Slovenskega človeka je treba osvoboditi vseh spon, ki mu jih je nadel kapitalistični družbeni red, kapital, ki nas razdvaja deli in dela hlapce. Osvoboditi se moramo evropske in domače politične srenje, ki nas skozi ekonomske in politične kazalce spravljajo v obupno stanje, tja, od koder ni vrnitve, tja, kjer kraljuje beda, neenakost in izguba suverenosti naroda.

Nekaj kipi v meni.

Kdo je ta sila nemirna,

ki mi razjeda duha

in me dela nemočnega?

So to nerazumni hudobci,

ki čepijo v razdvojenem duhu?

Neodgovorni voditelji … ?

O domovina … Zakaj?

Nekaj blodi v meni.

Kdo je ta nora pošast,

ki mi jemlje razsodnost

in me pušča izgubljenega v temi?

Zakaj neprespane noči,

ki jemljejo moč in razum?

So to krvavi obrazi … ?

Revolucija … ?

Naj kultura postane najmočnejše orožje, s katero bomo izbojevali svoj boljši jutri, naj nam vrne upanje in narodno zavest, naj nam da elan in dovolj energije za spopad z neoliberalističnimi dogmami, ki nam jih vsiljuje Evropa. Naj se množično organizirajo prireditve in naj se skozi pesem in glasbo, z umetniško besedo, fotografijo in sliko, z vsemi oblikami umetniškega izražanja rodi nov človek in nov narod, ki bo enotno nastopil proti vsem anomalijam družbe. Kultura naj podre vse zidove zla in pobriše vse barvne odtenke, ki nas razdvajajo, delajo sovražne; kultura naj zaključi z zgodovinskimi neresnicami, ki begajo narod in begajo mlade.

Pozabimo strahove,

ki gnezdijo v nas,

izbruhajmo ves balast,

ki nas duši …

Izbrišimo vse dogodke,

ljudi, ki razjedajo naš čas,

onesnažujejo našo domovino.