Živimo v popolnoma norem svetu, v katerem ljudje ljubijo celo represivne aparate, kakršna je policija. V njem se tudi zdi, da je pomembnejše vprašanje, ali nosi Cipras kravato, kot pa vprašanje, kako zagotoviti bolnišnicam dovolj denarja za normalno delovanje, kako zaposliti enega samega človeka, kako preprečevati širjenje revščine, kako zmanjšati količine ogljikovega dioksida, ki jih spuščamo v zrak, kako zajeziti gigantske plače in prejemke pripadnikov elit, ki zaslužijo letno tudi več milijard, kako povečati kakovost življenja ljudi. Vtis je, da bi bilo na Zemlji vse v redu, če bi Cipras nosil kravato. Mimogrede: Arktika se pospešeno segreva.

Vsakdanje življenje je popolnoma potopljeno v sprenevedanje glede njegove resnice. Povprečen človek ima zato vedno znova vtis, da se bodo veliki problemi sodobnega sveta rešili kar sami od sebe. V tem je nekaj čarobnega, magičnega: politiki nenehno govorijo o rešitvah, ki jih ni in ni, toda obenem vztraja tudi občutek, da se bo nekako vendarle izšlo ter da bo nekega lepega jutra zopet vse v redu. V resnici nič ne bo v redu.

Šele odmik od vsakdanjega življenja, ki pa je skoraj nemogoč, omogoča prehod k njegovi resnici in njeno spoznavanje. Ko danes iz naslonjačev komentirajo delovanje Sirize in Ciprasa, nastaja v javnosti vtis, da vsi bolje vedo, kaj bi morala storiti Grčija, kot Grčija sama. Nihče razen Grkov v resnici nima pojma, kakšno je trenutno vsakdanje življenje ljudi v Grčiji, toda vsakdo misli, da lahko deli nasvete desno in levo, obenem pa si jemlje še pravico, da pljuva po Ciprasu čisto vsakič, ko se mu zdi, da je na primer neprimerno oblečen, da nima kravate ali da je njegova pričeska iz mode. Njihovi komentarji in njihova mnenja danes več povedo o totalitarnih ideoloških praksah neoliberalnega kapitalizma kot o Sirizi, Ciprasu in Grkih. Komentarji več povedo o samih komentatorjih kot pa o tistem, kar komentirajo.

JJ in njegovi na primer še vedno trdijo, da smo nekoč živeli v totalitarnem režimu in da njegovi zastopniki še danes strašijo in hodijo po svetu kot duhovi. Njegova totalitarnost v resnici ni nič v primerjavi z zares totalitarnimi neoliberalnimi časi, ki šele prihajajo, nekateri pa o njih sanjajo že danes.

Logika vsakdanjega življenja je pravzaprav zelo preprosta: ljudje ne govorijo o vrsti zadev, ki se nenehno dogajajo in objektivno vplivajo nanje: posilstva, spolno nadlegovanje, nasilje nadrejenih na delovnih mestih, moralno nasilje v javnosti, psihično in verbalno nasilje v domovih, kjer živijo srečne družine, alkoholizem, politično nasilje nad državljani, ki morajo iz dneva v dan poslušati nebuloze politikov … Če dobro premislimo, ljudje bolj ali manj ves čas govorijo o istem oziroma o zelo majhnem številu tem, ki se nenehno ponavljajo. Potem pa trdijo, da imajo pravico do svobodnega izražanja, se držijo za roke in korakajo po cestah gor in dol!

Saj jo res imajo, le da je ne upajo vzeti v roke. Bolj varno je namreč govoriti kot vsi drugi ter uporabljati enak ali zelo podoben žargon in se držati že preizkušenih tem: vreme, fuzbal, moda, teroristi, islamski fundamentalizem, zdravo življenje, maratoni in triatloni … Teme so sicer v redu, le da je o njih treba povedati še kaj drugega kot zgolj klišejsko mnenje ali dve.

Kaj je moralna integriteta človeka? Kaj pomeni danes biti samozavesten, kaj pomeni ceniti se, kot pravijo v tisti reklami? Kdo se danes sploh še ceni? Koliko je ljudi, ki ohranjajo lastno moralno čistost, dostojanstvo in notranjo trdnost?

V knjigi z naslovom Capitalism's New Clothes: Enterprise, Ethics and Enjoyment in Times of Crisis (Colin Cremin, London, 2011) sledimo sijajni analizi delovanja sodobnega kapitalizma, ki postopoma spreminja ljudi v bebote. Takole gre.

Neoliberalni kapitalizem potrebuje za svoje nemoteno delovanje, ki je kriza, poseben tip subjektivnosti ljudi, ki morajo sprejemati zapeljivo naravo kapitalistične produkcije dobrin, čeprav je zanje pogubna oziroma škodljiva. Biti moramo seveda potrpežljivi in ne smemo preveč hiteti: Za kaj natančno je pogubna?

Pogubna je natanko za samospoštovanje in dostojanstvo ljudi, za njihovo pokončno in samozavestno držo, za moralne in etične kode, za zvestobo, notranji mir in vztrajanje. Nenehno razgrajevanje vsega naštetega povzroča pri posameznikih vse bolj otipljive občutke tesnobe, negotovosti, celo strahu in paranoje.

Psihoanalitični koncepti nam zelo pomagajo pri razumevanju tega procesa. Ljudje so kot potrošniki želeča bitja. Ne obstaja želja brez fantazme, ki jo podpira. Kapitalizem omogoča proizvodnjo neskončnega števila fantazem. Nad vsakim jazom je nadjaz, ki terja poslušnost – danes v obliki frenetičnega trošenja dobrin in neskončne hitrosti življenja. Po domače: potrošnik se ne sme ustaviti.

Fizično je tako življenje težko prenašati, ker je telo nenehno pod stresom. Tudi psihično je težko zdržati, ker so vsakdanje dejavnosti vse bolj nesmiselne, nimajo nobenega pomena ali pa so celo absurdne in nore. Od vsega tega ima zelo otipljive koristi zlasti farmacevtska industrija.

Ljudje preprosto morajo nenehno tekmovati in se izčrpavati. Prav tako morajo ves čas spreminjati sami sebe v podjetnike, ki jih zanima profit. Življenje morajo tudi uživati, in sicer na natančno predvidene načine. Biti morajo kot brezoblične spužve, ki lahko vsak hip prevzamejo katero koli zapovedano obliko. Zanimati jih mora samo njihovo ozko zamejeno življenje, kar pomeni, da morajo prepuščati razmišljanje o življenju občestev, države in samega kapitalizma bankirjem, ekonomistom, prvakom strank in drugim gospodarjem.

Življenje sodobnih ljudi ne sme biti moralno in ne sme biti etično. Biti mora popolnoma oportunistično. Dolgoročno takega življenja ni mogoče živeti brez resnih posledic, ki se kažejo kot razkrajanje duševnega zdravja, uničevanje samega sebe in razpadanje občestev na gole posameznike.

Ne smemo misliti, da se ljudje nujno česa naučijo iz vsakdanjih izkušenj; nobene nujnosti ni pri tem. Lahko se naučijo, še bolj verjetno pa je, da se ne, kajti ideološki mehanizmi so izjemno močni in vsak trenutek skrbijo za to, da imajo ljudje nad seboj dovolj imperativov, kaj vse morajo početi, da ne bi razmišljali o lastnem početju in da ne bi imeli širšega, resničnega pogleda na svet.

Položaj je torej jasen in grozljiv obenem: ljudje morajo biti srečni, vse drugo naj jih ne zanima. Sara Ahmed v knjigi The Promise of Happiness (Duke University Press, 2010) zato poudarja natanko tole: sreča je danes zgolj obljuba za vse tiste, ki živijo pravilno.

Poudarek je zares pomemben in bi nam moral pognati kocine pokonci: najprej je treba živeti pravilno, potem pa je sreča itak zgolj obljuba, ki se uresniči, največkrat pa se seveda ne.

Torej niti slučajno ni pomembno, ali nosi Cipras kravato ali ne, ali se vede pravilno ali ne, kajti bistvo je očem skrito in je popolnoma drugačno, kot se zdi vsakdanji pameti.