“Dobrine kopičimo, ker nas je strah. A če bi bili sposobni resnično deliti, kopičenje ne bi bilo potrebno, ker bi bilo vsega dovolj.” (Na Zimskih kratkočasnicah o medsebojni delitvi)

Čeprav običajno o ljudeh, ki kopičijo dobrine oziroma bogastvo, govorimo kot o sebičnežih in pohlepnežih, pa gre v ozadju bolj za nekaj drugega - za strah. A ne govorimo samo o bogataših, tudi mi si želimo imeti nekaj več, imeti nekaj na zalogi, nekaj za “hude čase”. 

Bojimo se prihodnosti, bojimo se pomanjkanja in lakote in revščine, bojimo se drugih ljudi, zato se skušamo zaščititi. Mislimo, da bo občutek strahu izginil, če bomo imeli veliko denarja, veliko dobrin, polne shrambe ali silose.

A občutek strahu kljub temu ne izgine, pridruži se mu še strah pred izgubo tega bogastva, pred drugimi ljudmi, ki bi se želeli polastiti našega bogastva. Zelo bogati ljudje zagotovo niso srečni, tudi njihove skrbi so zelo “bogate”.

Zdravilo za strah

Če pa bi ljudje sprejeli načelo medsebojne delitve dobrin, bi živeli v povsem drugačni družbi, v povsem drugačnem svetu. Kajti v resnici ni “hudih časov”. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo hude čase. 

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da so dobrine dostopne ljudem, ki jih in ko jih potrebujejo. Prav vsem ljudem. To se nam zdi nekaj zelo neekonomskega, a to sploh ne drži. V družinah, kjerkoli po svetu, je medsebojna delitev temeljni “ekonomski sistem”.

Nam kdaj pade na pamet, da bi s člani svoje družine tekmovali za dobrine? Da bi obilno jedli, otroke ali stare starše pa poslali lačne spat? Seveda ne. A natanko to počnemo v naši širši družini - državi. In še bolj v naši najširši družini - celotni človeški skupnosti oziroma “družini vseh ljudi”.

Milijone otrok, milijone svojih bratov in sester pošiljamo lačne spat. Nekatere države in korporacije v ogromnih silosih hranijo stotine milijonov ton hrane. Eni za hude čase, drugi za višje cene in višje dobičke. To preprosto ni prav. To ni nič manj kot zločin proti človeštvu!

Če sprejmemo načelo medsebojne delitve - kot posamezniki, v okviru svojih skupnosti ali naše skupne družine vseh ljudi - se nam ni treba ničesar več bati. Nikoli več ne bomo trpeli pomanjkanja, ne bo nas več strah drugih ljudi ali drugih držav in končno se bomo lahko posvetili - življenju. V vsej njegovi lepoti in radosti.

Medsebojna delitev je v resnici zdravilo za strah. Je zdravilo, ki povsem prežene strah. Nadomestijo pa ga zaupanje, mir in boljši časi.