Kdo v paketu zaničuje in trpinči vse ženske, istospolnike, tujce in ljudi neprave vere? Kdo jih samodejno in samoumevno onemogoča v poklicnem razvoju ter (z izjemo lepih žensk) noče biti njihov sosed? Kdo kriči, da je treba to ali ono skupino ljudi izbrisati z obličja zemlje ali pa vsaj odstraniti iz države? Kdo se razstreljuje? Kdo gre potem, ko se je nekdo razstrelil, uničevat trgovine in svetišča nekih tretjih ljudi?

Odgovor je jasen – verniki!

Ja, obstajajo tudi neverniki, ki zaničujejo ženske, istospolnike, tujce in ljudi neprave vere. A v teh primerih gre za psihopate, ki razen sebe zaničujejo vse, ne le določenih skupin ljudi, in to povsem enakovredno, ter se tako tudi vedejo. A psihopati sebičnost izvajajo iz svoje poškodovane osebnosti, medtem ko verni drugospolni moški domačini svojo večvrednost izvajajo iz svoje poškodovane kulture – kulture, ki jo je najizraziteje poškodovala prav vera.

Ja, obstajajo tudi izpričano neverni teroristi. A najdite mi enega, ki je načrtno izvedel pokol nad nedolžnimi ljudmi. Ne, anarhisti so vselej merili na skrbno izbrane tarče, za katere bi težko rekli, da je njihova prisotnost človeštvu bolj v korist kot v škodo. Niso se šli znesti nad ljudmi na tržnici ali kaj podobnega. Njih se da vsaj razumeti …

Po drugi strani pa se vsi teroristi, ki so se množično znesli nad naključnimi ljudmi, uvrščajo med vernike, pa naj delajo pod okriljem al Kajde, kot ti, ki so poskrbeli za reinkarnacijo Charlieja Hebdoja, ali samostojno kot Anders Breivik. Njih se ne da razumeti, kajti učinek njihovih dejanj je skoraj brez izjeme nasproten od želenega …

Res ne vem, zakaj je treba v 21. stoletju vero še vedno zavijati v vato. Zakaj bobu ne rečemo bob? Zakaj nihče ne pove, da topoglavih ovčic, ki že mesece brezglavo tekajo za svojim ovnom vodnikom levo in desno po ljubljanski kotlini in blejajo neumnosti, ne druži le slepa vera v svojega vodnika, ampak tudi akutna privrženost rimokatoliški cerkvi? Zakaj ne priznamo, da imajo brezlasi fantje, ki so (in spet bodo) pretepali najbolj javno izpostavljene pedre, razbijali njihove lokale, vdirali na univerzitetna predavanja in na željo že omenjenega ovna v mirne protivladne shode vnašali nasilje, povečini opravljene vsaj prve tri zakramente in modrost za svoja dejanja bolj ali manj pogosto črpajo iz besed svojih župnikov? …

Res je, niso vsi verniki enaki. Tudi v vojnah se najdejo trume takšnih, ki za ceno lastnega življenja rešujejo ne le drugače verujoče, ampak tudi njihove vere. A v mirnem času tudi ti ljudje v imenu vere delajo veliko škode – predvsem svojim mladoletnikom in precej izrazito ženskam.

Zakaj ne rečemo, da mladoletnice ne morejo hoditi naokoli z burkami, ker to škodljivo deluje na njihov psihofizični razvoj, ki zahteva reden neposredni stik telesa z ljudmi, stvarmi in vremenom? Če si že hočejo neke ženske zaradi vere načeti zdravje, naj to storijo kasneje, ko so vsaj za silo zrele, pa še takrat je treba preveriti, ali gre za prisilo ali lastno željo. Tudi hidžab ni ravno primerljiv s križcem okoli vratu; stalen omot okoli glave, tudi v zaprtih in ogrevanih prostorih, prav gotovo ni dobrodejen za odpornost telesa in razvoj možganov.

Zakaj dovolimo, da nekateri starši v imenu kulture vzamejo svoje mladoletne otroke iz naših javnih šol ter jih prodajo v zamož starcem v neke rovte, kdo ve kje, pred tem pa jim po možnosti še odrežejo spolovilo? Naj si kulturo, ki otroke peha v takšne neizrekljive stiske, vtaknejo v rit; takšne reči je treba za vsako ceno izkoreniniti, če se zgodijo, pa kazensko preganjati.

Kaj pa naši krščanski kulturni vzorci? Krst je gotovo šok, zaradi česar bi bilo treba dojenčke pred njim obvarovati. Nudenje vina otrokom je že prepovedano – povsod razen pri obhajilu. Tudi otipavanje otrok je prepovedano – razen pri birmi (maziljenje). Klečanje na trdih cerkvenih klopeh (in včasih še doma za kazen) prav tako škoduje zdravju in bi ga bilo treba vsaj za mladoletnike prepovedati.

Največja škoda, ki jo vera povzroča – in to vsem, tudi tistim najbolj dobrohotnim – pa je nedoslednost. Vere otroke načrtno učijo lagati. Učijo jih, da je bolj pomembno dajati vtis družbeno sprejemljivega človeka kot biti dober človek. Kako? Tako, da svečeniki in starši redno govorijo eno in počnejo drugo, govorijo očitne izmišljotine in ne dopuščajo domišljije, govorijo brez repa in glave in ne dopuščajo pripomb …

V tem, da proizvajajo lažnivce in hinavce, ki ne znajo misliti, so si skupne vse vere. Če nič drugega, je že to čisto dovolj dober razlog, da bi lahko za začetek prepovedali kakršnokoli omadeževanje mladoletnikov z njimi. Namesto tega bi jim lahko ponudili – dejstva (kar šola do neke mere že počne). Če bi bili v tem dosledni (kar šola ni), bi večina njih, ko bi odrasli (nedvomno bolj zreli in iskreni od svojih staršev), vere svojih prednikov kar sama poslala v pozabo. Tako za spremembo ne bi bilo treba nikogar razstreliti ali iztrebiti, da bi svet prišel do več miru …