V prvem delu članka sem govoril o tem, kako ekonomski alternativci pljuvajo v lastno skledo, ker v svojih akademskih člankih citirajo svoje akademske 'sovražnike' neoklasike, druge alternativne šole pa ignorirajo. V drugem in zadnjem delu pa se bom dotaknil ostalih dveh faktorjev samo-marginalizacije, ki jo v svoji študiji izpostavljata Dobusch in Kapeller: prevzemanje neoklasične metodologije in omejeno dostopnost znanstvenih člankov.

Prevzemanje neoklasične metodologije

Neoklasična smer zagovarja formalistični pristop v ekonomskem raziskovanju in uporabo matematike in statističnih metod. Po drugi strani večina heterodoksnih pristopov uporablja neformalne diskriptivne metode. Izjema tu je post-keynesianski pristop, ki se v svojih orodjih močno približuje neoklasični doktrini. Avtorja to imenujeta 'čaščenje sovražnikovih bogov'. Pod drobnogled sta vzela članke v glavnih post-keynesianskih znanstvenih revijah v letih 2007 in 2008: Cambridge Journal of Economics in Journal of Post-Keynesian Economics in ugotovila, da je približno polovica vseh člankov bodisi formalne narave ali pa ekonometričnih (tabela 1).

Tabela 1: Neformalni, formalni in ekonometrični članki v dveh vodilnih post-keynesianskih revijah v letih 2007 in 2008

Avtorjema se to zdi presenetljivo iz gledišča ekonomske zgodovine, saj naj bi Keynes zavračal uporabo formalnih in matematičnih pristopov v ekonomski analizi. Po drugi strani, pravita, pa formaliziranje določenih idej prav tako pogosto vodi v njihovo popačenje in intelektualno distilacijo. Primer, ki ga navajata, je Hicskov poskus iz leta 1937, da bi formaliziral Keynesovo Splošno teorijo, kar je rezultiralo v okrnjenem modelu IS-LM, ki ga je prevzela neoklasična doktrina.

Dobusch in Kapeller ne razglabljata o morebitnih pozitivnih aspektih uporabe neoklasičnih orodij, vendar na tem mestu zaključujeta, da bi post-keynesianci morda morali razmisliti o uporabi teh pristopov zaradi treh razlogov:

- neoklasična doktrina na ta način laže prevzema, interpretira in spreminja post-keynesianske ideje, ki se tako razumejo kot prispevek k neoklasični doktrini,

- post-keynesianska smer se približuje neoklasični doktrini in odmika od heterodoksnih pristopov, kar vodi v,

- manj debate in diskurza med posti-keynesianci in ostalimi heterodoksnimi pristopi in posledično v manj medsebojnega citiranja.

Nedostopnost znanstvenih člankov

Zadnji faktor, ki se ga v svoji študiji dotakneta, pa je dostopnost heterodoksnih znanstvenih člankov. Večja dostopnost članka pomeni večjo možnost, da bo članek povzet in citiran, ter tako večjo možnost za širitev vpliva. Faktor vpliva računajo na podlagi podatkov SSCI v okviru dveh let, tako da je v tem pogledu nujno, da so pred objavne verzije člankov (npr. working paperji) lahko dostopne. Prav tako je pomembno, da so članki tudi po objavi v tiskanih verzijah dokaj hitro prosto dostopni v elektronski obliki oz. da založniki omogočajo opcijo sicer plačljivega prostega dostopa.

Avtorja sta pregledala možnost lahkega dostopa do člankov v top 10 post-keynesianskih ekonomskih revijah in ugotovila, da je ta precej omejen (tabela 2).

Tabela 2: Prosta dostopnost znanstvenih člankov v top 10 post-keynesianskih revijah

Glavni krivec za to niso založniške hiše, katere sicer oblikujejo pogoje sodelovanja, temveč uredniki revij, ki se z njimi pogajajo in ki se v prvi vrsti sploh odločajo za določene založniške hiše. Glavni reviji, že omenjeni Cambridge Journal of Economics in Journal of Post-Keynesian Economics tako pravzaprav ne omogočata prostega dostopa do objavljenih člankov, kar seveda zmanjšuje število citiranj in njun vpliv. Šest od desetih revij sicer omogoča dostop do pred objavnih verzij članov v pregledu, vendar nobena ne omogoča dostopa do članka po objavi (vsaj ne v ustreznem časovnem okviru) ali plačljivega prostega dostopa.

Uredniki bi tako morali, če želijo povečati vpliv svoje revija in svoje ekonomske smeri, povečati tudi dostopnost svojih člankov. To študijo na svojem blogu povzema tudi post-keynesianski avtor L. Randall Wray, ki je bil s kolegom Janom Kreglom nedavno imenovan za novega urednika Journal of Post-Keynesian Economics. V članku pravi, da bo kot novi urednik zavihal rokave in poskusil doseči, da:

- bodo avtorji precej manj citirali ortodoksni pristop,

- bodo vključevali različne heterodoksne smeri,

- bodo vključevali tudi druge sociološke znastvene discipline,

- bodo članki lahko dostopni pred in po tisku.

Zadnja kriza je pokazala na pomankljivosti neoklasične doktrine in na njeno igoriranje ne samo heterodoksnih pristopov, temveč tudi drugih znanstvenih disciplin. V letih po izbruhu krize se je pokazalo, da so neoklasični avtorji z izjemo redkih nepripravljeni spremeniti svoja zacementirana stališča, čeprav empirična realnost kaže, da se v svojih predpostavkah motijo. Vendar pa je heterodoksna smer, čeprav poziva k večjemu pluralizmu in zamenjavi paradigme, znotraj svojega polja prav tako izključujoča in ignorantska, njeno citiranje in zaprtost določenih revij, pa so voda na mlin predvsem rigidni neoklasični doktrini.

Če želi ekonomija kot znanost napredovati, je v odsotnosti znanstvene samokritike, poštenosti in pripravljenosti na spremembe v neoklasični ekonomiji glavnega toka, predvsem na heterodoksnih pristopih, da storijo korak naprej in da ponudijo koherentno in kredibilno alternativo neoklasičnemu pristopu. Za to pa morajo začeti med seboj sodelovati in se povezovati (tudi z drugimi znanstvenimi disciplinami) tako na polju debate, kot tudi raziskovanja in mreženja ter prenehati s prakticiranjem škodljivega ignorantskega pluralizma, ki ga podpihuje plitvi znanstveni ego.