Ko se ljudje ta čas na videz spontano zavzemajo za svobodo izražanja, v resnici pa to počnejo na ukaz, le da se tega ne zavedajo, ne vedo, za kaj se zavzemajo, zato je dobro zadevo obrniti in nanjo pogledati že iz drugega zornega kota, kajti zavzemanje za svobodo izražanja je lahko le zavzemanje za svobodo razmišljanja ali javne rabe uma, kot bi rekel Kant. To pa je čisto nekaj drugega, kot verjamejo ljudje, kar pomeni, da že v štartu premalo razmišljajo, da o javni rabi uma v teh krajih sploh ne govorim, saj je ni niti za vzorec. Pojdimo po vrsti.

Pripadniki elit torej vladajo svetu, ker mu vlada denar, obenem pa nenehno govorijo o kredibilnosti, verodostojnosti, morali, vrednotah, resnici in vsem mogočem. Ne vladajo ljudje, še manj vladajo zaradi svojih sposobnosti, temveč vladajo mrtvi predmeti. Denar je mrtvo univerzalno menjalno sredstvo, zato ni čudno, da ljudje naivno verjamejo, da je zanj mogoče dobiti karkoli, saj tudi sami ne razmišljajo. Verjamejo, da je mogoče vse kupiti in vse prodati, kar pomeni, da so vraževerni. Zlasti pa verjamejo, da se nihče ne sme dotikati tega, kar je sveto. A kaj to sploh je?

V kapitalizmu, saj v njem živimo, kajne, je zadeva zelo preprosta: sveto in nedotakljivo je vse, kar bi lahko pomenilo zrušenje kapitalizma, če bi se kdo vtaknil, dovolj dolgo kritično mislil in problematiziral samo naravo svetega in nedotakljivega; svet in nedotakljiv je na primer zakon o svobodni tržni aktivnosti. Prav zato se že otroci učijo v šolah kritično misliti, seveda v strogo omejenih okvirih, kajti s tem jim mentorji skušajo preprečiti, da bi svobodno mislili, kar je čisto nekaj drugega.

Paradoks teh, ki učijo deco kritično misliti, je, da že sam kapitalizem potrebuje kritično mišljenje. Torej ga s takim razmišljanjem ravno podpirajo. V teh dneh še zlasti, ko se vsi po vrsti zavzemajo za svobodo izražanja. Ne pade jim na misel, da s tem v resnici zagovarjajo in branijo neoliberalizem.

V današnjem kapitalističnem svetu je tako vse dovoljeno, dokler se nihče ne dotakne svetega in nedotakljivega. Lahko ste še tako nori in blazni in alternativni in drugačni in kakršni koli, pomembno je le, da v osnovi, v temelju še naprej verjamete, da je na primer kapitalizem najboljši sistem ever in da bo večno obstajal, rastel in se širil po vesolju; enako je pomembno, da verjamete v vse, kar je določeno kot sveto in nedotakljivo.

Pomembno je tudi, da vsaj cinično verjamete v rast in vse, kar je povezano z njo. Izjemno pomembno je, da verjamete v elite in v vse, kar rečejo, pa čeprav se z njimi ne strinjate. Lahko ste kajpak tudi kritični, saj je to pričakovano in je del uveljavljenih klišejev, le voliti jih morate tudi na naslednjih volitvah. Lahko pa ste tudi povsem cinični, saj je že sam kapitalizem ciničen, pomembno je le, da mirujete in da ste obenem paradoksno aktivni, da se udeležujete maratonov in da v teh dneh držite pred seboj tisti list, na katerem piše nekaj o Charlieju.

Sodobni cinizem osamljenega delavca in potrošnika je zelo preprost: znotraj mišje luknje, v kateri živi, je drugačen in ima pravico do drugačnosti, medtem ko ga velika slika sveta ne zanima in ga tudi ne sme zanimati. Ukvarja naj se s psihoterapijo, dela naj na sebi, kot se reče, zlasti pa naj pusti pri miru politiko in velike zgodbe, s katerimi se smejo ukvarjati samo oni tam zgoraj. O muslimanih lahko misli le, da so čudaki in da nas bodo preplavili, da nam vsiljujejo islam in da so po malem vsi po vrsti teroristi, ki ne pustijo ubogim ženskam, da bi se oblačile po zahodnjaško. O muslimanskih ženskah lahko misli zgolj to, da so zatirane revice, ki morajo nositi rute in biti pokrite tudi v vročini. O muslimanskih moških mora misliti, da so zadrti in napol živalski bradati manijaki, ki jim gre po glavi samo eno.

O njih je torej treba misliti klišejsko, stereotipno in s čim več predsodkov. O naših kajpak vse dobro in lepo ter kajpak kritično oziroma tako, kot se spodobi. Beda.

Filozofija je civilizacijska pridobitev. Pomeni razmišljanje, ki ne prenese nobene avtoritete, saj je sama sebi avtoriteta. Ne pomeni kritiziranja in kritičnega razmišljanja, saj je misel sama po sebi kritična in svobodna, egalitarna in odprta. Torej je ipso facto kritična najprej do sebe. Misel, ki ni kritična do sebe, sploh ni resna, in ne zasluži, da se z njo ukvarjamo eno samo minuto.

Ljudje, ki morajo v globalnem kapitalizmu čim manj misliti, trošiti dobrine, zapravljati kot nori, molče slediti propagandi in neoliberalnemu novoreku, se ukvarjati v mišjih luknjah s seboj in samotno osebnostno rasti, morajo obenem divje kritizirati vse, ki niso naši. Tak je nadjazovski imperativ, ki ga poslušno ubogajo in se spreminjajo v ovce za zakol.Ne smejo misliti, zakaj v resnici poteka vojna v Siriji, kaj se v resnici dogaja v Egiptu, Sudanu ali v Libiji, ne sme jim pasti na pamet, da bi se spraševali, kako živijo ljudje v Gazi in kakšno nasilje izvaja Izrael z ameriško podporo nad tamkajšnjimi prebivalci, kaj dogaja v Ukrajini, kdo je Putin v resnici, onkraj cesarjevih oblačil, ne smejo zastavljati resnih vprašanj o resnici kapitalizma in potrebi po njegovi nori rasti, da bodo pripadniki elit še bogatejši, kot že so, vsi ostali pa še revnejši, sprenevedati se morajo glede desničarskega ekstremizma v Evropi, zanikati pa morajo tudi podnebne spremembe, pa čeprav je sredi januarja plus petnajst stopinj.

V javnosti se tako ne sme razmišljati o vlogah korporacij in bank v svetu, ne sme se dvomiti v mainstream ekonomiste, ne sme se spraševati, kaj delajo elite, ne sme se primerjati ameriškega nasilja nad državami, v katerih so doslej pobili milijone ljudi, če jih štejemo samo od leta 1950 naprej, ko se prične vojna v Koreji, z nasiljem teroristov. Če naši pobijejo milijone, je to mogoče opravičiti na tisoč in en način: gre za izvažanje demokracije, za branjenje idealov, kot so svoboda, demokracija in podjetništvo, za obrambo pred zastopniki zla. Če oni ubijejo enega samega našega, je to brutalno dejanje in izraz najbolj ekstremnih živalskih instinktov, ki niso vredni človeka. Če naši bombardirajo vasi in kraje in mesta ter pri tem pobijejo na tisoče otrok, je to zgolj kolateralna škoda, ki je pač neizbežna, če mečeš bombe kar v trdi krasne.

Kaj bi rekli, če bi oni bombardirali New York in rekli, da izvažajo ideale v pokvarjeni in poblazneli Zahodni svet? Kaj bi dejali, če bi v medijih vsak dan objavljali slike razgaljenih zahodnjaških žensk in kritizirali njihovo nemoralno vedenje? Kaj bi se zgodilo, če bi karikirali Zahodne politike, papeža ali pedofile iz vrst duhovnikov? Kaj bi rekli naši, če bi oni dokazovali, da je naša vsakdanja morala do konca izprijena, da je kapitalizem v osnovi nepravičen in izkoriščevalski sistem, da so naše predstave o razmerjih med moškimi in ženskami dvolične, hinavske in da predstavljajo zgolj prefinjeno obliko gospostva?

Ko te dni zopet poslušam lajno o kredibilnosti države in mi gre na bruhanje, se vnovič sprašujem, zakaj je tako rekoč nemogoče, da bi slišali iz ust Cerarja, Erjavca ali Ljudmile resnično kritično misel o naših in o našem nasilju nad njimi. Enkrat samkrat namreč nisem slišal prepričljive in res dobro utemeljene misli iz njihovih ust, ko je beseda nanesla na objektivne, resnične, ne izmišljene, probleme tega sveta, kapitalizma, vrednot, sistemskega zla in resnice.

Odgovor je seveda jasen. Ne verjamem, da so prebrali eno samo dobro knjigo o teh temah, ne verjamem, da sploh znajo misliti onkraj klišejev, puhlic in ideoloških obrazcev, saj sem prepričan, da sami verjamejo, da morajo ljudem sipati pesek v oči in se jim prikazovati kot lepe podobe, da bodo še naprej dobro plačani pripadniki elit. In ko držijo pred seboj tisti napis v francoščini, ki je te dni zelo moden, jim kratko malo ne verjamem, da mislijo resno.