Tina Maze je fenomenalna smučarka. Zopet je v vrhu, pred vsemi. In vnovič je vse v redu. Ljudje strastno navijajo zanjo in so zelo ponosni, da je Slovenka. Malo manj so ponosni, da je tudi Cerar Slovenec, še manj pa so ponosni, da slovenski ekonomisti verjamejo, da bo rast in samo rast, ki jo je mogoče ponazarjati s številkami, z grafi in s tabelami, izboljšala kakovost življenja vseh ljudi; nekaj o plimi in čolnih in podobnem. Raziskave potrjujejo zamisel, da velike razlike med ljudmi v resnici izkrivljajo in pačijo duha, dokazujejo, da potiskajo ljudi v apatijo in depresijo, toda znanstvena spoznanja nanje očitno ne naredijo nobenega vtisa, na politike, ki jim verjamejo, pa tudi ne. Stanje duha v tej deželi je zato obupno in je natanko inverzni izraz tega, kar najdemo v naslovu izjemne knjige Simona Critchleyja z naslovom Infinitely Demanding: Ethics of Commitment, Politics of Resistance.

Ko elite bogatijo, dobivajo več in več, zato ostali dobivajo manj in manj. Preprosto kot pasulj. Vse je logično in vse je umno, kot bi rekel Hegel. Pa saj to ve že vsak otrok. Ne ve pa vsak otrok, da so delavci vse slabše plačani, da njihove mezde vztrajno padajo, kar pomeni, da za enako dela dobijo manj. In bankirji in menedžerji in direktorji še vedno trdijo, da imamo predrago delovno silo. Če bi bilo po njihovo, bi delavci delali za še nižjo mezdo. In medtem ko se politiki domnevno zavzemajo za kredibilnost države, vrednote, moralo in etiko, je polariziranje družbe vse večje, in ne vse manjše. Še najslabše pri tem pa je, da verjamejo, da je to dobro in da bi morali bogataše občudovati, kot sicer občudujemo Tino ali pa fuzbalerje, kadar zmagujejo.

Ko naši starši in stari starši pripovedujejo, v kakšnem svetu so živeli, jim težko verjamemo. Ne gre za to, da jim ne verjamemo zato, ker mislimo, da pretiravajo in so nostalgični, temveč jim ne verjamemo, ker je naš um izkrivljen. Tako je popačen s propagando in s političnimi floskulami, da ni zmožen verjeti, da je bilo včasih v mnogih pogledih zares bolje živeti. Duh je tako zaslepljen in tako podkupljen z intelektualnimi smetmi ter materialnimi dobrinami oziroma fetiši, da ne more več jasno misliti in prepoznati tega, kar je bilo vredno vselej, ne le v času naših dedkov in babic. Filozofsko rečeno: podkupljeni duh ne zmore več misliti univerzalnosti in je vse bolj podrejen sofistiki in tiraniji mnenj oziroma tistega kr neki.

Raziskave tudi dokazujejo, da je tekmovalnost pogosto škodljiva, da je sodelovanje boljše in bolj produktivno, dokazujejo, da je trg velikokrat povsem neučinkovit in škodljiv za potrošnike in proizvajalce, toda ekonomisti se ne dajo. Zlasti pa ne razumejo, da je kakovost človeških življenj nekaj, česar preprosto ni mogoče kupiti, saj nima nobene cene in ne more postati blago.

Ekonomisti, Cerar in drugi ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da neenakost med ljudmi ne vzbuja občudovanja, ker v kapitalizmu temelji na nepravičnosti in izkoriščanju delavcev. Velika neenakost v resnici demoralizira ljudi in jih ne sili k občudovanju. Pravzaprav jih ponižuje.

Poleg tega razgrajuje njihovo vedenje ter ga spreminja v množico klišejev in refleksov, ki ljudem sicer ne pomenijo ničesar, a jih kljub temu samodejno ponujajo drug drugemu. Oglejmo si primer.

V strokovni literaturi se vse bolj uporablja izraz task rabbit economy. Po domače to pomeni, da je vse več delavcev, ki delajo kot zajci, kar pomeni, da se ponujajo kot delovna sila prek interneta. Da bi bili pri tem uspešni, se ponujajo po zelo nizkih cenah, saj verjamejo, da se ponujajo tudi drugi, s katerimi tekmujejo. Da bi delo sploh dobili, so pripravljeni delati skoraj zastonj, kar pomeni, da se pomikajo proti dnu, na katerem so delavci, ki so pripravljeni delati tudi zastonj.

In njihovo delo ni nič drugega kot vrsta preprostih uslug, kot so pometanje garaž, kidanje snega, urejanje vrta, sprehajanje psov, nakupovanje špecerije in podobno. Najbolj bizarno pri tem pa je, da oglaševalci oglašujejo take spletne strani kot a marketplace dedicated to empowering people to do what they love, kar pomeni: trg, namenjen opolnomočenju ljudi, da delajo, kar imajo radi. Večje bizarnosti svet menda še ni videl.

Nova normalnost je tudi najemanje delavcev za zelo kratek čas, za natančno določena opravila, za katera naj bi bili kvalificirani, zato se vse bolj uveljavlja tudi besednjak, v katerem so besede kot: veščine, kvalifikacije, spretnosti … Res moraš biti zelo kvalificiran, da sprehajaš pse bogatašev, ki se jim tega ne ljubi početi.

Solidarnost v takem svetu nima nobenega pomena več. Ljudje so posamični zajci, ki tekajo naokoli in skušajo prehiteti druge zajce za bedno plačana opravila, da bi sploh kaj zaslužili. Takih zajcev seveda ni v nobenem registru nezaposlenih, saj dejansko delajo ali pa delo vsaj iščejo, če že niso povsem obupali.

Vse več je zato ljudi, ki si dostojnega življenja kratko malo ne morejo privoščiti, saj samo še iščejo delo. V EU je takih ljudi več kot sto milijonov, kar je desetinka milijarde! Ne v Afriki, temveč tu, okoli nas.

Politiki in ekonomisti, pridružujejo pa se jim še gospodarstveniki in družboslovci, ki se imajo za levičarje, pa govorijo, da vse raste in da bi morali bogate ljudi občudovati.

Večina ljudi nikoli ne vidi hiš bogatih ljudi, nikoli ne vstopijo vanje in nikoli ne vidijo na lastne oči, kako živijo bogati ljudje. V resnici si ne predstavljajo, kako je živeti z dvajsetimi tisočaki mesečno ali več, kaj je mogoče kupiti za tak denar, kaj si je mogoče privoščiti, kam je mogoče odpotovati.

Ljudje v glavnem premorejo nekaj empatije, v kapitalizmu pa je premorejo vse manj, ker je nepotrebna. V kapitalizmu moraš biti individualist, usposobljen kot mašina za tekmovalnost, pohlep, vzpenjanje po letvicah, izsiljevanje, prehitevanje in izključevanje drugih. Na kratko: za vojno.

Empatija je nesmiselna, odveč, je nekoristna, je škodljiva in je celo nevarna. Ne moreš postati bogat, če misliš na druge ljudi, če premoreš empatijo. Preprosto ne gre.     

Poleg odsotnosti empatije je za bogate ljudi značilno tudi, da znajo s pomočjo pravnikov in drugih strokovnjakov zelo dobro skrivati svoje bogastvo, da jim ni treba plačevati davkov. Torej so skrajno sebični. Seznam simptomov, ki ponazarjajo psihopatologijo teh ljudi, pa še ni dokončen.

Skoraj vsi ljudje vedo, da so skrajno bogati ljudje zelo pogosto narcistični, nevrotični, da se kar naprej ločujejo, da živijo na drogah in tabletah in alkoholu, da so povsem odtujeni drug od drugega, da so nezadovoljni in globoko v sebi nesrečni. Ekstremni individualisti preprosto ne prenesejo drugih ljudi okoli sebe in ne znajo živeti z njimi drugače, kot da se spopadajo.

Bogati ljudje ne vladajo svetu, ker so spoštovanja vredni posamezniki, temveč mu vladajo, ker mu vlada denar. Isti posamezniki bi se v drugačnih okoliščinah obnašali povsem drugače – če bi se sploh še znali, seveda.

V drugačnih okoliščinah se seveda ne bodo znašli, kajti podatki kažejo, da se bogati ljudje vse bolj ograjujejo od vseh drugih – horizontalno in vertikalno. To preprosto pomeni, da je globalni kapitalistični svet vse bolj majhen krog pripadnikov elit, okoli njih pa životarijo vsi drugi.