Ep je daljša pesnitev, ki običajno opisuje življenje in dela junakov. Kot mnogo drugih civilizacijskih pridobitev tudi ep izhaja iz Grčije; le kdo še ni slišal za Iliado in Odisejo. Poznamo še številne druge junaške epe: Beowulf, ep o Gilgamešu, Eneida, Mahabharta, pesem o Nibelungih, pa tudi naš Krst pri Savici in tako naprej. Danes se pred našimi očmi odvija mogočen boj epskih razsežnosti, v katerem dva grška junaka, novi grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis bijeta epski boj z mogočnimi silami komercializacije, ki dušijo ne samo evropske države, temveč celoten planet.

Morda se komu zdi pretirano, a junaških, epskih zgodb tudi v današnjem času še ni konec. Junaki so bili od nekdaj ljudje ali mitološka bitja, ki so navdahnili številne druge ljudi, da so si tudi sami upali zoperstaviti krivicam, ki so se jim godile. Seveda Aleksis in Janis nista sama, tisoči se danes po vsem svetu borijo z destruktivnimi silami komercializacije, ki uničujejo naravo in družbo, le da je njun položaj simbolno in položajno poseben.

Sile komercializacije, ki stojijo nasproti človeškemu razvoju, so sodobna pošast, mitološka Hidra s tisočerimi glavami, ki se plazijo v vse pore človeškega življenja. Komercializacija ima nešteto obrazov: varčevanje, privatizacija, konkurenčnost, dobiček, borze, finančni trgi, reforme šolstva in zdravstva, pokojninske reforme, krčenje javnega sektorja, zlato finančno pravilo, prostotrgovinski sporazumi (TTIP, TISA, CETA...) in tako naprej.

Vsem iz(ob)razom komercializacije je skupna trgovska (komercialna) miselnost, ki iz vseh družbenih dejavnosti in dobrin ustvarja trgovske oziroma tržne priložnosti ali drugače povedano: priložnosti za dobiček. Celotna človeška družba, skupaj s celotnim planetom postaja velika trgovina, kjer je mogoče vse kupiti in vse prodati. Komercializaciji ni nič sveto, svet je postal velikanski giga market. Zato je boj s silami komercializacije gigantski, epski. Na stran komercializacije je stopila večina politikov, tudi slovenskih, čeprav sploh ne razumejo, da so postali udje pošasti komercializacije.

Zato sta danes Aleksis in Janis v tako posebnem položajo, proti sebi imata skorajda celotno evropsko in velik del svetovne politike, mogočne finančne trge, ki jih zastopajo centralni bankirji, globalne maistream medije (večina medijev, tudi slovenskih, Sirizo in oba ključna akterja bodisi demonizirajo bodisi ignorirajo), velik del ekonomistov in drugih “intelektualcev” ter še mnoge druge.

Problem, ki ga predstavljata Aleksis Cipras in Janis Varufakis ter celotna stranka Siriza, je močna povezava z ljudsko bazo. Grška Siriza (prav tako Podemos v Španiji, tudi Združena levica v Sloveniji) je v osnovi ljudsko gibanje (truthout), ki ga v klasičnem političnem smislu zastopa politična stranka. To je dejansko nekaj novega in tega se bojijo njeni mogočni nasprotniki. Politična stranka, ki še naprej ostaja ljudsko gibanje; tega se zares na smrt bojijo etabilirani politiki.

Ljudstvo ima tako dejansko svoje politične predstavnike; običajno so stranke danes povsem odtujene ljudstvu in iščejo zgolj volilno podporo, drugače pa se jim za ljudstvo dobesedno jebe (oprostite, a lepše tega ni mogoče povedati).

Ko Aleksis Cipras pravi: "Imamo le eno zavezo: služiti interesom naših ljudi, za dobro družbe," in "verjamemo v naš boj, kajti pravičnost je na naši strani," (CommonDreams) so to besede, ki imajo močno podporo v ljudstvu, v Grčiji in daleč preko njenih mej; poleg tega pa ne gre za predvolilni slogan. V resnici gre za: pravičen boj za dobro družbe. To pa ni nič manj kot neposreden boj s silami komercializacije, ki se z nepravičnimi sredstvi borijo proti družbenemu dobremu.

Ljudstvo potrebuje neustrašne junake. Res pravo moč pa ima le ljudstvo. Zato sta Aleksis in Janis junaka. On njiju se že kujejo epi.