Spet je napočil čas dopustov za »dober dan«, »zdravo«, »živijo« in druge pozdrave, nadomestil pa jih je prekarec »srečnega in zdravega«. Kot zgoraj našteti tudi on prekipeva od veselja nad življenjem. A če jim sledi še kaj razen slovesa, se ton hitro spremeni. Karkoli na lestvici med »In?« – »Bo!« ter »Kaj pa življenje? Je kaj novega?« – »Nič posebnega. Gre … Mora gret'!« ima podton: »Povej mi kaj vzpodbudnega, ker že dolgo poslušam samo sranje in imam tega poln kufer!« – »Vse skupaj je za kurac, ampak upanje umira zadnje.« Slovo pa je seveda spet posladkano, kot se za mimobežne medčloveške odnose spodobi.

Konec starega leta je še najbolj posladkan. Takrat je čas za visokoleteče načrte, ki pa jih januar skoraj vedno zatolče. Kruta stvarnost pač niti malo ne upošteva naših velikih želja in trdne odločenosti, ampak se obnaša kot prej. Mi smo že pripravljeni na spremembe, a svet nas ni pripravljen upoštevati spremenjenih. Čeprav smo se zatrdno odločili, da bomo s prvim nehali kaditi, ljudje okoli nas še naprej kadijo in nam brezsramno delajo lušte. Čeprav imamo resen namen shujšati, v trgovinah še vedno prodajajo čokolade, pot do fitnesa sta nam otežila sneg in led, pot nazaj domov pa mraz, zaradi katerega se lahko prehladimo, ko pridemo ven razgreti. Čeprav je v tem letu res skrajni čas, da se začnemo izpopolnjevati ali zaključimo študij, da se vselimo ali odselimo, si najdemo ali zamenjamo službo, da se poročimo ali ločimo … vse okoli nas ostaja strumno v enakih tirnicah, kot je bilo decembra, novembra in še dlje nazaj … in zato se slejkoprej vanje vrnemo tudi mi …

Ljudje se seveda lahko spremenimo. Pravzaprav se po malem ves čas spreminjamo. Včasih se spremenimo tudi naenkrat – ampak le, če smo dobili brco od zunaj. Če si spremembe želimo samo mi in nihče drug, je ne bo – razen če menjamo okolje. Sprememba okolja pa je spet brca od zunaj …

Pravzaprav bi bilo najbolje, če bi se decembra odločili, da bomo v novem letu zaprmejdun šli nekam, kjer še nismo bili, na način, na katerega še nismo potovali, z ljudmi, s katerimi še nismo šli nikamor, ali še bolje – sami. Že teden takšne spremembe nas lahko trajno spremeni. All inclusive seveda ne pride v poštev, pa četudi vključuje ogled Antarktike. Null inclusive je neprimerno boljši, pa četudi gremo samo od Litije do Čateža …

Takšno potovanje vsekakor deluje. Težava je le, da ne moremo predvideti, kako bo delovalo – v koga nas bo spremenilo. Star popotniški pregovor pravi: »Ni težko potovati; težko se je vrniti nazaj …«

Spremembe so nepredvidljive. Če skušamo dosedanje spremembe v zgodovini človeštva oceniti skozi oči njihovih sodobnikov, ugotovimo, da se je iz njih vedno izcimilo nekaj, kar je bilo predhodnikom nezamisljivo.

V prelomnih časih – kakršen se vse bolj kaže tudi naš – se iz vseh lukenj priplazijo trume samooklicanih prerokov, ki napovedujejo prihodnost. Tako rekoč brez izjeme jih lahko uvrstimo v dve skupini: eni trdijo, da bo vedno boljše, drugi pa, da nas čaka grozljivka.

Oboji imajo prav. Nekatere stvari bodo boljše, druge pa slabše. Tako je vedno bilo, je in bo. Večina nas bo zadeve ocenjevala z osebnega vidika. Če se bodo naša pričakovanja od življenja čez nekaj let bolj pokrivala z dejanskim stanjem kot sedaj, bomo prepričani, da je svet šel na bolje. Če se bodo manj, bomo prepričani, da ga jemlje vrag. 'Prava' ocena prihodnosti bo zgolj seštevek naših prepričanj. Še kasneje bodo isto obdobje ocenjevali zgodovinarji in ocena bo seštevek njihovih prepričanj.

Zgodovina je pravzaprav neločljiv preplet obdobij vznikanja, razcveta, usihanja, gnitja in mirovanja. Kot na cvetlični gredi so ves čas prisotne vse štiri oblike, le da na daljši rok ta ali ona prevladuje. Spremembe so počasne, če ne posežejo vmes vremenske ujme ali sosedova mačka. V počasnem ali hitrem primeru pa so predvidljive …

Trenutno obstaja splošno strinjanje, da so pred nami vznik rožic »ekologija« in »podnebne spremembe«, nadaljnji razcvet rožic »znanost« in »tehnologija«, usihanje rožic »gospodarstvo« in »skupno dobro« ter gnitje rožice »mir«, medtem ko bodo semena rožice »ustaljenost« mirovala in čakala na boljše čase nekje v podtalju, kar počno že vse od začetkov industrijske revolucije. O tem ne govorijo le preroki, ampak tudi knjige, stripi in holivudski filmi. Ne strinjajo se le glede tega, kako bo prišlo do razcveta ekologije. Preroki pravijo, da zaradi duhovne rasti človeštva, ostali pa, da zaradi opustošenja, ki bo pustilo na svetu premalo ljudi, da bi lahko preprečili ponovno širjenje divjine.

Nas torej čaka opustošenje? Nedvomno. In grozno bo. A potomci tistih, ki ga bodo preživeli, bodo živeli bolje, kot če bi se sedanji razvoj cvetlic na naši skupni gredi nadaljeval v nedogled …