Vojska ima zanimivo življenjsko pot. Rodi se v skritih kotičkih narave (gozd, gore, jame, puščave …) ali mest (stanovanja, kleti, podstrešja …). V mladosti kot gverila ustrahuje, pobija in razstreljuje izbrane tarče. Državna vojska – njena krušna mati – tolče po njej z vsemi možnimi sredstvi. Če je ne potolče, jo s tem zgolj okrepi. Počasi iz gverile nastane mlada vojska (s pubertetniškim prepričanjem o svoji odraslosti), ki ne cilja več izbranih tarč, temveč ustrahuje, pobija in razstreljuje vsepovprek. Skozi leta bojev odraste v pravo vojsko s svojim ozemljem. Ko zmaga v vojni in postane državna vojska, se prične posvečati sprevodom, proslavam in zakonitemu okoriščanju z vsebino državne malhe.

Sedaj ima orožje in število vojakov, o katerih je lahko kot gverila le sanjala. Prebivalstvo ustrahuje in po potrebi pobija, razstreljuje pa praviloma le še na tujem. Tako lahko živi desetletja, dokler vojna ne pride spet do nje.

Ko se v državi pojavijo uporniške skupine ali vanjo pridejo osvajalci, se zgodi prav to, zaradi česar državna vojska obstaja – da bi zaščitila državljane pred streljanjem in državno ozemlje pred razstreljevanjem. In kako tedaj vojska opraviči svoj obstoj? V primeru uporniških skupin tako, da vsepovprek ustrahuje, pobija in razstreljuje. V primeru osvajalcev pa se najpogosteje umika, razstreljuje svoje paradno imetje in se slejkoprej preda.

Malo pretiravam; ni vedno tako. A kdo najpogosteje dobi vojno: osvajalska vojska, vojska napadene države ali uporniške skupine, ki so nastale na pogorišču slednje? Ja, napadena vojska je krepko na tretjem mestu.

Primer? Vzemimo kar 2. svetovno vojno. Nemčija in Italija sta si prva ozemlja in države pripojili brez boja. Sledila je kopica držav (vključno z našo jekleno vojaško trinoško Kraljevino SHS), ki so se predale, še preden so se njihove vojske uspele postaviti na obrambne položaje. Vojska majhne Japonske je v pol leta zavzela ali zbombardirala vse, kar je z zahoda mejilo na Tihi ocean.

Edina vojska, ki se je obnašala, kot se za vojsko v takšnem primeru spodobi, je bila britanska. A tudi ta se je imela zahvaliti predvsem temu, da je Britanija otočje in da se je vojna zanjo bila v zraku. Vprašanje, kaj bi bilo, če bi bila pripojena celini ali bi kot Francija celo mejila na Nemčijo …

Nekaj vojaškosti je pokazala še vojska Sovjetske zveze. A tudi v tem primeru gre zasluga bolj zemljepisu kot vojski. Sovjete so pred porazom rešile razdalja od meje do Moskve, močvirja, mrzla zima in neskončno mnogo vojakov, nabranih širom njenega gromozanskega ozemlja, ki jih poveljstvu ni bilo škoda množično žrtvovati.

So se pa vojske večine naštetih držav na eni in drugi strani spodobno spopadle v – Afriki. Kot mladina, ki doma ponižno zbira batine in zmerljivke, na pijanskih nočnih pohodih po mestu pa se dere, razbija koše za smeti in ustrahuje mimoidoče …

Vse to igračkanje rednih vojsk bi na škodo vseh vpletenih morda trajalo še danes, če se ne bi vmešale uporniške skupine in vojska ZDA. Uporniške skupine so se izkazale neprimerno bolj kot državne vojske, in to kljub temu, da so imele neprimerno slabše začetne možnosti. Vojska ZDA pa se je izkazala, kot se pogosto izkažejo osvajalske vojske (kar je, kot ugotavljamo še danes, tudi bila) …

V letih pred 2. svetovno vojno je bil torej izgubljen vsak cent, ki ga je katerakoli evropska država (z izjemo Nemčije, Italije, Britanije in Sovjetske zveze) vložila v oboroževanje. Vsak dan, ki ga je katerikoli nabornik v tem času posvetil urjenju, je bil vržen stran. Če vzamemo v ozir končni izid, se je državna vojska splačala samo Britaniji in Sovjetski zvezi.

Tako je, kar se tiče vojskovanja. Kako pa je z ustrahovanjem, pobijanjem in razstreljevanjem? Vojska je vojska; v vojni se izkaže, da nobena oborožena skupina ne ščiti nikogar razen sebe. Nevojake v najboljšem primeru ustrahuje in na veliko izkorišča, v najslabšem pa pobija in razstreljuje. A tudi tega si uradne vojske privoščijo več kot uporniške skupine; ne zato ker bi bile slednje ljudstvu kaj bolj naklonjene, ampak zato, ker s tem pljuvajo v lastno skledo.

Kakšen zaključek lahko potegnemo iz vsega tega? Da je za državo dosti bolje imeti gverilsko, kot 'pravo' vojsko. Še posebej to velja za majhne in nepomembne države, kot je naša.

Če nas kdo napade, nas vojska, ki jo imamo, ne bo ubranila – to je vsem jasno. Zakaj jo torej imamo in zanjo zapravljamo gore denarja, ki ga nimamo?

Če bi imeli vojsko, kakršna je bila partizanska, bi bila to povsem druga pesem. Takšna vojska bi imela najboljšo taborniško opremo. Vsak vojak bi bil izurjen za preživetje v naravi: znal bi si iz nič postaviti bivališče, v divjini poiskati hrano in zdravila ter razmeram najustrezneje oskrbeti rane. Vojska bi se opremila z vrhunskimi premičnimi bivališči, bolnišnicami in delavnicami z vso potrebno opremo. Poleg tega bi Slovenijo v nekaj letih prepredla s skritimi in varnimi nepremičnimi bivališči, bolnišnicami in delavnicami.

V mirnih časih bi vojaki z znanjem in opremo pomagali pri naravnih nesrečah in drugače, če bi bilo potrebno, sicer pa bi urili tudi nevojake. Učili bi se od borcev za svobodo po vsem svetu, kmalu pa bi jim z izkušnjami tudi pomagali. Če bi nas kdo sklenil napasti, pa bi enostavno razstrelili ali drugače onesposobili vse dostope v državo, nato pa bi se z vsemi zalogami razpršeno skrili v svoje utrjene brloge. Od tam bi izvajali hitre in kratke napade: uničevali bi prometne poti, kradli in razstreljevali opremo, pobijali poveljnike in ustrahovali vojake.

S takšno vojsko (in prilegajočim zemljepisom) bi bila Slovenija neosvojljiva in nepremagljiva – vojaški svetilnik Evrope in sveta. Pred nami bi se lahko s svojimi vojački, ki se polulajo takoj, ko se vojna iz pikslov spremeni v meso in kri, skrile tudi mogočne ZDA …