Pred tednom dni se je v Franciji zgodil pohod v bran svobodi govora, nekateri so ga poimenovali zgodovinski dogodek, po grozljivih terorističnih napadih v katerih je umrlo skupno 17 ljudi. Praktično smo preko noči vsi postali Charlie, vsi smo bili solidarni in enotni proti skupnemu sovražniku terorizmu. »Ne bomo se pustili prestrašiti, ne bodo nas utišali, ne bomo dovolili,  da teroristi uspejo v svojem namenu...« Novinarji, tudi tisti najbolj »režimski«, prilagodljivi, upogljivi in oportunistični, so imeli na jeziku plemenite besede o pomenu svobode govora in zaščite demokracije ter vrednot »našega sveta«. Na ulicah Pariza se je zbralo 3,7 milijone ljudi in glej, simbolni mini pohod je uprizorilo tudi 50 svetovnih voditeljev. To je bilo res nekaj novega in posebnega, predvsem z vidika PR politike.

To nam je bilo nazorno prikazano in dopovedovano. Težko je bilo mirne krvi gledati, da izraelski premier Netanyahu koraka v prvi vrsti na shodu poleg številnih drugih vplivnih predstavnikov za večino katerih vemo, da je bila to zgolj fantastična oportunistična politična priložnost. Saj ko gre za njihove interese in notranje politična dogajanja nimajo vedno toliko razumevanja glede svobode govora in smisla za satiro ter humor. Predstavniki Kitajske, Rusije in Savdske Arabije... same svetilnike svobode govora!? Predstavnik Izraela, ki sam zganja in uporablja metode genocida nad palestinci, se postavlja v bran svobodi ter nekakšnim demokratičnim vredotam in mu je to dovoljeno brez pomisleka in komentarjev? Netanyahu je v svojem govoru tudi pozval vse judovske vernike, sicer francoske državljane naj zaradi varnosti iz Francije pridejo v Izrael! Kaj drugega kot fundamentalizem je logika takšnega razmišljanja in kot vidimo posledično temu logika delovanja nad Palestinci?

Res subverzivno bi bilo, da bi se Charlie Hebdo v naslednji številki lotil prav satire na račun vseh teh, ki so korakali v prvih vrstah. Gotovo bi se prav za vsakega našlo kaj zbadljivega in posmehovanja vrednega. Pa da vidimo, kdo koliko prenese. Predvsem o judih so notorični stereotipni vici, ki pa jih le malo kdo upa govoriti ali upodabljati. Vsak tak poskus je lahko označen kot antisemitizem in tukaj se zgodba konča in nastopi cenzura. Saj se ve, da za Izraelci stojijo Američani in v Ameriki obvladujejo dobršen del ekonomije judje. 

Praktično iste dni, ko so mediji iz vseh možnih zornih kotov analizirali dogodke v Franciji, politiki podajali svoje »globoke« misli ter bodrilne besede v tolažbo ljudstvu in so prav vsi mnenjski oblikovalci, ki dajo kaj nase razglabljali o vzrokih in posledicah tragedije, se je tam daleč vstran od »našega sveta«, vrednot in običajev dogajala mnogo hujša tragedija z neprimerno večjim številom žrtev. Celo mesto je bilo zravnano z zemljo. V Nigeriji je skupina Boka Haram izvedla pokol 2 tisočih nebogljenih civilistov; krvavi masaker. Hiše so bile požgane in uničene, trupla pa so ležala na cestah. Ta novica je bila v medijih dana kot informacija med drugimi svetovnimi dogajanji, ena od mnogih in številnih v seriji iz tistih nemirnih krajev, kot nekakšna fusnota, ki je bila povsem zasenčena s strani dogodka Charlie Hebdo. Nič več kot to. Tudi pred meseci, ko je v teh istih krajih s strani istih džihadistov ugrabljenih 200 študentk, katerih edina krivda je bila, da se želijo šolati, praktično ne vemo nič. Tudi tu bi lahko rekli, da gre za pravico mišljenja, govora, tudi za pravice žensk in pravico do enakopravnosti, a se zahodna demokratična javnost, kaj šele elite v njenem imenu niso zganile.

Prav tako bi bilo veliko bolj produktivno, če bi se tudi v arabskem svetu odzvali z drugačno vrsto protestov in izgredov kot doslej ter bi na podoben način odgovarjali s provokacijami v besedi in satiri; materiala imajo več kot dovolj.