V Sloveniji so tako rekoč vselej na delu ozadja; to je zato precej paranoidna država. Vedno znova izvemo, da obstajajo interesne skupine. Včasih nam postrežejo z zamislijo, da so zadaj tudi lobiji. Ali pa najnovejše: zadaj je nekdo. Po definiciji ni mogoče izvedeti, kdo je to. Walter Wolf je na primer človek, ki so ga prijeli te dni v Kanadi, ker naj bi to nekdo hotel, ne pa zato, ker obstaja utemeljen sum, da je zločinec. Poleg tega je slovensko sodstvo sprevrženo, tak pa je tudi medijski prostor, če sodimo po zadnjih besedah Janeza Janše. A kaj vse to v resnici pomeni? In ali sploh kaj pomeni?

Sprevrženost pomeni, da je nekaj v nasprotju z naravnimi zakoni ali družbenimi normami; sprevržena je lahko spolnost, sprevržen je lahko človek.

Če je medijski prostor sprevržen, je, logično, v nasprotju z naravnimi zakoni ali družbenimi normami. Naravne zakone lahko nemudoma odštejemo, saj ne obstaja naravni zakon, ki bi določal, kakšen naj bo medijski prostor. Tega oblikujejo ljudje kot družbena bitja, zato je lahko le v nasprotju z družbenimi normami. Kakšne so torej družbene norme, da je slovenski medijski prostor sprevržen?

Družbene norme v neoliberalnem kapitalizmu na slovenskem so ujetnice samega izkoriščevalskega kapitalizma, pa tudi polpretekle zgodovine, zato Janez Janša ne pozabi vedno znova poudariti, da so ljudje, ki so takrat kršili človekove pravice, že nekaj časa godni za odstrel ali lustracijo.

Teh ljudi ni malo, pravi JJ, zlasti pa jih je veliko čisto na vrhu raznih hierarhij, kjer še naprej nemoteno opravljajo svoje delo.

Janša zelo rad govori o človekovih pravicah, kar je vsekakor dobro, saj se je zanje treba vedno znova boriti, čeprav živimo v demokratični družbi. Koristno pa je vedeti, da sodobni kapitalizem demokracije ne potrebuje nič bolj, kot ribe potrebujejo bicikle, zato je na mestu previdnost in zadržanost, kajti če nekje piše, da je država demokratična, še ne pomeni, da demokracija tam tudi zares deluje.

Sprevrženost medijskega prostora je zato v tesni povezavi s sprevrženostjo samega kapitalizma, ki temelji na privatni lastnini in izkoriščanju delavcev.

Hiter pregled govorov, ki jih je imel v zadnjem času Noam Chomsky, nam postreže z zelo zanimivim nasprotjem med tem, o čemer govori JJ, in tem, kar predstavlja resnico kapitalizma.

Chomsky tako pojasni, zakaj ni možna kapitalistična demokracija. Ne gre torej le za to, da ne obstaja, temveč gre za to, da sploh ne more obstajati, saj predstavlja leseno železo. Resnica kapitalizma je tudi dejstvo, da poteka v svetu cela vrsta vojaških spopadov natanko zaradi privatnega kapitala, ki je zadaj, zato na prvi pogled nikoli ni videti, da gre zanj. In kapitalizem v najmočnejši državi na svetu, v kateri je ogromno privatne lastnine, v ZDA torej, je nastal natanko s pomočjo milijonov sužnjev, ki so jih Američani preprosto ugrabili v Afriki.

Zgodovinar Edward Baptist je pred nekaj meseci o tem priobčil fenomenalno knjigo z naslovom The Half Has Never Been Told: Slavery and the Making of American Capitalism. Morda bi bilo dobro, da bi jo JJ prebral, da bi dobil boljši vpogled v razvoj kapitalizma in v njegovo predatorsko, izkoriščevalsko naravo, ki omogoča privatiziranje velikanskih dobičkov v rokah elit. Velikanske privatne količine kapitala so namreč omogočile prav metode, kot so: prisilna migracija oziroma ugrabitve Afričanov, trgovina s temnopoltim blagom, mučenje sužnjev, zastraševanje in pobijanje sužnjev, spolno nasilje nad sužnjami. ZDA postanejo vodilna gospodarska velesila predvsem zaradi sužnjev, ne zaradi protestantske etike in kreativnosti privatnih lastnikov kapitala.

Po drugi strani aktualni ministrski predsednik, Miro Cerar, zelo rad govori o kredibilnosti države, o vrednotah, morali in etiki. Zdi se, da oba moža prisegata na isto, kajti človekove pravice ne morejo obstajati, če se ljudje ne trudijo za kredibilnost, vrednote, moralo in etiko, saj njihovo varovanje ni odvisno od vetrov, podnebnih sprememb ali plimovanja oceanov. Kaj se potemtakem dogaja, saj Janez Janša obenem trdi, da je Cerarjeva vlada kot prislovična hiša, zgrajena na peščenih temeljih?

Janša pravi, da so bile zadnje volitve nelegitimne, saj so političnega nasprotnika Mira Cerarja, torej samega Janšo, prav takrat zaprli. In vse to se je zgodilo natanko zaradi ozadij, kot pravi JJ.

Po njegovem mnenju bo torej Cerarjeva vlada padla, čeprav obstajajo ljudje, ki so od nekdaj gradili svojo podtalno moč.

Morda bo padla ravno ob sporih glede privatiziranja državnih podjetij. Kdor nasprotuje privatizaciji, je pravzaprav z Lune, kajti Janez Janša ve, da državljani v državah, kjer je najmanj državnega lastništva, živijo najbolje, imajo najvišjo stopnjo blaginje in najdaljšo življenjsko dobo, zato bi se bilo treba močno zavzemati za privatizacijo, ne pa biti proti njej.

Ena od držav z zelo veliko stopnjo privatne lastnine je na primer Velika Britanija. Dobro je zato prebrati kako knjigo in se pozanimati o številkah, da ne bi govorili bedarij; izraz sicer uporabi prav Janez Janša, ko komentira privatiziranje.

Sledi torej nekoliko resnice, da se izognemo bedarijam.

Večkrat sem že citiral podatke iz knjige Inequality and the 1 %, ki jo je spisal Danny Dorling, v nadaljevanju tega prispevka pa nameravam storjeno še ponoviti.

Eden ključnih poudarkov iz njegove knjige je natanko tale: ljudje živijo dlje v družbah z visoko stopnjo egalitarnosti (prav tam, str. 130)! Torej ravno ni res, da dobro ali celo najbolje živijo tam, kjer je veliko kapitala nakopičenega v rokah elit.

Obstaja močna korelacija med življenjsko dobo ljudi in stopnjo družbene neenakosti.

Visoka stopnja privatne lastnine je tudi v ZDA. Podatki kažejo, da je leta 2013 eden od desetih Američanov vsaj enkrat vzel antidepresivna sredstva, recepte zanje pa je dobilo kar 13,6 % vseh belopoltih Američanov (prav tam, str. 131).

Vidimo torej, kako je, zlasti v ZDA, kjer je ogromno privatne lastnine, velikanski delež ljudi redno na drogah, da sploh preživijo iz dneva v dan!

Kot rečeno: revni ljudje umirajo v povprečju bistveno prej kot pripadniki elite – razlike v starosti so tudi deset let in več. In ne govorim o afriških državah, govorim o bogatih državah z veliko privatne lastnine, kakršni sta Velika Britanija in ZDA.

Slabe prehranjevalne navade, uživanje nezdrave hrane, neprimerne oblike vedenja, slabo duševno zdravje so močno korelativno povezani z revščino, ta pa z družbeno neenakostjo, ki se povečuje zaradi zmožnosti pripadnikov elit, da kopičijo kapital v privatnih rokah.

Podatki so zares zgovorni. Socialni psihologi dokazujejo, da pripadniki elit v družbah z veliko stopnjo neenakosti izražajo manj sočutja do sodržavljanov. Torej: večje razlike med ljudmi pomenijo manj sočutja pripadnikov elit in privatnih lastnikov kapitala do vseh drugih.

Privatiziranje je eden od temeljev kapitalizma, pomeni pa zmožnost pripadnikov elit za kopičenje kapitala, vse to pa je mogoče zaradi izkoriščanja delavcev. In osnovnošolska matematika nam pove: kjer imajo eni veliko, imajo vsi drugi nujno malo. Ko imajo ljudje nujno malo, imajo malo vsega: malo premoženja, nizke plače, malo zadovoljstva, malo sreče, malo blaginje, krajšo življenjsko dobo.

Za konec bi rad komentiral še zapis Michaela Robertsa, ki je bil objavljen včeraj, njegov naslov pa je Syriza, the economists and the impossible triangle.

Bati se je namreč, da bo na nedeljskih volitvah v Grčiji zmagala natanko levičarska Siriza. Levičarji se tega seveda ne bojijo, bojijo se samo tisti, ki so že načelno zoper levico. Jasno je, da so najbolj zaskrbljeni finančni trgi, kar se čudno sliši, saj niso človeška bitja, da bi jim pripisovali človeške lastnosti. Zaskrbljeni so torej lahko zgolj ljudje. Ampak tako se pač reče. Dobro.

Siriza lahko zmaga na volitvah v državi, v kateri so navadni ljudje na robu preživetja, medtem ko gre elitam še vedno dobro. Varčevanje in drugi ukrepi so prizadeli navadne ljudi, ki živijo v bedi, v kakršni še niso živeli, medtem ko se strukturno v državi ni spremenilo ničesar. Ljudje so preprosto obupani, stopnja nezaposlenosti je velikanska, zadolženost države astronomska.

Številni si želijo, da Siriza ne bi zmagala, kar bi logično pomenilo še več istega. Torej: še večja zadolženost, še večja beda navadnih ljudi, še večji dolgovi in še več kapitala v privatnih rokah pripadnikov elit. Kot bi bilo v človeški naravi, da privošči drugim čim več mizerije.