Članek
Sveži veter v Washingtonu

Sveži veter v Washingtonu

Objavljeno Jan 22, 2015

Nedavno je ameriški Senatni komite za proračun dobil novega člana. Ta je postal progresivni senator Bernie Sanders (Vermont), ki je znan zagovornik povečanja trošenja za socialne programe in zmanjšanja porabe za vojsko. Je prav tako proti zmanjševanju pokojnin in proti deregulaciji Wall Streeta. Prizadeval si bo za proračun, ki odseva potrebe delovnega srednjega razreda in ne privilegiranega 1 %.


Zato ni naključje, da je Sanders za svojo glavno ekonomistko imenoval Stephanie Kelton, predstojnico oddelka za ekonomijo pri univerzi Missouri-Kansas City. Keltonova v primerjavi z ekonomskimi deficitnimi jastrebi ali deficitnimi golobicami velja za deficitno sovo in je zagovornica sodobne monetarne teorije (MMT). To je v določenih medijih in na blogih že dvignilo obrvi.

V čem je razlika med jastrebi, golobicami in sovami? Jastrebi, med katere spadajo republikanci, nekateri konzervativni demokrati in denarne avtoritete v Evropi, verjamejo da je proračunski deficit škodljiv in nevaren, zato ga je potrebno takoj uravnotežiti. Deficitne golobice, med katere med drugim spadata tudi Dean Baker in Paul Krugman, trdijo, da kratkoročno deficit ni pomemben in da moramo povečanje deficita uporabiti za podporo gospodarstvu in za socialne programe, da se potegnemo iz recesije, vendar, dodajajo, proračun, mora biti na daljši rok izravnan. V nasprotju s tem deficitne sove, med katere poleg zagovornikov MMT spada tudi Jamie Galbraith, trdijo, da je stanje državnega deficita samo odraz širšega problema v ekonomskem okolju in da bo fokusiranje na zmanjšanje deficita in izravnavo proračuna (kratkoročno ali dolgoročno) stanje samo še poslabšalo. Z drugimi besedami: stanje deficita ne bi smelo biti cilj ekonomske politike in zanj nas v monetarno suvereni državi sploh ni treba skrbeti. Država ima moč ustvarjanja denarja in usmerjanja njegove porabe. Ne more ostati brez njega.

Kot razlaga Dylan Matthews na Vox imenovanje Keltonove predstavlja radikalni odmik od debat med republikanci in demokrati, ki smo jim bili priča do sedaj. Glavno vprašanje se je vedno vrtelo okoli tega kako uranotežiti proračun (in kaj obdavčiti, kje varčevati ipd.) in ne ali ga sploh uravnotežiti. Keltonova za razliko od tega trdi, da se deficit giblje glede na stanje v ekonomiji. Če država deficitno porablja za zagon gospodarstva, potem bo povečana gospodarska aktivnost prinesla več davkov, ki bodo nato zmanjšali povečani deficit. Deficit je simptom in ne vzrok gospodarskih težav. Še več, siljenje države v presežke, kot je to naredil Clinton v poznih 90-ih letih prejšnjega stoletja, ima lahko negativne učinke na gospodarstvo. Zakaj?  

Joe Weisenthal v svojem članku v Business Insiderju dobro pokaže, kako je Clintonovo siljenje v presežke med drugim ljudi prisililo v večje najemanje kreditov. BDP se sestoji iz naslednjih komponent: zasebne potrošnje, investicij, državne potrošnje in zunajtrgovinske bilance (izvoza – uvoza):

BDP = Z + I + D + (Iz – U)

Ker je Clintonova vlada pobirala več davkov kot je porabljala (slika 1) in ker je bila zunajtrgovinska bilanca negativna (slika 2), je breme padlo na zasebni sektor.

Slika 1: Deficit in presežek ZDA med letoma 1992 in 2003 (vir: Business Insider)

 

 

Slika 2: Zunajtrgovinska bilanca ZDA med letoma 1992 in 2005 (vir: Business Insider)

 

Vendar pa zasebni sektor za razliko od monetarno suverene vlade lahko porablja samo toliko kot zasluži oz. porablja iz svojih prihrankov, delež katerih pa je od leta 1992 upadal (slika 3). Razliko v potrebah in željah zasebne potrošnje seveda zapolnijo krediti. Clintonovi presežki so tako prilili olja na ogenj zasebnemu zadolževanju (slika 4).

 

Slika 3: Gibanje deleža prihrankov glede na dohodke v ZDA med letoma 1987 in 2005 (vir: Business Insider)

 

 

Slika 4: Dolg gospodinjstev v ZDA med letoma 1987 in 2015 (vir: Business Insider)

 

Država je tako v želji po presežku v bilanci dejansko odtegnila denar prebivalstvu, ki je vire nadomestilo drugje. To ni presenetljivo, saj skupne sektorske bilance vedno kažejo zrcalno sliko med sektorji (zasebni sektor, država, tujina). Vladni deficit oz. fiskalna poraba za zasebni sektor pomeni neto prihranke oz. sredstva (sliki 5 in 6).

 

Slika 5: Bilance po sektorjih v ZDA med letoma 1952 in 2010 (modra – zasebni sektor, rdeča – država in zelena - tujina; vir: Mike Norman Economics)

 

 

Slika 6: Bilance po sektorjih za evroobmočje med letoma 1992 in 2011 (rdeča – zasebni sektor, zelena – države in modra – tujina; vir: Credit Writedowns)

 

Še več, kot v Wiesenthalovem članku iskreno pove obvezniški trgovec Kevin Ferry, je vladna politika takrat nagnala strah v kosti finančnim institucijam, katerim vladne obveznice služijo kot varen pristan za njihov denar. Na trgu je vladalo povpraševanje po obveznicah, vlada pa jih ni želela izdajati. Zato sta to praznino zapolnila Fannie Mae in Freddie Mac z izdajo svojega dolga (obveznic zavarovanih s hipotekami – Mortgage Backed Securities ali MBS), kar je bila pomembna komponenta kolapsa leta 2007 in zadnje finančne krize.

Keltonova se s tem strinja. Zanjo so najbolj pomembna dejstva o stopnji brezposlenosti, stanju infrastrukture in neizrabljenih potencialih ekonomije, ljudi, in naravnih virov in ne ideološko oklepanje rigidnih parametrov deficita, kot smo mu priča v ohromljeni Evropi. Če ekonomija deluje pod optimalnim nivojem in če gospodarstvo preveva velika brezposelnost, potem mora začeti trošiti država z namenom spodbujanja gospodarske rasti.

Na tem mestu se vedno oglasijo kritiki, da bo to povečalo javni dolg, da se bodo povečali pribitki na obveznice, da bodo politiki porabljali denar neodgovorno in da bo poraba povzročila celo weimarsko hiperinflacijo. Z imenovanje Keltonove so se v medijskih odzivih pojavili ravno takšni pomisleki. Tim Worstall na primer je v Forbesovem članku posvaril, da bo neomejeno vladno tiskanje denarja vodilo v inflacijo in v še večjo vlado, zato je takšen pristop nevaren. Vlada mora biti omejena z uravnotežanjem proračuna. Kljub temu, da se on sam načeloma strinja z mnogimi ekonomskimi poantami, ki jih ponuja MMT (?!).

Na njegovo pisanje se je med drugim odzval vidni predstavnik MMT Scott Fulwiller, ki Worstallu razlaga, da omejitev v obliki proračuna za monetarno suvereno vlado napačna in škodljiva. Monetarno suverena vlada porablja tako, da ustvarja nov denar (prek koordinacije centralne banke in finančnega ministrstva). Za porabo zato v resnici ne potrebuje davkov; funkcija le-teh je po prepričanju MMT vzdrževati povpraševanje po vladni valuti. Zato je omejitev v obliki izravnave proračuna (na kratki ali daljši rok) preveč omejujoča. Fulwiller predlaga, da bi bilo zato bolje, če bi jo zamenjali z inflacijsko omejitvijo. Kongresna agencija za proračun (Congressional Budget Office), ki kongresu zagotavlja ekonomske analize, ki so v podporo in pomoč pri izvajanju vladno financiranih programov, in predsednikova pisarna za upravljanje in proračun (Office of Management and Budget), ki meri kakovost vladnih programov in politik ter pomaga predsedniku pri pripravi proračuna, bi tako zgolj premaknili svojo pozornost iz deficita na inflacijo. Če sedaj presojata predloge proračuna in programe na podlagi tega, kakšen vpliv bodo imeli na deficit, bi v tem primeru presojali, kakšen vpliv bi imeli na bodočo inflacijo in ali bo le-ta v tem primeru odstopala od začrtanega cilja (npr. 2 %). Tak fokus bi dal vladi veliko večji manevrski prostor glede porabe, vsekakor pa ne bi dal vladi neomejenega prostora za neomejeno porabo, kot to trdijo Worstall in drugi kritiki:

»...let’s stop pretending that replacing a budget constraint with an inflation constraint is so hard. It involves a change in perspective, nothing more and nothing less. It doesn’t give license to policy makers to do whatever they want. It does mean CBO will finally be doing something useful with its deficit projections—namely, building models to understand how deficits will affect the macroeconomy (while its current practice is to assume an economy at full employment and warn of impending financial ruin as a result of deficits).«

Senatni komite za proračun, v katerega je kot svež veter z drugačnimi pogledi prišla predstavnica MMT, je zadolžen za oblikovanje letnega proračunskega načrta in nadzoruje njegovo izvajanje za zvezno vlado ter bdi nad kongresno agencijo za proračun. Kljub temu, da imajo v komiteju večino republikanci, je imenovanje Keltonove, ki ga med drugim pozdravlja tudi Yves Smith, morda prvi korak h končanju prevladujočega vpliva ideološke dogmatične miselnosti, da morajo biti proračuni uravnoteženi in da nikakor ne moremo zaupati vladi pri porabi denarja, saj bodo bolj proste roke nedvomno vodile v skorajšnjo hiperinflacijo.

Stanje brezposelnosti in podoptimalno delovanje ekonomije sta indikatorja, da obstaja prostor za fiskalno ekspanzijo, četudi je država že v deficitu, saj ljudje potrebujejo delo, dobre javne storitve in infrastrukturo. V recesiji zasebna poraba upade, banke, poleg države drugi vir novoustvarjenega denarja, pa zaradi negotovosti in nezaupanja manj posojajo (ali sploh ne), zato mora manjko vira sredstev nadomestiti država. Omejitev proračuna zaradi strahu pred deficitom je zato nesmiselna, strah pred hiperinflacijo pa tudi odveč.

Kot pravi Neil Wilson v komentarju na članek Randalla Wraya, politike volimo volilci, ki imamo vsaj določene vzvode, da od njih zahtevamo odgovornost ali jih odstranimo. Za razliko od bankirjev:

»When politicians spend like drunken sailors and screw up badly then we can get rid of them via the democratic process.
When bankers spend like drunken sailors and screw up badly we can't - as we have seen.
That's the deal. Pick your poison

 

 

 

 

#Kolumne #Ales-praprotnik