Gospod Roman Leljak je napisal knjigo Speča UDBA, v kateri odkriva metode dela civilne obveščevalne in kontraobveščevalne službe v Sloveniji (ne pa vojaških, katerih pripadnik je bil tudi on sam). V knjigi je razgalil sezname ljudi, ki so nekoč delali in sodelovali s SDV (po Leljaku z UDBO) in jih označil kot negativce, ki so izdajali prijatelje, sodelavce, rodbinske člane. Menim, da Leljak v svoji knjigi in v javnih nastopih izdaja državne skrivnosti tedanje tajne obveščevalne in varnostne službe. Le ta je v času nastalih dogodkov delala v skladu s tedanjimi predpisi in navodili takratnega državnega aparata.

Leljak v javnih nastopih negativno označuje posamezne osebnosti in dogodke, razkriva dosjeje posameznih politikov in ljudi, ki so bili v tistem času pomembni v izgradnji takratnega družbenoekonomskega sistema. O njih posreduje nekatere podatke, ki so povezani z domnevnim nasiljem, osebnimi razmerji, premoženjem, političnim prepričanjem in raznimi kaznivimi dejanji.

Ne morem si predstavljati države brez obveščevalno varnostne službe, brez agentov in obveščevalno operativnega sistema, ki zbira, analizira in realizira potrebne tuje in domače informacije. Zbiranje informacij je bilo in je še vedno odvisno od širšega kroga ljudi. Tako dela ameriška CIA, ruska FSB, britanska M16, izraelski Mosad in še nešteto podobnih služb. Ta institucija je nujno potrebna vsaki državi zaradi lastne varnosti. V vsakem organiziranem sistemu skoraj vedno obstajajo notranje in zunanje sile, ki skušajo doseči prevlado, spremembo sistema, ljudi in tudi kapitala. Če odgovorni v vladi teh podatkov nimajo, potem država stoji na trhlih temeljih. Ravno zato so naloge te službe vezane na najvišji organ države.

Zbiranje podatkov o nekom, nekem dogodku, dejavnosti in še kom in to dostavljati odgovorni operativni službi je nujno potrebno za varovanje državne suverenosti, posameznih varovanih oseb, objektov, podjetniških skrivnosti itd.. Za veliko ljudi je takšno početje etično sporno, za službo, ki pa izvaja naloge za državo pa je nujno potrebno. Brez informatorjev, ki izhajajo iz ljudskih množic, je zelo težko zbrati učinkovite informacije, ki temeljijo na verodostojnih podatkih, ki so lahko temelj za operativno obdelavo, operativni nadzor in seveda kot dokazno gradivo za sestavo kazenske ovadbe. Te metode se uporabljajo že tisočletja, od nastanka prve države in se uporabljajo še danes in se bodo uporabljale tudi jutri.

Delo obveščevalnih služb je tajno in zato so tovrstne informacije ter vsi operativni postopki tajni. Vsebine so dostopne le peščici ljudi in seveda po pogojih, ki jih določa pristojni zakon.

Menim, da je tovrstno razkritje ljudi, dosjejev in posameznih dogodkov sila neodgovorno in je bilo izpeljano v smislu političnih interesov. Avtor knjige Speča UDBA je s svojim ravnanjem ravnal nezakonito, kajti njegovo razkritje strogo zaupnih informacij je kriminalno dejanje, saj je kršil zakone in predpise v zvezi z razkritjem in arhiviranjem zaupnih dokumentov.

Osebni podatki ljudi, ki so delali in sodelovali s takratno SDV naj bi bili varovani v skladu z zakonom, kar pomeni, da ni možnosti vpogleda. Zelo pomembno pa je vprašanje, kako so lahko takšni podatki prišli v roke nepooblaščene osebe in kje so odgovorne službe, ki spremljajo in analizirajo tovrstna dejanja. Takšno početje je nedopustno in Leljakova knjiga je žaljiva, nekorektna in njena vsebina posega v človekove pravice in svoboščine, ki so zagotovljene z Ustavo.

Razkritje oseb, ki so delale v korist Slovenije oziroma nekdanje skupne države je nedopustno, kakor je nedopustno, da so nekoč odgovorne osebe v SDV posredovale podatke ljudem, ki so jih uporabili za izpodkopavanje nasprotne politične opcije. Vse, kar se dogaja s tovrstno tematiko, razdvaja slovenski narod, poneumlja zgodovinske resnice in kar je najhuje, jemlje državi njeno kredibilnost.

Leljakovi nastopi v medijih so žaljivi in neetični, predvsem pa njegove razlage in razmišljanja o tem kakšne »svinjarije« so se delale pod okriljem UDBE. Zavedati se moramo, da so takšne službe nujno potrebne. Naloga države pa je, da zagotovi zakonitost postopkov in kakovosten nadzor.

In še nekaj: V okviru organov za notranje zadeve sem bil vključen v delo SDV in tega me ni sram. Delal sem pošteno in odgovorno, predvsem pa iz čistega patriotizma, ker mi ni bilo vseeno za državo. Bil sem v rezervnem sestavu Službe državne varnosti, ki je bil del takratnega varnostnega sistema države.