Kaj bi storili, če bi se pred nastankom kapitalizma pred vami pojavil Satan v lepi beli obleki in rekel, da z lahkoto poveča BDP države, v kateri živite, z novimi izdelki, a le za določeno ceno? Cena bi bila človeška življenja. Vsako leto bi tako na cestah umrlo na tisoče ljudi, za rakom na pljučih bi umrlo na tisoče ljudi, zaradi okvar jeter in ledvic bi umrlo na tisoče ljudi, vendar bi BDP rastel, saj bi imeli vsi na voljo avtomobile, cigarete in alkohol. Verjetno bi ga z grozo v očeh spodili proč od sebe in mu rekli, naj se nič več ne prikaže v vaši bližini. Pa vendar verjamete v gospodarsko rast in verjamete, da je dobra, zato verjamete tudi v privatiziranje korporacij, na primer Telekoma, verjamete v konkurenco in to, da je zaradi nje potrošnik na boljšem, verjamete pa tudi v celo množico kapitalističnih mitov, zaradi česar objektivno podpirate zlo, pa če vaša zavest še tako vztraja, da ste dober človek, zavezan verodostojnosti, vrednotam, morali, etiki in vsemu drugemu, o čemer rad govori gospod Cerar, sledeč ekonomistom, ki znajo izračunati celo to, kar imenujejo v žargonu the value of human life, vrednost človeškega življenja. Bizarno je, da znajo to izračunati, nikoli pa vam ne bodo razkrili, da deluje kapitalizem po znanem zakonu: kdor ima veliko, ima več možnosti, da bo imel še več, kot tisti, ki ima malo. Sploh pa vam ne bodo ničesar povedali o zaslepljenosti ljudi pred katastrofo, ker je to psihološki zakon, ne ekonomski.

Kapitalizem objektivno temelji na zlu, temelji pa tudi na tekmovalnosti in zavisti posameznikov. Ne temelji na verodostojnosti in ne temelji na pravičnosti. Ne temelji na tem, kar imenujejo psihologi prosocialno vedenje, ki zajema pozitivne, prijateljske in naklonjene odnose do drugih ljudi. Prosocialen človek je namreč naklonjen drugim ljudem, želi jim pomagati, ima pozitivne odnose do njih, zato ne tekmuje z njimi, jim ne zavida ter ni agresiven, povzpetniški in egocentričen. Zlasti pa ima močan občutek za pravičnost, zato ni zadovoljen, če dobi več, kot misli, da si zasluži. Če dobiva več, se njegov občutek za blagostanje (well-being) ne povečuje, temveč se zmanjšuje. Tako pravi znanost. Kaj pa kapitalizem?

Kapitalizem je v temelju nepravičen, zato imajo pripadniki elit neverjetno veliko premoženja, delavci pa prav tako neverjetno malo. In že od nekdaj imajo ljudje globoko vsajen občutek za pravičnost in egalitarnost. V zgodovini so se zato dogajale revolucije. Mainstream ekonomisti se torej motijo, ko trdijo, da so ljudje sebična bitja, ki skušajo maksimizirati lastne koristi. V resnici je ravno nasprotno: večina ljudi skrbi za poštenost, pravičnost in objektivnost. Raziskave tudi potrjujejo, da večina ljudi ne želi bogastva in da bogastvo ne povečuje občutkov zadovoljstva, življenjske radosti in sreče.

Občutki zavisti so naučeni. Ljudje niso zavistni po naravi. Naučijo se biti zavistni, prav tako pa se naučijo biti pohlepni. In zopet znanost dokazuje, da pohlepni ljudje pravzaprav niso krivi, da so taki, saj so se naučili biti taki. Torej potrebujejo psihoterapevtsko pomoč.

A s psihoterapijo vseeno ne bomo spremenili družbenega reda, kajti pohlep, zavist, tekmovalnost, nepravičnost so vgrajeni v sam sistem, v katerem se pripadniki elit naučijo svojega vedenja. Dokler bo torej obstajal tak sistem, bodo nekateri ljudje zavistni, pohlepni in vse drugo, imeli pa bodo tudi veliko denarja in moči, kar je pri vsem skupaj še najslabše.

Narcistična kultura je del kapitalizma, toda to ne pomeni, da so vsi ljudje znotraj sistema narcistični. Raziskave namreč dokazujejo, da so narcistični zelo redki ljudje. Predvsem so to moški in zlasti to velja za pripadnike elit. Ljudje večinoma niso narcistični in niso pohlepni. Je pa enako res, da prav pripadniki elit prek medijev ustvarjajo vtis, da bi morali biti vsi taki, kot so sami.

Ustvarjajo ga po nujnosti, saj imajo zelo povečan občutek pomembnosti, zato terjajo občudovanje, pozornost in brezpogojno sprejemanje. Ne premorejo empatije in so pogosto arogantni, izkoriščajoči in agresivni, oziroma hočejo biti nenehno v središču pozornosti, zato tudi veliko govorijo. V resnici so bolniki, vendar je problem, ker prav take bolnike potrebuje za svoje normalno in brezhibno delovanje kapitalizem, ki deluje po načelu še več.

Vidimo torej, da nas zastopniki sistema silijo k patološkemu vedenju in delovanju, češ da je še najbolj normalno. Dobesedno pozivajo nas, naj postanemo psihopatološki osebki, ki jih potrebuje kapitalizem. Torej lahko rečemo: bolj ko je človek patološko prilagojen sistemu, bolje mu gre (sistemu namreč) in več denarja nagrmadi (posameznik).

Po domače: človek, ki nagrmadi milijardo, je bolnik, zato ga ne bi smeli občudovati, temveč bi mu morali priporočiti dobrega terapevta.

Živimo v narobe svetu, politiki pa nas prepričujejo, naj se veselimo, ker bo v prihodnosti vsega, torej tudi patologije, še veliko več.

Pripadniki elit potrebujejo pomoč tudi zato, ker so mnogi od njih odvisni od drog, zlasti od poživil in zlasti od kokaina. Ko se torej spravljajo na odvisnike od drog in jih prikazujejo kot nesrečnike z dna družbene lestvice, ne bi smeli spregledati dejstva, da so tudi oni na vrhu lestvice pogosto odvisni od belega praška.

Kultura maničnosti, v kateri živijo pripadniki elit, se kljub vsemu širi, kajti mediji uspevajo ustvarjati pri navadnih ljudeh vtis, da je dobro, če so tudi sami naspidirani, kar pomeni, da živijo hitro in dinamično. A kaj to pomeni v resnici?

Pomeni, da se morajo spremeniti in postati bolniki. Naučiti se morajo uporabljati obrambni mehanizem zanikanja (na primer: globalno segrevanje ne obstaja), naučiti se morajo, kako se vesti omnipotentno (jaz vse vem, vse znam in vse zmorem), naučiti se morajo zmagoslavnega vedenja (jaz sem več kot vi), zlasti pa se morajo naučiti, kako biti preveč aktiven (jaz lahko delam 16 ur dnevno).

Ko postanejo bolniki, seveda izgorevajo, so ves čas pod stresom in na robu živčnega zloma. Postanejo brezčutni in brezbrižni, saj jih zanima samo še denar, zanimajo pa jih tudi predmeti, ki v njihovih življenjih delujejo kot fetiši.

Kaj pa vsi drugi? Verjamejo, vse preveč verjamejo in vse premalo vedo. Vse premalo vedo, da deluje kapitalizem po načelu nesmrtnosti. Deluje natanko zato, ker njegovi zastopniki verjamejo, da je nesmrten in da bo prav zato vse v prihodnosti raslo.

Konec bo zato nujno presenečenje.