Arktika se segreva hitreje kot kateri koli drugi del Zemlje, zato je na mestu, da podjetniki začnejo vlagati denar v nove projekte, s katerimi bodo to dejstvo obrnili sebi v prid. Citiram: On February 5, 2015, surface temperatures over a large part of the Arctic Ocean were more than 20°C (36°F) warmer compared to what they were from 1985 to 1996. Naši politiki, ki niso podjetniki in niso podjetni, pa se še naprej prepirajo, ali bi v šole vpeljali še več vrednot, jutranje molitve in domoljubja. Imajo celo prav in bi morali res vpeljati molitev, a ne za domovino, temveč za celotno človeštvo, kajti čisto mogoče je, da nas reši res lahko samo še bog.

Spretne, prilagodljive in hitro odzivne turistične agencije bi lahko te dni organizirale potovanje proti Arktiki ter ponudile vsega vajenim petičnim potrošnikom kopanje v Atlantiku, južno od kanadske province Nova Scotia ali Nova Škotska, in obenem dodale vrednost svojim storitvam; dodajanje vrednosti naj bi bilo tako ali tako zelo pomembno, obenem pa se podjetnikom ponuja povsem nova priložnost za tovrstno početje. Temperatura vode na omenjeni lokaciji, izmerjena 3. februarja letos, je namreč ponekod plus 21 stopinj Celzija; za primerjavo: v Portorožu je danes temperatura morja plus 8,3° C!

Kapitalizem je kajpak neoseben. Kapitaliste zanimajo profiti in poceni delovna sila. Ljudje v resnici niso zanimivi, zato jih je mogoče zanemarjati; enako je mogoče zanemarjati tudi resnico (samega zanemarjanja). V kapitalizmu zato predvsem vlagaš denar – če ga imaš, seveda; vlagaš ga tja, kjer si obetaš dobičke, saj hočeš imeti zvečer več, kot imaš zjutraj. Za delavce ti je vseeno, dokler so poceni delovna sila, ki jo kupiš na svobodnem trgu in odpustiš, ko se ti svobodno zahoče.

Ljudje sicer niso preveč svobodni in so zelo predvidljivi v vedenju, razmišljanju in govorjenju. Osnovna psihologija nam pove, da nenehno uporabljajo tudi isto vrsto obrambnih mehanizmov, da se jim ni treba soočati z realnostjo, kakršna je v resnici, da jo torej lahko zanemarjajo. Oglejmo si nekaj najpogostejših obrambnih mehanizmov, ki so jim, ko govorimo o segrevanju planeta, v resno škodo, a jih kljub temu zavzeto in sistematično uporabljajo.

Zanikanje. Oseba preprosto verjame, da nekaj ni res, pri čemer ni pomembno, kaj tisto nekaj je. Nezavedno sicer ve, da najbrž je res, toda njena zavest je nemočna, tesnobna in prestrašena, da bi to dejstvo sprejela. Zanikanje je nezavedni mehanizem, zato oseba niti ne ve, da ga uporablja. Preprosto vztraja, da nekaj ne obstaja in isto, prav z zanikanjem, potrjuje, le da ne ve, da to dela.

Ignoranca, tajba. Mehanizem je še bolj primitiven kakor zanikanje. Oseba ne trdi, da nekaj ne obstaja, temveč se obnaša, kot da tisto nekaj absolutno ne obstaja, zato niti ne pride v skušnjavo, da bi ga zanikala. Če zate nekaj ne obstaja, tistega seveda niti zanikati ne moreš.

Zmanjševanje pomena. Oseba sicer sprejme dejstvo, da nekaj obstaja, vendar samodejno zmanjšuje njegov pomen, zato takoj reče, da že ne more biti tako hudo, kot se zdi. Uporabi še kak intelektualni prijem, da z gostobesednim govorjenjem ali nakladanjem sebi in drugim ponudi občutek, da se na dejstvo celo spozna in da je pravi človek za njegovo pravo interpretiranje.

Skepticizem. Oseba je voljna sprejeti dejstvo, vendar samo pod določenimi pogoji. Intelektualizira in hoče prepričati sogovorce, da je treba o dejstvih vselej dvomiti, pa naj stane, kar hoče. O njih sicer nima pojma, vendar vztraja v svoji drži. Za tako osebo je pomembno predvsem to, da dejstva ne sprejme in da o njem neskončno dolgo razpravlja – da ga ne bi bilo treba sprejeti.

Dvom. Oseba je v srednji šoli slišala nekaj o Descartesu in o tem, da je treba dvomiti, zato dvomi. S tem ustvarja vtis, da je znanstvenik. Dvomi seveda kar počez, dvomi pravzaprav v vse, le v svoj dvom ne.

Intelektualiziranje. Je precej sofisticiran obrambni mehanizem, ki omogoča osebi neskončno prepiranje z vsakim, ki je voljan pogovarjati se. Pogovarjanje sicer ne vodi nikamor, toda bistvo mehanizma je natanko v tem.

Teorija zarote. Je pravzaprav vrsta obrambnih mehanizmov in procesov, ki omogočajo osebi, da razvija zapletene koncepte in teorije o drugih ljudeh, na primer o znanstvenikih, ki naj bi bili podkupljeni, podkupovale pa naj bi jih korporacije, da prirejajo znanstvene izsledke in z njimi strašijo ljudi. S takim razmišljanjem skuša vzbuditi vtis, da so znanstveniki podkupljive barabe, ki jih zanima samo denar.

S pomočjo obrambnih mehanizmov se ljudje danes branijo pred vpogledom v resnico sveta. Ko nanese beseda na vremenske oziroma podnebne spremembe, so trditve znanstvenikov po njihovem mnenju še dodatno sporne, ker naj bi bile politične, poleg tega kar od nekod vedo, da se vsi znanstveniki z njimi ne strinjajo, enako vedo, da njihove meritve niso dovolj natančne in veljavne.

Aroganca vsakdanjega zdravega razuma je dobesedno brezmejna. Zdravi razum nima pojma, kako znanstveniki merijo parametre, kako zapletene naprave pri tem potrebujejo, kako precizne so njihove meritve, s katerimi matematičnimi in statističnimi metodami jih obdelujejo, pa vendar je prepričan, da ima pravico komentirati tudi to, o čemer sicer nima pojma – in nima pojma, da nima pojma.

Vprašajte zdravi razum, naj pove, kaj je treba narediti, da na primer pošljete v vesolje modul, ki pristane s hitrostjo nekaj tisoč kilometrov na uro na meteorju. Naj zdravi razum izračuna in naredi vse potrebno, da bo modul sploh odletel tja, kamor mora, in da se bo zasidral na objektu, ki je malo večji od dnevne sobe.

Povprašajte ga še, če ve, kaj je DNK in kako se razvije novo živo bitje, potem pa naj odgovori še na vprašanje, kako se naredi kvantni računalnik, kako izdelati ustrezne antibiotike ali kako deluje pametni telefon.

Prepustite svet zdravemu razumu, pa boste videli in se prepričali, kakšne bodo posledice. Prepustite ga ljudem, ki zanemarjajo resnico, pa bo postalo jasno, kako dolgo bo sploh obstajal.

Na žalost se vse to že dogaja in ljudje bodo uporabljali obrambne mehanizme še tisti trenutek, ko se jim bo sesuval svet pred očmi – trdili bodo, da pač vsi drugi, ki trdijo, da se sesuva, narobe vidijo.