{fb_rutar}

Približujemo se stanju sveta, v katerem nekatere zadeve preprosto ne bodo več delovale, kot delujejo še danes, ali pa sploh ne bodo delovale. Ne bo deloval kapitalizem, kakršnega poznamo. Količina nafte, ki jo porabimo vsak dan za poganjanje motorjev, avtomobilov, tovornjakov, letal, ladij, tankerjev, čolnov in čolničkov, pa tovarn, podjetij, korporacij in vsega drugega, se zaradi želje po rasti vsega namreč ne bo zmanjšala, temveč se bo eksponencialno povečevala. Količina zemeljskega plina, s katerim se grejemo v dolgih zimskih dneh in nočeh, se ne bo zmanjšala, temveč se bo povečala. Količina drv, peletov, biomase in kurilnega olja, ki je takisto namenjena ogrevanju, se bo povečevala. Skupni element vseh naštetih goriv in pogonskih sredstev je – ogljik. Tega bo v zraku vse več. Veselo se bo vezal s kisikom in nastajalo bo ogromno ogljikovega dioksida. Še enkrat: tega v prihodnosti v zraku ne bo vse manj, temveč ga bo vse več.

Vse več bo tudi metana, saj se Arktika pospešeno segreva. Segreva se tudi vse drugo, vključno z Antarktiko, kjer je desetkrat več ledu kot na Grenlandiji. Michael Roberts piše: gospodarska rast v tem trenutku v območju z evrom in na Japonskem tako rekoč ne obstaja, zelo se je zmanjšala v številnih velikih hitro rastočih gospodarstvih, kakršna so kitajsko, indijsko, brazilsko ali indonezijsko, medtem ko je rusko potonilo v globoko recesijo, za katero poznavalci menijo, da bo celo globlja od same velike recesije.

Države se bodo zato še naprej trudile z vlaganjem v infrastrukturo, da bi kapitalizem le nekako zagnale, saj brez tega ni rasti, poskušali pa bodo tudi s tem, kar v žargonu imenujejo monetary easing. Podnebne spremembe, danes raje govorimo o podnebnem kaosu, pa tako ali tako ne obstajajo.

V luči empiričnih podatkov je izjemno pomembno razumeti, kako nanje gledajo pripadniki elit in kako vsi drugi. Na svet je namreč mogoče gledati tudi na diametralno različne načine. Medtem ko vsi drugi na svoji koži čutijo stagnacijo in dobro vedo, da njihovi dohodki kljub rasti ne rastejo, pripadniki elit vztrajno trdijo, da je z gospodarstvi vse v redu in da rastejo, zato so tudi sami vse bogatejši.

Njihovo zaznavanje neenakosti je torej bistveno drugačno od teh, ki tvorijo 99 %, obenem pa so tudi povsem prepričani, da je z neenakostjo vse v najlepšem redu.

Kapitalizem je doslej res proizvedel veliko bogastva in premoženja, toda prav tako je res, da si ga lasti peščica posameznikov, ki jih lahko spravimo v malo večjo dnevno sobo. Polovica človeštva itak nima v lasti ničesar!

Povsem enak je vpogled v prepričanost ljudi glede ogljikovega dioksida in metana v zraku. Bolj ko gledate po lestvici navzgor, manj je mnenj, da je sploh treba kaj narediti, češ da ljudje zagotovo niso odgovorni za podnebni kaos, za katerega pač trdijo, da je naraven in da ne bo povzročil nobene omembe vredne škode.

Vse to so empirična dejstva, ki jih ljudje lahko poznamo, če hočemo. Lahko jih razumemo in lahko sklepamo, kaj pomenijo za našo prihodnost. Še več.

Človek je zmožen tudi za absolutno vednost. Hegel o njegovi zmožnosti pove, da je nujno povezana z moralnim delovanjem, kar pomeni, da človek, ko se dokoplje do absolutne vednosti o svetu in njegovem bistvu, ni zgolj prazen nosilec znanja, tako kot je na primer računalnik. Računalnika in človeka zato nikakor ni mogoče primerjati, saj noben računalnik ni zmožen za moralno in etično delovanje.

Na žalost pa živimo v svetu, v katerem so pritiski, da tudi človek ne bi živel moralno in etično, vse večji. Od ljudi se namreč vse bolj pričakuje le še to, da imajo znanje, veščine in spretnosti, kvalifikacije in sposobnosti, s katerimi lahko kandidirajo na trgu delovne sile. Vse bolj je potrebno le tisto znanje, ki ima neposredno uporabno vrednost, pri čemer je vnaprej določeno, kaj je uporabna vrednost in kaj ni.

Filozofija na primer nima nobene uporabne vrednosti, zato ni treba brati filozofskih knjig in filozofirati. Pisec teh vrstic jih kljub temu bere in filozofira.

Hegel v Fenomenologiji duha, ki je izjemna filozofska razprava,kar pomeni, da je malo takih, uporabi tudi besedno zvezo prazna lupina. Človek je namreč lahko prazna lupina, saj ni nujno, da sploh hoče vedeti in da ga zanima absolutna vednost o svetu. Lahko je zgolj skupek videzov, tega, kar je na površju, kar se kaže drugim ljudem.

Sklep je na dlani: da človek ne bi bil zgolj prazna lupina, se mora vrniti k samemu sebi, vrniti se mora k svojemu bistvu.

Hegel tako nadaljuje. Šele moralna zavest je čista zavest o sebi, zato je tak človek samozavesten, kar zlasti pomeni, da se nikogar več ne boji. Zaveda se, kdo je on sam, jasno mu je, da ima znanje o sebi, zato je miren, spokojen in gotov; ni negotov.

Vrnitev k sebi pa pomeni še nekaj. Tak človek namreč počne vse, kar počne, zaradi dolžnosti, ki je univerzalna, saj jo je spoznal. Pri svojem delovanju se zato ne sklicuje na mnenja ali naključne zamisli, ki jih je pobral spotoma. Ne izgovarja se, ne išče izgovorov ali opravičil, da nečesa ne bi storil.

Človek, ki je spoznal samega sebe in razvil moralno zavest, se zaveda, da formula jaz=jaz pomeni natanko gibanje. Ni mirovanje, zato spokojnosti in notranjega miru ne smemo mešati z mirovanjem.

Gibanje je zelo posebno, zato si je dobro natančno ogledati, kaj vse zajema in kaj pomeni.

Ko človek spoznava svet in samega sebe v njem, napreduje k absolutnemu spoznanju. To spoznanje je učinek gibanja k samemu sebi, zato človek končno spozna samega sebe, obenem pa ima tudi znanje o samem znanju in o njegovem gibanju.

Hegel pravi, da znanje ne zajema zgolj znanja o sebi, tj. o znanju, temveč zajema tudi negativnost sebe. Ko človek spoznava, torej spoznava tudi meje samega spoznavanja in svojega delovanja.

Spoznanje je zelo pomembno zlasti danes, ko živimo v brezmejnem, neskončnem globalnem svetu, v katerem nastaja vtis, da ni več nobene meje; vse naj bi bilo mogoče. Morda je ravno to največja prevara, kar jih je kdaj doživelo človeštvo.

Največja prevara je, da je svet prazna lupina, posoda, do vrha napolnjena z videzi. Prevara je tudi, da so pomembni zgolj videzi, da ni pomembno, kar je onkraj videzov in da o tem ni treba razmišljati.