{fb_rutar}

Ameriški politični filozof Michael Sandel je pred časom priobčil zelo zanimivo knjigo z naslovom What Money Can't Buy: The Moral Limits of Markets. Velja si vzeti nekaj ur časa in jo prebrati, saj je kratka in napisana tako, da jo razume vsakdo. In natanko v tem je njena poanta. Razume jo vsakdo, tako kot je mogoče razumeti knjige o mladeniču po imenu Harry Potter, vprašanje pa je, kako bo s koncem sveta, kajti danes je dejansko videti, da je vse na prodaj in da je vse mogoče kupiti. To je še slabše, kot če bi živeli v začaranem svetu.

O tem piše tudi avtor. Izmislite si še tako bizarno zadevo, pa boste mimogrede ugotovili, da je nekje že na prodaj in da jo je mogoče kupiti. Tako lahko ženska posodi, proti plačilu, seveda, svojo maternico drugi ženski, ki ne more zanositi; moški lahko prodaja svojo spermo; korporacije lahko kupujejo odpustke za spuščanje ogljikovega dioksida v zrak; že od nekdaj je mogoče prodajati svoje telo, spolne usluge, posamezne dele telesa, kri; prodate lahko pravico drugim, da z vami eksperimentirajo, da delajo poskuse na vas; prodajati je mogoče znanje, informacije, podatke; kupiti je mogoče identiteto, značaj, osebnost (za en dan, za vikend, za leto dni); kupiti in prodati je mogoče zemljo, zrak, vodo; prodati je mogoče parcele na Marsu; kupiti je mogoče pravico, da ustrelite slona, povodnega konja, tigra ali katero koli ogroženo žival; če hoče zapornik boljšo sobo z razgledom, priključkom za internet ali priboljšek pri hrani, ga lahko kupi; kupiti je mogoče hitrejšo pot po avtocesti, hitrejši prihod do zdravnika, boljšo zdravniško sobo, boljšo oskrbo, boljšega strokovnjaka; kupiti je mogoče čas; kupiti je mogoče človeka, ki namesto vas čaka v vrsti; kupiti je mogoče človeka za prijateljstvo, ljubezen ali popoldanski klepet; kupiti je mogoče osebo, ki vas spremlja na poti; kupiti je mogoče delavce; kupiti je mogoče vse.

Danes učijo mlade ljudi, otroke pravzaprav, da je edini smisel življenja postati in biti podjetnik. Na primer pri desetih letih ali pa še prej. Vse je mogoče kupiti in prodati, če imaš pravo idejo, kot pravi televizijski oglas. Prava ideja seveda ni tista, do katere pridete ob prebiranju del Platona, Spinoze ali Freuda, prava ideja je zgolj in edino tista, ki jo z lahkoto predelate tako, da bo postala profitabilna, ne da bi ob tem kdo zastavljal resna vprašanja. Smisel takega življenja je namreč natanko kopičenje premoženja.

Če ste dovolj spretni, tako lahko prodajate tudi nasvete, kaj jesti, kako shujšati, kako telovaditi, kako biti zdrav, kako pravilno polagati roke, kako se obleči, kako govoriti, kakšno pričesko imeti, s kom se poročiti, v koga se zaljubiti, kakšne otroke imeti, katerih genov otrok ne sme imeti. Prodajate lahko tudi prihodnost, vpogled vanjo, načrte, sanje in utopije, horoskope, alternativne realnosti, spomine na prejšnja življenja, odpustke za grehe.

Kaj pomeni v takem svetu glas razuma, o katerem govori tudi Sandel?

Glas razuma predlaga nekaj paradoksnega in na prvi pogled zelo čudnega. V svetu, v katerem so eksistence ljudi zasičene z objekti, ki jih je mogoče kupiti in prodati, v svetu nenehnega tveganja in iskanja novih, še bolj norih možnosti za kupovanje in prodajanje, je treba natanko – tvegati. Zveni zares čudno, vendar nikakor ni.

Kaj pomeni tvegati v družbi, ki slavi tveganje? Kaj pomeni biti svoboden v družbi, v kateri je višek svobode izbiranje med izdelki na trgu, ki so namenjeni prodaji?

Problem sodobnega življenja je prav njegova utopičnost, ki je že zajeta v besedni zvezi vse je mogoče kupiti. Če hočemo resno ustvariti pogoje, v katerih bo mogoče vse kupiti, smo že na poti k oblikovanju totalitarnega sveta, kar pomeni, da skušamo s silo ustvariti realnost, v kateri bi bilo mogoče vse kupiti in prodati.

Proces oblikovanja totalnega sveta je seveda neskončen, prav to pa hočejo zastopniki kapitalizma. Na tej poti je namreč vselej mogoče reči, da še nismo prišli do cilja. Ta je neskončno oddaljen, zato je na poti tudi neskončno možnosti za ideološko nagovarjanje ljudi, naj se še malo potrudijo.     

Kapitalizem je produktiven sistem, zato ga moramo ohraniti in še razvijati, kar pomeni, da bo še bolj produktiven. Zamisel je utopična: ljudje naj si v neskončnost izmišljujejo stvari, ki jih je še mogoče ustvariti, prodati in kupiti.

Glas razuma pa pravi: vsaj ene stvari ni mogoče kupiti ali prodati. Katere?

Kupiti in prodati ni mogoča subjekta, ki je po definiciji subjekt nezavedne želje, o čemer je govoril Freud, in etičnega imperativa, kot ga je razumel Kant. Subjekt nima cene, etika nima cene. Ne enega ne drugega ni mogoče simulirati ali umetno ustvariti. Če se bo kdaj kak računalnik zavedal sebe, bo končno prišel do enakega univerzalnega spoznanja.

Tu je meja vsake možne oblike kapitalizma. Kapitalizem lahko ustvari, proda in kupi vse, le subjekta ne more. In le subjekt se mu lahko upira. Upira se tako, da vselej že predstavlja upor. Kapitalizem se zato ob njem nujno ustavi.

Vprašanje je, ali bo kapitalizem kdaj zares v celoti ustavljen, kajti nobene nujnosti ni, da se bodo ljudje v boju za preživetje še kdaj hoteli obnašati kot subjekti. Ideološka interpelacija namreč deluje v eno smer z lahkoto (od subjekta k posamezniku), v drugo pa težko ali pa sploh ne.

Bolj verjetno je, da bo kapitalizem ustavila narava. Potem se bo začelo vse znova.