Nič več ne bo, kot trenutno je. Obstajala je arabska pomlad, zdaj se je začela še sredozemska. Svet se bo spremenil že zato, ker bo Siriza na oblasti v Grčiji. Zastopala bo novo v svetu v strogem pomenu besede, kot so ga nekoč v Evropi zastopali renesančni ljudje, nosilci razsvetljenstva, radikalne demokracije, egalitarnosti, solidarnosti, etike in najvišjih vrednot, kar jih zmore človeštvo, ljudje, kot so bili Luther, Descartes, Galilejo, Spinoza, Condorcet, Diderot, Kant, Hegel, Freud in številni drugi.

Včerajšnji vzpon grške politične stranke Sirize na oblast predstavlja zgodovinski dogodek, h kateremu se bodo zgodovinarji in drugi ljudje še dolgo vračali. Siriza je namreč radikalna levičarska stranka, zato so evropski politiki pričakovano zadržani in previdni v ocenah prihodnjih dogodkov, saj verjamejo, da ima lahko kapitalizem zaradi nje še bolj resne težave, kot jih ima že sicer. Ne mislim, da bo stranka sama po sebi ogrozila kapitalizem, mislim pa, da se bodo ideje, ki jih zastopa, še bolj širile po Evropi in zunaj nje, kot se že. Iz zgodovine pa vemo, da se v vsakdanji realnosti res zgodi kaj pomembnega šele, ko ideje zagrabijo široke ljudske množice.

Prvi odziv na zmago Sirize je, prav tako pričakovano, magičen, saj njegovi nosilci ali subjekti trdijo, da bodo finančni trgi vznemirjeni. Kot da so finančni trgi živa bitja, ki jim lahko pripišemo človeško zmožnost za vedenje, tj. vznemirjenje.

Komentatorji politične zmage grške stranke ne razumejo dobro, kaj ta pomeni v trenutnem zgodovinskem obdobju in znotraj kapitalizma.

Povejmo naravnost: Siriza zastopa ideje oziroma zamisli, ki preprosto presegajo dane materialne pogoje kapitalističnega življenja večine ljudi na tem planetu. Vznemirjenje finančnih trgov zato ni posledica strahu ali bojazni pred sorazmerno majhno stranko v sorazmerno majhni periferni evropski državi, temveč je izraz bojazni, da utegnejo ideje ali zamisli, ki jih zastopa, vplivati na ljudi. A čemu bi se bali radikalnih levičarskih idej, saj ljudje niso neumni? 

Bali bi se jih lahko zato, ker smo ljudje simbolna bitja, ki zelo potrebujemo ideje, saj brez njih ne moremo živeti. Ideje proizvajamo in sprejemamo, lahko pa jih kajpak tudi zavračamo.

Če bi bilo tako preprosto, ni nobenega dobrega razloga za bojazen, kajti radikalnih idej ljudje navadno ravno ne marajo, in jih zavračajo.

Toda iz zgodovine prav tako dobro vemo, da sem in tja kljub vsemu napoči čas, ko pa ljudje sprejemajo z obema rokama ravno radikalne ideje in zavračajo vse druge. Zlasti se to rado zgodi takrat, ko imajo vseh drug idej poln kufer in, prav zato ker niso neumni, dobro vedo, da so neuporabne.

Napoči torej čas, ko ljudje kratko malo želijo nove ideje, zamisli, ki segajo onkraj danih okvirov, ki jih zastopajo in branijo konservativci.

Primer, ki je zgovoren, pove tole. Grki večinoma živijo zelo slabo, saj so materialni pogoji njihovih trenutnih življenj katastrofalni, zato imajo nizke plače, stopnja nezaposlenih je zelo visoka, številni ljudje so brez stanovanj in celo brez hrane. Teh materialnih pogojev nadaljnje zategovanje pasov, zniževanje stroškov in manjšanje javnega sektorja ne bo spremenilo na bolje.

Kapitalizem nasploh je trenutno v položaju, da stopnjo profitabilnosti lahko poveča le uničenje vrednosti; trenutni ukrepi ECB zato ne bodo zalegli. To pa še zdaleč ni vse.

Nemška kanclerka Angela Merkel morda na najbolj nazoren način ponazarja ključno idejo konservativcev in zagovornikov neoliberalizma: grška vlada mora vztrajati pri reformah in zategovanju pasu, pa naj se zgodi karkoli.

To je ključna ideja sodobnega globalnega kapitalizma: ljudje bodo naredili, kar od njih terja sam kapitalizem, pa čeprav vse propade. V zadnji instanci torej ljudje dobesedno niso pomembni, pa če umirajo zaradi pomanjkanja hrane ali delajo samomore, ker so ostali brez vsega.

Alternativa preprosto ne obstaja, ni mogoča. Ni je mogoče niti misliti. Natanko zato so ideje nevarne: ker ljudje lahko mislijo alternative že po definiciji.

Ljudi je mogoče odstraniti in utišati, ni pa mogoče odstraniti idej. Nikoli jih ni bilo in nikoli jih ne bo. Preprosto dejstvo je, da bodo ljudje pač vselej mislili, ker je razmišljanje v njihovi naravi.

Alternativne, drugačne ideje so zato nevarne že same po sebi. Vsak zastopnik gospostva to vsaj intuitivno čuti: drugačne ideje se lahko razširijo in ljudje se lahko nenadoma začnejo obnašati drugače, kot se trenutno obnašajo. V bistvu gre torej natanko za nadzor nad idejami, kar je sicer nemogoče početje, saj idej objektivno ni mogoče nadzorovati.

Vselej bodo torej obstajale različne ideje ali zamisli, kako živeti skupaj. In vselej bodo skušali zastopniki gospostva nadzorovati ideje, da se ne bi preveč razširile. Oglejmo si primer.

Vsak bankir dobro ve, da dolga, pod katerim se šibi Grčija, ne bo mogoče nikoli odplačati. Nobeno sprenevedanje ne bo pomagalo, saj z elementarnim matematičnim znanjem lahko izračunamo, kdaj in kako bi Grčija sploh lahko odplačala svoj dolg. Torej je povsem jasno, da bo treba Grčiji dolg nekega dne odpisati, drugače bo država kratko malo propadla. Nadaljevanje obstoječe politike reševanja Grčije je zato podobno samomoru države, ki mu stoji ob strani trojka.

Samomor je treba prekiniti, saj je problematičen in sporen v vsakem smislu: materialnem, moralnem, etičnem.

Na mestu je še ena vzporednica: ob koncu XV. stoletja je Cerkev najmogočnejša korporacija ever. Je tako bogata, da si njenega bogastva niti ni mogoče predstavljati, in tako močna, da se ji ni mogoče upreti, če nočeš končati na grmadi, pa vendar …

… se ji postavi po robu en sam človek in jo ustavi z eno samo potezo: Martin Luther.

Ustavi jo z razmišljanjem. Ne z orožjem, ne z denarjem, ne z vojno. Martin Luther si upa – razmišljati na glas. Upa kljubovati. Toda to počne tako, da se sklicuje na nekaj, kar je večje od njega.

Paradoks človeške samozavesti in neodvisnosti, avtonomije in samodoločenosti je, da vse to nastaja kot učinek podrejenosti subjekta Velikemu Drugemu. Taka je tudi definicija svobode: človek je kot subjekt svoboden natanko takrat, ko se podredi Drugemu in vzame nase etični mandat. Prav zato tudi reče, kot je rekel Luther: ne morem drugače, tudi če bi hotel.

Cipras je pred dobrim letom in pol na šestem festivalu Subversive vpričo Slavoja Žižka dejal, da stranka, kakršna je Siriza, s pomočjo in podporo ljudi lahko sproži radikalno spremembo v neoliberalnem svetu, v katerem konservativci že vse predolgo brez sramu in zadrege eksperimentirajo z ljudmi in uničujejo njihove eksistence.

V naslednjih mesecih bomo sami priča spremembam, ki bodo povod za nove razmisleke o demokraciji in njeni naravi, zanjo pa vemo, da se rodi natanko v Grčiji pred nekaj več kot dvema tisočletjema.