Zastopniki najmočnejših evropskih institucij te dni samozavestno, arogantno, zastrašujoče pokroviteljsko in vzvišeno sprašujejo, ali Grčija sploh ve, kaj hoče. Spraševanje je seveda simptomatično, kaže pa tudi na veliko stisko teh, ki zastavljajo vprašanje. Po dolgem času se namreč dogaja nekaj, kar jim resnično naganja strah v kosti. Njihovo vedenje oziroma odzivanje je zato predvidljivo in natančno določeno, le da tega ne vedo. Pojdimo po vrsti, saj vsak simptom terja natančno analizo.

Grčija kajpak ni oseba, ki bi kaj hotela. So pa Grki ljudje, ki zelo dobro vedo, kaj hočejo. Končno se dogaja, da slišimo tudi glas ljudi, ki na glas, ne kot molčeča množica, pogumno in odločno govorijo, kaj hočejo. V glavnem namreč v vsakdanjem življenju poslušamo zgolj lajno, ki zastopa Kapital. Grozljivi obseg žargona, ki se vsak dan vali od vsepovsod, končno zamejuje glas resničnih ljudi, ne simuliranih kreatur. Teh živih bitij, ki imajo želje, potrebe in hočejo živeti tako, kot si zamišljajo.

Zastopniki Kapitala seveda pričakovano odgovarjajo, da so nedoletni otroci, ki neodgovorno eksperimentirajo, kar jasno pomeni, da bi jih bilo treba nemudoma kaznovati. Tudi slovenski predstavniki bank in vlade se pridružujejo patetičnemu zboru, zato ponavljajo za svojimi gospodarji.

Grki so tako zapovedano neodgovorni in se vedejo kot razdiralci sicer harmonično urejene Evropske unije. V oči pa zlasti bode nekaj drugega.

Bode simptom, ki dokazuje kognitivno revščino teh, ki naj bi nas zastopali. To je dobro, zato moramo pozorno slediti dogajanjem. Preprost razmislek namreč vsakomur pove tole.

Potem ko je neoliberalizem štiri desetletja nemoteno sesuval družbo blagostanja, uničil vse tradicionalne vezi med ljudmi, potopil družino, razgradil socialne vezi, postoteril razlike med bogatimi elitami in vsemi drugimi ljudmi, uničil ogromno delovnih mest in spravil na milijone ljudi v obup, upajo prav pripadniki elit govoriti, da Grki eksperimentirajo. Ko so se ljudje končno postavili na lastne noge in jasno povedali, kaj hočejo, sporočili in poslali zelo natančne signale politikom, ekonomistom, vladarjem in bankirjem, so ti nenadoma prepričani, da morajo njihovo razmišljanje razglasiti za nedoletno. Tako naj bi bilo nekaj milijonov odraslih državljanov Grčije zgolj – množica neodgovornih telebanov, ki ne vedo, kdo vlada temu svetu, kako se je treba vesti in kako je treba misliti, koga je treba ubogati, komu je treba slediti, komu se je treba priklanjati.

Bolj avtoritarne geste si tako rekoč ne moremo predstavljati; živimo v avtoritarnem svetu. Res je, da gre za simptom, toda prav tako je res, da je to gesta absolutnega Gospodarja. V takem svetu namreč živimo. Da ne bo kdo mislil, da je globalni svet Kapitala demokratičen, svoboden in odprt.

Resnica sveta je prav nasprotna, zato so simptomi nujni. Toda prav zaradi njih smo lahko optimistični, saj jih znamo analizirati. Jasno je namreč, da se Gospodar boji natanko navadnih ljudi, ko ti začnejo misliti s svojo glavo. Pravzaprav je bilo vedno tako, zato smo dodatno veseli, kajti vselej v zgodovini se je tudi zgodilo, da so navadni ljudje sesuli Gospodarja. Če so ga doslej, ga bodo seveda tudi v prihodnosti. O tem ne more biti nobenega dvoma.

Vedno bo veljalo, da je beseda najmočnejše orožje, da znajo ljudje misliti, če se tako odločijo, da so lahko solidarni in da so skupaj neuničljivi. Danes se znova kaže, kako silno močni so že v trenutku, ko zgolj ugotovijo, kar že dolgo vedo: da ne potrebujejo nobenega Gospodarja nad seboj, ker znajo sami odločati, kako bodo živeli, kakšne medsebojne odnose hočejo, kaj bodo delali, koliko bodo delali, kaj bodo naredili z ustvarjenim. Nobene Nevidne roke ne potrebujejo, nobenih ekspertnih intelektualcev v kravatah ne potrebujejo, da mislijo namesto njih, da jim govorijo, kako naj mislijo, kako naj razlagajo svet, kako naj ga zaznavajo.

Danes prihaja do polne veljave preprost filozofski vpogled v naravo človeškega uma, ki je star več tisočletij: ko začnejo ljudje misliti, je vse mogoče. Nihče namreč ne more vseh ljudi ves čas držati na vajetih. To kratko malo ni mogoče. Vselej bodo ljudje prej ali slej našli način, da svoje misli razširijo, da poskrbijo za tiho tkanje duha, kot ga je imenoval Hegel, da odprejo novo polje možnosti za drugačno skupno življenje.

Za kaj pravzaprav gre? Gre za to, kar naj bi bil tudi temelj vzgoje vsakega otroka, da bo postal odrasel, zrel človek: misli, uporabljaj svojo glavo, bodi pogumen, povej, kar misliš, sprejmi posledice. Življenje ni peskovnik, v njem je treba včasih bojevati tudi kak boj, v katerem je mogoče izgubiti zelo veliko, da bi se človek osvobodil.

Ljudje so vselej voljno plačevali ceno, ki jo je bilo treba plačati. S tem niso imeli nobenih problemov. Življenje ni pravljica, ni neskončno obljubljanje nečesa oddaljenega, nečesa lepega, dobrega in resničnega. Za vse to lahko poskrbijo ljudje že tukaj in sedaj. Ne potrebujejo duhovnih voditeljev, da jih vodijo za nos. Sami se lahko kadarkoli odločijo, kako bodo živeli.

V tem je nekaj radikalnega, revolucionarnega, nepredvidljivega, nenapovedljivega, presenetljivega. Vselej je presenetljivo, vedno preseneti ljudi. V svetu, v katerem hočejo zastopniki Kapitala nadzorovati čisto vse, je taka drža nujna, ne zgolj potrebna ali možna. In ne gre zgolj za osvobajanje ljudi izpod tiranije Kapitala, saj gre tudi za reševanje samega planeta in vsega človeštva, preden se uniči.

Zadeva je neverjetno preprosta. Ko se ljudje odločijo, kaj bi radi, jih preprosto ni mogoče ustaviti. Danes zato delujejo gigantski propagandni stroji, ki sproti preprečujejo ljudem, da bi mislili po svoje, toda vsi stroji skupaj ne morejo ustaviti ljudi, ko se kot svobodna bitja odločijo za neodvisno misel.

Iz Grčije torej prihaja vesela novica, ki bi nam morala vliti dodatnih moči v boju za egalitarnost, bratstvo in svobodo.