Pri nas, v Evropi in po svetu je vse več protestov proti krivičnemu kapitalističnemu ekonomskemu sistemu, ki ga v tej fazi poimenujemo neoliberalizem. Zanj je značilna popolna liberalizacija kapitala, oziroma njegova popolna “osvoboditev” izpod “jarma” države, ali z drugimi besedami: kapital preprosto noče, da bi zanj veljala družbena pravila oziroma zakoni in ne želi več plačevati niti prispevkov niti davkov. Neoliberalizem preprosto pomeni, da se kapital želi dokončno osvoboditi slehernega družbenega nadzora in delovati po svojih pravilih.

Naj navedemo samo dva primera, ki potrjujeta uvodne trditve. Prvič sporazumi TTIP, CETA in TISA so prostotrgovinski sporazumi, s katerimi bi korporacije skorajda v celoti obšle nacionalne zakonodaje, kar kapitalu omogoča, da si podredi tako nacionalno kot tudi politiko na ravni različnih povezav, na primer EU. In drugič Evropsko komisijo vodi bivši luksemburški finančni minister in premier, ki je multinacionalnim korporacijam dolga leta omogočal izogibanje davčnim obveznostim v posameznih državah. Gre za milijarde evrov, ki so namesto v družbeno dobro, pristali v žepih lastnikov kapitala. To sta le dva primera, ki potrjujeta, da je neoliberalizem postal prevladujoč ekonomski sistem in to skorajda povsod po svetu.

Če se upiramo in protestiramo, moramo vedeti proti komu je uperjena velika moč, ki jo imamo, kadar se združimo. Običajno protestiramo samo proti vladam, ki so že klonile pod pritiski velikega kapitala. Večinoma so vlade danes samo še orodje za uresničevanje interesov finančnega kapitala, ki ga zastopajo centralne in komercialne banke, finančni skladi, mednarodne finančne ustanove, zavarovalnice in druge finančne ustanove, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo tudi finančni trgi.

Državljani smo presenečeni, ker vsakokratna vlada deluje skorajda popolnoma enako kot predhodna in pred-predhodna in tako nazaj. Vsakokratna zamenjava vlade nas vedno znova razočara, saj ne glede na svojo “politično barvo” izvaja enako politiko, kot tiste pred njo. In ta politika deluje v interesu finančnega kapitala, ki je vedno proti interesom državljanom. Politika je danes zgolj “izvršni organ” globalnega finančnega kapitala. Razlike med političnimi opcijami pa spada v kategorijo “50 odtenkov sive”; stranke se razlikujejo samo še v komaj opaznih odtenkih; leve stranke so morda samo malo manj sive od desnih, a še vedno samo sive.

Ko se torej upiramo, se moramo zatorej upirati proti dvema nasprotnikoma hkrati: proti globalnemu kapitalu in njegovim nacionalnim “hlapcem” - državnim politikom. Pravi upor mora nujno postati internacionalen. Protesti proti podnebnim spremembam so že postali globalni, tudi upor proti sporazumom TTIP, CETA in TISA je takšne narave. To so koraki v pravo smer, kajti le na globalni ravni je mogoče globalni finančni “Hidri odsekati vse glave”.

Nasprotno pa sindikati, na žalost, še niso dojeli, da se je treba povezati na širši ravni in se skupaj spopasti z mogočnim sovražnikom, ki se je že zdavnaj globaliziral. Tako pa se sindikati zgolj parcialno borijo za pravice svojih članov in vsakič znova malo popustijo in “zapravijo” del krvavo izborjenih pravic. Vlada jim zvito zagrozi z velikim rezanjem pravic, potem pa pristanejo na majhna znižanja in to razglasijo za veliko zmago. In tako vedno znova, dokler se vsi skupaj ne bomo zbudili v “krasnem novem (neoliberalnem) svetu”.

Sindikati bi morali postati zastopniki celotnega proletariata, ki že davno ne pomeni samo delavcev v tovarnah. Danes je proletariat mnogo širši pojem, to so vsi ljudje, ki delajo družbeno koristno delo (in niso lastniki kapitala) - ne samo v podjetjih, temveč v družbi kot celoti. Proletariat dejansko vključuje tudi prekerne delavce, brezposelne, upokojence, študente, gospodinje, prostovoljce, ljudi, ki delajo v društvih itd. Sindikati se morajo boriti tudi za njihove pravice, ne pa samo za pravice tistih, ki plačujejo članarino in dobijo decembra bon za “nekaj klobas in zelja” ter hkrati sindikalnim voditeljem zagotavljajo udobno življenje. Stari poziv je danes še vedno aktualen, le da moramo besedo proletariat razumeti v njenem najširšem pomenu:

“Proletarci vseh dežel združite se.”

Ljudstvo in njegov delovno aktivni del - proletariat danes v resnici nimata nobenega pravega zaveznika v boju proti globalnemu finančnemu kapitalu. Njihovi izvoljeni predstavniki so se večinoma že zdavnaj prodali kapitalu in se samo še prepirajo o oslovi senci; sindikati pa živijo v iluziji, da bodo z zaščito posameznih skupin proletariata zares ubranili njihove pravice. Te je zares mogoče ubraniti samo z združenimi močmi proletariata in celotnega ljudstva. Vendar ne smemo obupati, ljudska moč je dejansko izjemna. Velja se spomniti na preprosto misel, ki se je že večkrat znašla na demonstracijah in opogumila množice:

“Zakaj nas je strah, če je njih tako malo, nas pa tako veliko?”

Politika se bo vedno uklonila pred dovolj velikim pritiskom. Če kapital močno pritiska, ljudstvo pa bolj ali manj tiho trpi, potem bodo politiki logično pritisnili na »svoje« ljudstvo. Če pa ljudstvo izvede močan pritisk, bodo politiki pritisnili na kapital. Samo pritisk mora biti dovolj močan in dovolj vztrajen. Ko bo na slovenskih ulicah naenkrat 100.000 ljudi, bodo slovenski politiki morali začeti uresničevati zahteve ljudstva po pravičnejši družbeni in ekonomski uresničitvi. Ko pa bo na ulicah evropskih in svetovnih mest demonstriralo več milijonov ljudi, dan za dnem, bo resnično prišlo do velikih globalnih sprememb. 99 % proti 1 %. Prednost je zares velika.

Kaj zahtevati

Zgolj zahteve za pravičnost niso dovolj. Politikom je očitno treba razložiti, kaj naj storijo, da bi (finančnemu) kapitalu nadeli uzdo, preden dokončno uniči celoten družbeni sistem in celotno planetarno okolje. Finančni kapital namreč nima nobene strategije, nobenih načrtov za prihodnost; je zgolj slepa sila, ki za uresničenje svojih interesov uničuje vse okoli sebe. In ko uničiš vse okoli sebe, uničiš tudi samega sebe. Vendar tako dolgo preprosto ne smemo čakati. Da bi naredili korak naprej, se moramo najprej ozreti nazaj, utrne se nam lahko marsikatera dobra ideja.

V začetku prvega Rooseveltovega mandata, leta 1933, je ameriški kongres sprejel Glass-Steagallov zakon, ki je uzakonil ločitev bank na del, ki se ukvarja z varčevanjem in posojanjem denarja državljanom ter podjetjem in del, ki se ukvarja z drugimi finančnimi storitvami oziroma špekulacijami. Leta 1999 je ameriški predsednik Bill Clinton podpisal Gramm-Leach-Blileyjev zakon, ki je po 66 letih izničil Glass-Steagallov zakon, s čimer se je začelo obdobje finančnega "divjega zahoda", ki ga boleče občutimo še danes.

Leta 1944 so v malem ameriškem letovišču Bretton Woods predstavniki zmagovitih držav 2. svetovne vojne postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Pod vplivom znamenitega britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa so se dogovorili za mednarodna ekonomska pravila, za večji vpliv države v ekonomiji, za trdna razmerja med ključnimi svetovnimi valutami itd. Ta sistem, ki je desetletja dobro deloval, sta pod pritiski kapitala pokopala Margaret Thacher v Veliki Britaniji in Ronald Reagan v ZDA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat se je ponovno rodil liberalizem oziroma novi (neo) liberalizem.

Leta 1947 so Američani sprožili obsežen program pomoči za takrat porušeno Evropo, ki se je po njegovem predlagatelju imenoval Marshalov načrt. V zelo kratkem času so Američani postavili Evropo na noge, ki bi se sicer še leta ubadala z revščino, pomanjkanjem in medsebojnimi konflikti. Seveda so imeli Američani pri tem svojo računico, saj so potrebovali močne zaveznike in gospodarske partnerje, a to ne spremeni dejstva, da je šlo za največje dejanje solidarnosti doslej.

Torej, najprej je treba razbiti gromozansko velike banke in povsem ločiti običajno funkcijo kreditiranja in varčevanja od drugih eksotičnih finančni “produktov”. Poleg tega je treba banke socializirati (nacionalizacija ni dovolj), kar pomeni, da dejanski lastnik bank postane ljudstvo, ne pa državne politične elite. Na globalni ravni pa je ponovno treba vzpostaviti stabilen finančni sistem, po vzoru brettonwoodskega, ki bo onemogočil valutna nihanja špekulacije ter izogibanje plačevanju davkov preko davčnih oaz. Prav tako je treba nemudoma organizirati nov globalni Marshallov načrt, s katerim bi v kratkem času odpravili obsežno lakoto in skrajno revščino, ki vztrajata kljub presežni produkciji hrane in drugih ključnih dobrin.

Temu začasnemu načrtu pa mora slediti trajen globalni dogovor o mehanizmu medsebojne delitve ključnih dobrin med svetovnimi državami, s katerim bi enkrat za vselej odpravili lakoto in skrajno revščino, za katerima še vedno trpi preko milijarda Zemljanov. Lakota in skrajna revščina sta največji sramoti človeštva v času hiperprodukcije in vrhunske tehnologije.

Torej, združiti moramo svoje moči in zahtevati, kar nam pripada. Ni dovolj organizirati nekaj protestov in čakati, da se bodo politiki prebudili, treba je vztrajati v velikem številu, vse dokler politiki ne bodo naredili resničnih korakov naprej. Če nekoliko spremenimo nadaljevanje uvodnega dela Ustanovne listine Združenih narodov, potem lahko naše razmišljanje sklenemo takole:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, KI SMO ODLOČENI,” da svet obvarujemo pred destruktivnim (finančnim) kapitalom in ustvarimo pravičen, svoboden in miroljuben svet, kjer nihče ne bo trpel zaradi pomanjkanja.

Nič manj kot to moramo zahtevati!

(Objavljeno v reviji Rdeči Veter, december 2014)