Biti komunist pomeni biti angažiran, pomeni biti z vsem srcem za to, kar je skupno vsem ljudem. To je zelo preprosto in samo idiot, iz latinske besede idiota, ki je grška izposojenka in pomeni nevednež, šušmar, tega ne razume, ne razume pa, ker noče razumeti. Komunist je zato človek, ki ga kapitalizem ne more nagovoriti, saj hoče ljudi, ki jih ravno ne zanima, kar je skupnega, ker jih mora zanimati samo, kar je privatnega in zasebnega. In strinjam se z Badioujem, ko pravi, da so poeti po naravi komunisti, ki uporabljajo jezik in skušajo doseči, da izrazi, kar je na videz nemogoče izraziti. Vse to je kajpak zelo daleč od nekakšnega eksperimentiranja.

Ko postane pred desetletji socialist Mitterrand predsednik Francije, ki ni nikakršna periferna evropska država tam doli, kjer bi se šli nekakšne eksperimente, povabi k sodelovanju – Komunistično partijo. To je preprosto empirično dejstvo. Tudi zato novopečenemu predsedniku takratni jastrebi zelo jasno sporočijo: gospod predsednik, izvoljeni ste bili, da spremenite oblast, zato naj vam ne pade na misel, da bi spreminjali družbo. Na žalost je grožnja zalegla, saj je Kapital močnejši tudi od francoskega predsednika in seveda od družbe. To pa še ne pomeni, da bo vselej tako.

Danes se morajo ljudje vnovič odločiti, ali nameravajo nadaljevati po stari poti, ki jo zagovarjajo zlasti jastrebi in pripadniki elit, ali pa bi raje izbrali kaj novega, boljšega, egalitarnega. Stara pot je seveda povsem jasno začrtana: še več zategovanja pasu za večino, ne pa za elite, še več sekanja in klestenja, še več neoliberalnega novoreka, še več privatiziranja in stekanja kapitala v privatne roke, še več samomorov, še več ponavljanja istega, še več rutin, še več fetišev, ki naj bi jih pokupili. Nova pot je tudi jasna: biti srečen in uživati blagostanje onkraj svobodnih trgov.

Uživanje ima v kapitalizmu eno samo obliko: vsakdo naj uživa tako, da bo prepričal vse druge okoli sebe, da uživa svobodno in po lastni svobodni volji, pa čeprav uživa na predvidene in profitabilne načine. Kapitalizem namreč potrebuje za lastno delovanje ultimativno obliko individualizma, potrebuje pa tudi iluzije, v katere morajo osamljeni posamezniki nujno verjeti. Če pride na oblast levica, morajo zato predstavniki uživanja in njegovi jastrebji zastopniki pohiteti z nadjazovskimi izjavami, da se morajo vsi držati pravil, dogovorov in vsega drugega. Logično.

Subjektivnost ljudi je danes vse preveč usmerjena vase. Ljudje se zato ukvarjajo s seboj, se poglabljajo v svoje duševne globine, raziskujejo lastno duhovnost, premišljujejo o svojem resničnem, pravem jazu, ga skušajo odkriti, najti, ustvariti ali pa si ga preprosto izmisliti. Vse to počnejo zato, ker preveč verjamejo dušebrižnikom. Ti imajo veliko dela, zato tudi veliko zaslužijo. Duševnost ljudi spreminjajo v komercialno dobrino, v blago, ki ga razumejo po svoje. Ljudem prodajajo servisne storitve oziroma usluge, ti pa plačujejo. Ker verjamejo, so podrejeni, zato se od njih pričakuje, da bodo verjeli še naprej. Ni čudno, da vedno znova slišimo, da verjamejo še premalo. Ljudje se sicer trudijo verjeti, vendar so vselej vsaj še malo prekratki.

Ljudje morajo biti podložniki, subjekti, bitja, ki verjamejo. Ne bitja, ki razmišljajo, in ne bitja, ki vedo. Ne smejo biti bitja, ki jih zanima resnica. Tak je imperativ. Prihaja iz nadjaza, tako kot vselej.

Nadjaz terja uživanje. Ljudje, ki razmišljajo, se upirajo nadjazu, zato ne uživajo, kot je pričakovano. Kapitalizem deluje le, če ljudje uživajo, kot je zaukazano. Ne vedo, da uživajo, a saj ni predvideno, da bi vedeli. Pravzaprav ravno ne smejo vedeti.

Ljudje nezavedno uživajo in kapitalizem deluje kot ura. Prilagaja se vsaki možno obliki uživanja, zato so ljudje spontano prepričani, da je njihovo uživanje avtonomno, neodvisno. Verjamejo tudi, da svobodno uživajo, ker so se tako odločili. Iluzija je zares velika.

V takem vesolju ni prostora za etiko. Etika namreč pomeni, da človek prevzame odgovornost za svoje delovanje na lastna pleča. Še več: etika pomeni, da človek prevzame na lastna pleča tudi odgovornost za dogajanje v svetu, ki ga sploh ni sprožil sam.

V tem je danes eden največjih problemov. Ljudje so monade, zaprti v svoje lupine in jih ne zanima, kar se dogaja zunaj njih. Ekstremne oblike individualizma zato ne prenesejo etike že po definiciji. Vsakdo mora skrbeti izključno zase in ga ne sme brigati, kaj se dogaja z drugimi ljudmi. Brigati ga sme le takrat, ko ga k temu pozovejo voditelji. In tudi takrat ga briga tako, kot mu naročijo. Deluje po navodilih.

Današnji podložnik deluje po navodilih, obenem pa mora nujno verjeti, da je svoboden. V tem je nekaj zares paradoksnega.

Povsem drugačna pa je zgodba, ki jo lahko povemo takrat, ko se zgodi nekaj novega.

Ko se pojavi v svetu nekaj zares novega, se pojavi intenzivno. Je povabilo, je nagovor. Ljudje se vabilu lahko odzovejo ali pa vztrajajo, da se je treba držati sprejetih pravil igre. Če vztrajajo pri tem, je novo brez moči.

Naša naloga je, da vztrajamo. Z vztrajanjem organiziramo novo. Pomembno je, da imamo pri tem izkušnjo intenzivnosti; ko vztrajamo pri novem, dobiva naša eksistenca novo intenzivnost, moč. Življenje ni več dolgočasno, rutinsko in nezanimivo, ni več ujeto v neskončno ponavljanje ali kopičenje istega. Postajamo novi subjekt(i).

Novi subjekt ni le nova oblika subjektivnosti posameznikov, temveč je tudi zgodovinska novost. Zlasti pa je pomembno, da ni posameznik, golo empirično bitje, kakršnega potrebuje danes kapitalizem.

Daleč najpomembnejše pa je tole: novi subjekt zgodovine je novo občestvo, je nov način skupnega življenja, skupnega bivanja in skupnega delovanja.

Začetek nove poti je tudi povsem jasen: spremeniti obstoječe načine razmišljanja in začeti razmišljati na nov način. Ne sprejemati novoreka, ne sprejemati žargona, ne verjeti v to, kar pripovedujejo pripadniki elit in jastrebi.

Vse to je preprosto treba narediti in se bo nekega dne moralo zgoditi. Zakaj?

Ker so emancipatorične prakse mogoče samo pod enim pogojem: da se ljudje povežejo med seboj in se uprejo svetu, kakršen je. V svetu, kakršen je, emancipacija ljudi preprosto ni mogoča, saj kapitalizem temelji na prepadu med elitami in vsemi drugimi ljudi. Vsako govorjenje o emancipaciji znotraj kapitalizma je zato blasfemija.