Res, čemu služijo? Sodeč po njihovih izjavah za javnost služijo predvsem ugotavljanju, čemu bi lahko služila. V ta namen pridobijo ali zavzamejo prostore, katerih uporabo pod nedorečenimi in spremenljivimi pogoji napol uradno dovoljujejo tistim, ki imajo zamisli, kaj bi tam počeli. Če zamisli ni ali če odgovorni osebi tisti hip ne ustrezajo, se prostori zgolj vzdržujejo – seveda z davkoplačevalskim denarjem.

Tovrstnih kulturnih društev ne smemo zamenjevati z dobrodelnimi, ljubiteljskimi, umetniškimi, športnimi in podobnimi društvi. Ustanovitelji slednjih so imeli najprej zamisli, kaj bi počeli, in so društva ustanovili prav za potrebe udejanjanja teh zamisli. Ustanovitelji neopredeljenih kulturnih društev pa imajo zgolj veze in poznanstva, ki jim od vsega začetka omogočajo zadosten dotok javnih sredstev in poceni ali brezplačno uporabo javnih prostorov.

V bran jim je treba reči, da so med njimi pogosto strokovnjaki za prijavljanje na razpise. To suhoparno uradniško delo jemljejo dosti bolj resno in opravljajo dosti bolj učinkovito kot ljudje z zamislimi. To je razumljivo, kajti suhoparno uradniško delo je edino delo, ki ga opravljajo – poleg precej bolj prijetnega širjenja in utrjevanja vezi in poznanstev ali po domače zabavanja. Ljudje z zamislimi pa zapravijo ogromno časa za udejanjanje teh zamisli: za načrtovanje, usklajevanje, pripravljanje in izvajanje. Tako jim zmanjka časa za edino res potrebno delo – delo, ki prinaša denar.

»In v čem je težava?« boste rekli. »Če ima nekdo prostore in denar, nekdo drug pa zamisel, kako te prostore zapolniti in denar porabiti, potem ni težave. Samo skupaj morata priti in se zmeniti.«

Ja, včasih to deluje – kadar gre za priznane in uveljavljene kulturne ustanove ter priznane in uveljavljene umetnike, pa še takrat drugi potegnejo kratko. A ob priznanih je še cel kup društev in skupin, za katere vedo zgolj člani in njihovi najbližji.

Neopredeljena kulturna društva ne životarijo, kajti po zaslugi veščin svojih vodilnih članov imajo dovolj sredstev za delovne prostore, osnovno opremo in plače vodilnih članov. Po potrebi si lahko privoščijo tudi kakšnega študenta ali izvajalca javnih del. Drugim lahko ponudijo prostore, morda nekaj opreme, zelo redko pa tudi plačilo.

Po drugi strani pa opredeljena kulturna društva, skupine in posamezniki životarijo. Morda imajo prostore, kjer lahko ustvarjajo; najpogosteje pri kom doma ali v kakšni napol razvalini. Delo je praviloma minus-prostovoljno – marsikatero reč morajo plačati iz lastnega žepa, če ga imajo. Če dobijo sredstva, jih porabijo za snovne stroške. Če kaj zaslužijo, lahko gredo na večerjo.

Težava enih in drugih je, da zanje ni zanimanja. Nimajo dovolj uporabnikov ali občinstva, ki bi jim prinašali denar. Kolikor jih imajo, so praviloma iz njihovih vrst – ravno tako obubožani in navajeni, da so takšne reči zastonj ali poceni.

In zakaj nimajo občinstva? Ker se obupno slabo tržijo.

»Dober glas seže v deveto vas,« boste rekli. A to velja za športna društva. Na dobrodelna se obračajo ljudje, ki so v težavah. V ljubiteljska se včlanjujejo ljubitelji, ki več časa posvečajo izločanju ne dovolj zagriženih članov kot včlanjevanju novih. V primeru umetniških pa glas seže le v krog vedno istih ljudi, ki jih lahko najdemo na vseh tovrstnih prizoriščih v vlogi organizatorjev, izvajalcev in občinstva (občinstvo so gledalci, kupci ali naročniki). Gre za krog ljudi, ki služi samemu sebi in za to troši nezanemarljive količine davkoplačevalskega denarja. Večina tega denarja gre v kupovanje predmetov in v žepe organizatorjev – posameznikov iz tega kroga, ki ničesar ne ustvarjajo, ampak samo omogočajo, ee, dopuščajo.

Res obstaja mnogo drugih skupin ljudi, ki ne ustvarjajo ničesar in za to potrošijo še precej več javnega denarja. Res pa je, da se 'slabe prakse' dandanes očitajo samo bankam, politiki in gospodarstvu, kot da so v ostalih panogah vsi sami angelčki in ni nič narobe.

Težava je, da je povsod enako narobe. Kolikor je v neki zadevi javnega denarja, nad katerim je javni nadzor nemogoč, toliko je v njej slabih poslovnih navad. Če gre javni denar zaprtemu krogu ljudi, ki ga lahko porabi, kakor mu ljubo, od tega denarja ne bo šel niti cent za javno dobro – tudi če je v imenu združbe beseda »kultura«.