na kar sem bil opozorjen in temu v začetku nisem posvečal pretirane pozornosti, čeprav je bilo vse skupaj drugače kot pri običajnem muskelfibru. Čutil sem neprijetno mravljinčenje rok in izmenjujoč občutek hladnih ter vročih dlani. Težave so z dnevi naraščale in v drugem tednu sem že vedel, da to ni nekaj, na kar se bom enostavno privadil. Potrebno je bilo ukrepati. Na zdravnika oziroma kako bolniško v času enomesečnega poskusnega obdobja si nisem drznil niti pomisliti. Vedel sem, da lahko kakršnakoli odsotnost med poskusno dobo pomeni odpoved. Pomagal sem si sam, delal naprej pod vplivom lekadolov in jih pogoltnil dva do tri na noč, da sem zdržal do božiča. Podobne težave so imeli tudi nekateri ostali viri, a so na različne načine blažili in skrivali težave, prav tako v skrbi, da ne izgubijo zaposlitve. Ko sem raziskoval vzroke za pojav tega mravlinčenja, sem se seznanil s t.i. karpalnim kanalom v zapestju, kjer pride do vnetja živca. Bolečine sem občutil, kot da bi imel roki v ognju, ki ju ne moreš potegniti ven. Zanimivo je, da ob tempu dela in seveda ob lekadolih bolečine niso bile tako hude, a je bolečina naraščala vsako jutro po koncu nočnega dela. Bolečine so mi preprečevale nujno potreben spanec, saj sem se zaradi tega stalno zbujal v intervalih po pol ure. Zaradi same utrujenosti in neprespanosti prve tri tedne niti nisem našel časa, da bi se naročal pri osebnem zdravniku. Zlasti zadnjih 9 dni pred božičem smo imeli 8 nočnih 'šihtov', saj so nam vikend skrajšali za en dan, in nam določili nočno delo na nedeljo zvečer. Ob tem dodatnem dnevu je bilo obilo slabe volje vseh virov, saj že običajni celotni vikend ni zadoščal za počitek in regeneracijo. Viri v nočni izmeni smo vidno utrujeni nastopali z delom že ob ponedeljkih, v resnici smo občutili permanentno utrujenost.

Ob vseh težavah sem mukoma dočakal zadnji delovni dan v decembru. Veselje je bilo nepopisno, avtobus je ob povratku spominjal na vrtec razposajenih otrok, ko nastopijo počitnice. Pri tem so krožile zabavne izjave tipa: "ja nisam došao, da radim, nego da zaradim", vendar se je humor mešal tudi z besom nad razmerami, na avtobusu je bila zelo pogosto izrečena beseda "lažovi", v različnih jezikih. A prav govorica narodov nekdanje skupne države je najbolj izražala razmere, v katerih smo se znašli viri. Siceršnja razposajenost je bila povezana z nastopom treh tednov kolektivnega dopusta. Sam sem se v tem času posvečal blaženju bolečin v rokah, predvsem v desnici. Izvajal sem stalne masaže in vtiral priporočene zeliščne kreme. Predvsem sem bil skrajno občutljiv na mraz in sem tudi doma v toplih prostorih imel večino časa na rokah kar delovne Revozove rokavice. Rokavice so mi resnično lajšale bolečine in prijetno grele dlani. Skoraj dva tedna sem imel velike težave pri najpreprostejših opravilih, od zavezovanja vezalk, priprave hrane, pomivanja ipd. Ob božično-novoletnem rajanju je trotedenski kolektivni dopust minil kot blisk. V tretjem tednu kolektivnega dopusta so nam pripravili še en celodnevni izobraževalni dan, namenjen priučitvi tretjemu tipu vozil, ki smo jih izdelovali.

S prvim delovnim dnem po novem letu so nas obvestili, da bodo 1.3.2015 odpustili vseh pravkar zaposlenih 450 "sposojenih" agencijskih delavcev. S tem naj bi se začasno ukinila nočna izmena. To so utemeljevali, češ, da so pričakovali večjo prodajo. Seveda temu ni nihče verjeli, laž je bila preočitna. Nekateri 'posvečeni' viri z večletnim stažem so bili že od začetka obveščeni, da se bo to zgodilo, a so morali o tem molčati. Mediji in slovenska javnost so bili o odpuščanju obveščeni pred nami, ki bi morali to zvedeti prvi. Odpuščanje se je zgodilo, čeprav je Revoz dosegel pričakovani 15% porast prodaje. Vodstvo Revoza ni čutilo nobene odgovornosti do virov niti do države, ki jim je izdatno pomagala. Vlada RS ni ukrepala in ni z ničemer ščitila ljudi z delovnimi dovoljenji, niti ni ščitila med njimi številnih lastnih državljanov! Razočaranje 471 pravkar odpuščenih je bilo nepopisno. 50 virov, ki so se bolje obnesli ob nadčloveških naporih, brez bolniških odsotnosti in so pridno z nadurami nadomeščali preštevilne bolniške odsotnosti sotrpinov, bodo obdržali zaposlitev. Okoli 70 virov, ki so v podjetju že več kot 3 mesece do nekaj let, so nadomestili z novimi, bolj ohranjenimi viri. Zagotovo lahko predvidevamo nadaljni razplet, čez nekaj mesecev se bodo znova odločili razširiti proizvodnjo z nočno izmeno in bodo izrabljali še rezervne vire, ki jih hranijo na seznamih, čeprav so formalno last zaposlovalnih agencij. Rezervnih virov je več kot dovolj, visoka brezposelnost ima v kapitalizmu točno določen namen, kar se v opisanih razmerah tudi potrjuje. Pri tem jim bo zagotovo priskočila na izdatno pomoč tudi Vlada RS, kot že mnogokrat do zdaj in verjetno še izdatnejšo, kot je nazadnje desetkratno preplačala stroške tromesečnih prevar. Da ne pozabimo, govorim o denarju davkoplačevalcev!

Navkljub očitnemu uvodnemu izigravanju, zavajanju in laganju je vodstvo nadaljevalo s kršitvami že tako okrnjenih delavskih pravic. Odrekali so nam pravico do celovitega nadomestila za prevoz na delo, onemogočali pravico do enega prostega dneva na teden, ki nam po zakonu pripada tekom enomesečnega odpovednega roka. Pod izgovori, da hočejo zaposlenim virom omogočiti zdravo prehrano, so nam vsiljevali kuhinjo Sloresta, pri tem pa v resnici krepko znižali izdatke za prehrano na pičlih 2,2€ na dan.

Po drugi strani pa so se vendarle trudili ohranjati potrebno delovno moralo (sicer bi ostali že v začetku februarja vsi doma) z nekaterimi ugodnostmi. Vsak zaposleni je imel možnost dobiti novi twingo v posojo za konec tedna, z napolnjenim rezervoarjem. Vsem odpuščenim virom je bilo obljubljeno še dodatnih 250€ nagrade, če bodo vztrajali do konca enomesečnega odpovednega roka. A kot že ugotovljeno in je Revoz tudi sam sporočil, nimajo dodatnih stroškov zaradi odpuščanja, vladne subvencije desetkratno prekrivajo vse stroške. Za dosego vseh ugodnosti je bilo pomembno le, da ni bilo bolniških odsotnosti. Vendar tudi ob obljubah mnogi niso zdržali pritiskov. V začetku poln avtobus delavcev iz Ljubljane, se je prav v zadnjih dveh tednih prepolovil, pretežno zaradi bolnikih odsotnostih ali tudi drugih razlogov, čeprav so se zavedali, da bodo zaradi tega ob 250€ nagrade, nemara pa celo deležni penalov. Visoko nad poprečjem so bili bolniški izostanki virov tudi iz Novega mesta ter drugih krajev Slovenije.

Zdi se, da so v propagandnih aktivnostih Revoza mediji in Vlada RS ves čas stali ob strani, kar dokazuje tudi ogled objavljenih prispevkov v letu 2014, kjer lahko sledimo pompoznim objavam tipa "Revoz, rešitelj dolenjskega gospodarstva". Sledil sem različnim informacijam o vladnih subvencijah Revozu, ki naj bi mu podelila vse do 1mrd.€! Konkretna številka, kot že zapisano zgoraj, je znašala 22,5 milijonov €, prav za namen zadnje širitve proizvodnje. Je bilo dogovorjeno z vlado, da bo to trajalo le 3 mesece? Bo Revoz prejel nove subvencije, ko bo znova odprl nočno izmeno? Pri tem se lahko vprašamo, kdo je v resnici plačal sposojene vire? Subvencije dozdevno krepko presegajo zneske, ki so jih viri prejeli za opravljeno delo. So mogoče subvencije prejemale tudi zaposlovalne agencije, ali je ves davkoplačevalski denar pobral Revoz? Kako lahko slovenska vlada subvencionira podjetja, ki so v 100% tuji lasti in kjer ves dobiček pobegne v tujino? Kdo bo kril stroške, ki izhajajo iz poškodb pri delu? Ali je to sploh smiselno, ali ne bi raje plačevali "ljudi" z enakimi zneski, ki bi namesto tlake v Revozu opravljali prostovoljna dela? Denimo na portalu Dnevnik na spletu, kjer je večino člankov v okviru sistema Piano, so Revozovi pompozni članki na voljo vsem. Prav ti članki so na moč zavajajoči, predvsem Revoz ne rešuje slovenskega gospodarstva, ravno obratno, pomeni samo beg profitov v tujino, skupaj z davkoplačevalskim denarjem! V teh člankih je omenjan Zavod za zaposlovanje, ki naj bi bil poleg zasebnih zaposlovalnih agencij posrednik pri zaposlovanju novih delavcev. To ne drži, nihče ni imel izbire, vseh 450 virov smo prisilno postali lastnina zasebnih zaposlovalnih agencij, ki so vsa v tuji lasti. Kdo je plačeval Revozove članke, če ne sistem Piano? So bili plačani z vladnimi subvencijami? Glede na to, da naj bi subvencije reševale brezposelnost, je nedopustno, da se skriva podatek, kolikšen je bil med njimi delež brezposelnih Slovencev. Je Revoz morda pričakoval, da bodo tuji delavci še bolj uklonjeni, v strahu pred vrnitvijo na domača  vojna žarišča? V resnici so tuji delavci zelo kvalitetni, predvsem pa si ne upajo povzdigniti glasu za človeške pravice, resnično si želijo le ostati živi in dostojno živeti, kot vsi mi. Kdo bo prevzel odgovornost ob takem "reševanju" gospodarstva? Ali, kakšen je vzorec v ostalih "velikih" podjetjih, ali prav tako rešujejo slovensko brezposelnost?