Vzorci terorističnih napadov, ali bolje, sistemov imenovanih “terorizem” so pravzaprav na nek način z vso svojo kompleksnostjo v bistvu zelo preprosti. Navežimo se na zadnjo kolumno, v kateri smo prikazali vso nagnusno hinavščino, ki jo premorejo t. i. predstavniki svetovne politične demokracije. Ko nek terorističen dogodek politiki dodobra izkoristijo predvsem za PR, še bolj spretno pa za kreiranje restriktivne politike nadzora in kontrole, z alibijem zaščite, varnosti ter preventive državljank in državljanov. Nič, kar ne bi že videli najbolj očitno in občutno po napadu 11. septembra, po katerem ni bilo več tako kot je bilo. Ne bo potrebno dolgo čakati, ko bodo na nivoju EU sprejeli nove ukrepe, procedure in direktive, ki jih bo treba v imenu boja proti terorizmu prenesti v nacionalne politike. Predvsem, kar se tiče prenosa in izmenjave raznoraznih zaupnih informacij, nadzor interneta, med drugim tudi izmenjave osebnih podatkov. Kar nas do neke mere “pomirja” je, da imamo identificiranega sovražnika za napad in uničenje, samo vztrajati moramo dovolj dolgo, saj ne gre dvomiti, da bo dobro prevladalo nad zlim; nekakšen fil rouge (rdeča nit) zahodne propagande.

ISIS velja za finančno najbolj bogato teroristično organizacijo.

Kar lahko vidimo v medijih je velika beda in revščina, a orožje s katerim so opremljeni je sodobno in kot kaže jim ga ne primanjkuje, če zanemarimo nože s katerimi režejo glave, ki so lahko tudi mesarski. Prav tako ni verjetno, da bi v tistih krajih, kjer svojo črno zastavo razobeša ISIS bile tovarne orožja, kaj šele visoke tehnologije. Od kje torej orožje in vse drugo, kar spada v nujni arzenal vsake vojske?

Takšna naivna vprašanja se mi vsakič znova postavljajo, ko gledam različne posnetke vojn v najrevnejših državah. A res ne najdem boljšega odgovora, kot da se ustavi proizvodnja orožja ter drugih sredstev za masovno ubijanje. Nekateri se že gotovo smejete moji neumnosti.

Začnimo razmišljati na povsem osnovni ravni in se vprašajmo, od kje teroristom denar za nakup orožja? Od kje jim denar za financiranje urjenja in rekrutiranja svojih podanikov iz Evrope v njihovih krajih? Vse to stane in ima svojo ceno, prav gotovo ne majhno. Od kje tok denarja in kam gre?

Odgovor je praktično na dlani, da večji del sredstev izhaja iz posesti nad naftnimi viri v Iraku in Siriji oz. prodaje nafte, ki jim prinaša cca. 2 milijona dolarjev na dan, dodatna sredstva jim prinašajo ugrabitve v zameno za podkupnine, izsiljevanja in druga kriminalna dejanja, ropanje bank in donacije premožnih subjektov. Zato bi bilo smiselno ustaviti finančne tokove, ki napajajo to organizacijo, kajne?

Že, že, sliši se preprosto, a gre se resno vprašati, če ima kdo za kaj takega dejansko resničen interes? Še več, kam bi nas raziskovanje prelivanja teh finančnih tokov dejansko pripeljalo, ali bolje do koga? Morda do tistih največjih, ki kreirajo politiko sveta; orožarskih lobijev in mašinerije vojaške industrije, ki se še zdaleč ne omejuje zgolj na proizvodnjo orožja in sodobnih tehnologij, ampak lovke razteza veliko dlje. 

Morda do korporacij, ki proizvajajo orožje? Veliko pove podatek, da ima več kot 2/3 tovarn orožja sedeže svojih uprav v severni Ameriki in zahodni Evropi. Skupaj predstavljajo kar 84,2% prodaje vsega orožja na svetu.

A glede na dejstvo, da živimo v globalnem svetu in se nas upravlja z bolj ali manj virtualnimi financami, v katerem se v imenu varnosti in nadzora po potrebi zlahka povozijo ter zanemarijo tudi človekove pravice, je premosorazmerno temu potrebno vzdrževati davčne oaze in druge finančne ponikalnice, ki anonimizirajo imetnika (ali korporacijo) in preko finančnih instrumentov čarobno operejo sledi izvora sredstev.

Günter Meyer, direktor Centra za raziskave v arabskem svetu na Univerzi v Mainzu pravi, da ne dvomi o tem, kje ISIS dobi svoje financiranje. "Najpomembnejši vir financiranja ISIS je podpora, ki prihaja iz zalivskih držav, predvsem iz Savdske Arabije, Katarja, Kuvajta in Združenih arabskih emiratov." Motivacija zalivskih držav "pri financiranju skupine, kot so ISIS je za podporo v boju proti režimu predsednika Bašarja al Asada v Siriji”. Torej, bolj ali manj glede na potrebe in skupne koristi, zaveznikov zahoda. To je sklep naslednjega koraka sploh ni drzen, ampak je logičen in ga ni mogoče zaobiti. Vojna industrija, ki je skoraj v celoti v lasti t.i. zahodnega, demokratičnega in naprednega sveta, prodaja in zalaga tudi svojim sovražnikom, kar ji omogoča samoreprodukcijo in rast. Več je sovražnikov, več je vojn, večja je ogroženost in bolj se povečuje potreba po nakupih; na naši in na njihovi strani. Denar je opran in za vse je dovolj dober. Politikom je samo še potrebno pretvarjati se, da nič ne vedo in nadaljevati igro vlog izganjanja hudiča.

Podatkovna baza SIPRI Mednarodnega mirovnega raziskovalnega instituta iz Stocholma objavlja lestvico Top 100 vojaških tovarn Arms.  Le-te si lahko ogledate v spodnjem dokumentu. Potem pa si ustvarite mnenje.

SIPRIFS1405 by Elena Pečarič