Še dobro, da se zgodovina ponavlja. Ko smo se v šoli učili o vladah in ovaduhih, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali z okupatorji, mi nikakor ni šlo v glavo, kaj so imeli v glavi ti ljudje. Saj je bilo iz vseh dostopnih podatkov očitno, da se takšno sodelovanje ne more dobro končati, pa če se stvari obrnejo tako ali drugače. Sicer ne vem, ali je sedanja ponovitev tragedija ali farsa (izgleda oboje), a zdaj stojim z obema nogama sredi zgodovine. Razgrajevalce in prodajalce države ter njihove podrepnike lahko ocenjujem v živo. Ocena je enaka, a zdaj jih vsaj razumem …

Vladarji imajo v vseh ozirih dosti boljše razmere za življenje od ostalih ljudi, a le, dokler vladajo. Če njihovo državo zavzame druga, lahko življenjski slog ohranijo, če se ji podredijo. Če se ji uprejo, so pa seveda prvi, ki bodo plačali ne le z razkošjem, ampak skoraj zagotovo tudi z življenjem.

Za rajo to ne velja. Navadni ljudje se ne rabijo opredeliti do okupatorja. Lahko so modro tiho in opravljajo svoje delo. Ni nujno, da jih bo vojna obšla, je pa vsaj možno.

Če se navadni ljudje opredelijo za okupatorja in vlado, ki mu je podrejena, pa si s tem zagotovijo koristi. Zavrženo ravnanje gor ali dol – v času vsesplošnega pomanjkanja je to lahko razlika med življenjem in smrtjo zate in za člane tvoje družine.

Sedanje stanje v Evropi sicer povečini ne daje vtisa, da smo sredi 3. svetovne vojne, a smo. Le vojna je nekoliko drugačna. Gospodarji vojne so iznašli način, da se dokopljejo do tujih virov, ne da bi morali za to koga napasti s strelnim orožjem. Res, zakaj bi nagnal vojsko v tujo državo in se kdo ve koliko let z dvomljivim izidom dajal z uporniki za prometne poti in kose ozemlja, če lahko stisneš v pest le nekaj deset vladarjev, pa bo vse ostalo celo in tebi na voljo, uporniki pa se sploh ne bodo oblikovali? …

Ko sem se učil zgodovino, sem torej zanemaril, da so vladarji v prvi vrsti člani svojih družin. Ko se države znajdejo v težavah, se ne odločajo glede na dolgoročno dobrobit državljanov, ampak glede na dolgoročno dobrobit svojih družin. Če bi to vedela in znala predvideti, bi bilo raji marsikaj prihranjeno …

Z zornega kota vladarjev je vladanje kot igranje šaha za več igralcev – za Ljudstvo, Vlado, Gospodarstvo in Denarništvo –, od katerih ima vsak na voljo več različnih figur. Ljudstvo ima: tiho večino, obračalce po vetru, nasilneže in upornike. Vlada ima vodje pomembnejših strank, ministre in župane ter šefa policije in vojske. Gospodarstvo ima vodje oz. lastnike vseh pomembnejših podjetij in lobiste, ee, izsiljevalce. Denarništvo (trenutno utelešenje Svečeništva) ima posojila, igranje z nakupi in prodajami, bonitetne ocene ter lobiste/izsiljevalce. Vsaka poteza kateregakoli od njih vpliva na razmerja med vsemi ostalimi.

Ponavadi se igra tako, da se proti Ljudstvu povežejo vsi, ki to niso. Ljudstvo ima namreč najmanj dejavne igralce. Tiha večina je nenevarna, ker je nič ne gane in se jo da lepo molsti. Nasilneže se da obrniti sebi v prid – predvsem proti upornikom, kadar nehajo govoriti (kar počno večino časa) in začnejo korakati. Vsi ti so predvidljivi. Težava je le v obračalcih po vetru – ko se zbudijo in se pridružijo nasilnežem ali upornikom, postane vroče, če se združijo vsi trije, pa lahko porušijo celoten red na igralni površini. A do tega pride tako redko, da ostali igralci za potrebe igre to možnost zanemarijo. Če se zgodi, je še vedno na voljo policija, v skrajni sili pa tudi vojska.

Ker je ljudstvo pretežno nepomembno, lahko Vlada in Gospodarstvo igrata drug z drugim oz. drug proti drugemu. Ljudstvo na volitvah daje in odvzema zobe predsednikom strank, ministrom in županom. V času do naslednjih volitev Vlada daje in odvzema zobe posameznim figuram Gospodarstva. Figure so tudi izmenljive. Tukaj gre predvsem za ohranjanje in izgubljanje položajev, ki prinašajo denar in vpliv.

Nad vsem skupaj bdi četrti igralec – Denarništvo. Vsem naštetim posoja denar pod lastnimi pogoji. Njemu gre predvsem za to, da si ga čimveč izposodijo in da čimbolj redno plačujejo obresti. Če si ga nehajo izposojati ali bognedaj vračati, mu preti poraz.

Kriza je torej del igre. Kriza je lobist za privatizacijo – figura na igralni površini, s katero skuša Denarništvo razširiti možnosti za igranje nakupov in prodaj.

Kriza je – kot vse naštete figure – del pravil. Pojavila se je, ker je obstajalo zadostno soglasje med igralci, da jo lahko Denarništvo vključi v igro.

Kriza ni naravno stanje stvari. Osnovnih dobrin se na svetu pridela, izdela, obdela in razpošlje toliko kot pred krizo ali malenkost manj – še vedno več, kot jih človeštvo potrebuje. Nezaposlenost na eni in delovna preobremenjenost na drugi strani sta stvar dogovora med Vlado in Gospodarstvom. Nižanje prihodkov Ljudstva je stvar dogovora med Vlado, Gospodarstvom in Denarništvom.

Če je še nekaj let nazaj denar krožil med vsemi naštetimi tako, da ga je bilo za vse vsaj dovolj, ni nobenega razloga, da ne bi mogel tako krožiti tudi zdaj. Morda gre za zmanjšanje količine denarja, ki ga Denarništvo spušča v obtok. A ne manjša se sama po sebi, temveč s pristankom Vlade in Gospodarstva. Morda gre za spremembo pravil, po katerih se (preostali) denar pretaka. Pravila pa spreminja Vlada. V vsakem primeru je kriza dogovor.

Naravne ujme je težko napovedati. Ni jih mogoče preprečiti. Z dobrimi pripravami jih je možno omiliti. Dogovor pa je možno napovedati, preprečiti, omiliti, spremeniti ali izničiti.

Krize ne bo konec, ko bo napočil njen naravni čas, da se konča, ampak ko se bodo Vlada, Gospodarstvo in Denarništvo tako dogovorili. Dogovorili pa se bodo šele, ko jih bo Ljudstvo v to prisililo, kajti dotlej za tak dogovor ne bodo imeli nobenega pametnega razloga.

Te igre ne moremo ne igrati. Če je že igramo, pa bi jo lahko malo bolj dejavno igrali tudi mi …