Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol (ki so odrinjene na margino ekonomske vede) k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do dogmatičnosti in ozke usmerjenosti neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov.

Vendar pa, ugotavljata Dobusch in Kapeller v svoji študiji A Guide to Paradigmatic Self-Marginalization: Lessons for Post-Keynesian Economists, se premik v prevladujoči paradigmi ne bo zgodil kmalu najmanj iz dveh razlogov. Prvič, mehanizmi pozitivnega feedbacka znotraj obstoječega akademskega institucionalnega ustroja podpirajo prevladujoči položaj neoklasične paradigme in drugič, heterodoksni pristopi do sedaj niso bili zmožni ponuditi celostne alternative prevladujoči doktrini.

Dobusch in Kapeller v študiji ugotavljata, da se heterodoksni pristopi sicer soočajo z institucionalnimi oz. postopkovnimi ovirami, ki se tičejo citiranja študij oz. akademskih člankov in izračuna faktorja vpliva. Tako npr. veliko heterodoksnih akademskih revij sploh ni uvrščenih v Social Sciences Citacion Index (SSCI), ki je temelj za izračun faktorjev vpliva, katerih glavno merilo pa je število citatov in ne kvalitativna vsebina znanstvenih člankov. Po drugi strani gre za pozitivni feedback: več citiranj pomeni večji faktor vpliva, kar zopet pomeni večjo možnost pridobitve financiranja za raziskovalne oddelke in več raziskovalcev, kar vodi v več študij, več objav in več citiranj itn.). Vendar pa, pravita, se heterodoksni pristopi soočajo tudi s samo-marginalizacijo, za katero so si krivi sami. V študiji sta se osredotočila na tri njene vidike:

- premalo sodelovanja in povezovanja znotraj heterodoksnih pristopov,

- prevzemanje neoklasične metodologije,

- nedostopnost znanstvenih člankov.

V prvem delu članka se bom dotaknil povezovanja alternativcev na ekonomski akademski sceni.

Sodelovanje in povezovanje znotraj heterodoksnih pristopov

Obseg znanstvenega citiranja je po eni strani tudi merilo debate in povezovanja med posameznimi šolami. Avtorja sta tako primerjala prakso citiranja top 13 ortodoksnih in top 13 heterodoksnih ekonomskih znanstvenih revij med letoma 1989 in 2008 in ugotovila samouničujočo težnjo heterodoksnih revij po citiranju neoklasičnih člankov. Merilo SSCI nagrajuje velikost določene paradigme: večja kot je skupina revij, ki se citirajo med seboj, bolje je za posamezno revijo.

Tabela 1: Mreže citiranja heterodoksnih in otrodoksnih ekonomskih revij (vir: Dobusch in Kapeller)

V okviru ortodoksnih revij je bilo samo 2,85 % vseh citatov heterodoksnih in kar 97,15 % ortodoksnih (tabela 1), kar nakazuje na popolno ignoranco neoklasične doktrine do heterodoksnih pristopov (znanstvenega diskurza tu praktično ni). Vendar pa je po drugi strani v okviru heterodoksnih revij skoraj 48 % vseh citatov ortodoksnih in le dobrih 52 % heterodoksnih. Po drugi strani pa je delež samocitiranja veliko višji znotraj heterodoksnih smeri kot znotraj ortodoksne (tabela 2).

Tabela 2: Samocitiranje znotraj heterodoksnih in ortodoksnih revij (vir: Dobusch in Kapeller)

Kljub kritiki in pozivanju k večjemu pluralizmu heterodoksnih smeri, takšna praksa koristi predvsem ortodoksni doktrini v utrjevanju njenega vpliva, saj je heterodoksna mreža tako preveč ohlapna in premalo povezana. Avtorja nadalje ugotavljata, da med heterodoksnimi avtorji prevladuje tendenca po citiranju naprej 'nasprotnika', zatem sebe, nato najbližjih heterodoksnih revij in na koncu širših heterodoksnih 'zaveznikov'.

Pripadniki posameznih heterodoksnih pristopov velikokrat zavračajo druge heterodoksne pristope in njihove uvide kot 'napačne' oz. 'neprave', podobno kot neoklasična doktrina zavrača in ignorira celotno heterodoksno polje. Tako heterodoksne smeri zapadejo v protislovje: po eni strani pozivajo k večjemu pluralizmu pristopov (kar v praksi v odnosu do ortodoksne smeri sicer izvajajo), vendar pa niso pluralistične med seboj (se redko citirajo in ne debatirajo). Izvajajo ignorantski pluralizem, ki v okviru sedanje prakse citiranja in merjenja faktorja vpliva koristi predvsem njihovim 'sovražnikom', medtem ko bi morale izvajati diskurzivni odprti pluralizem, ki bi jih bolj povezal med seboj, ne samo po intelektualni znanstveni plati, temveč tudi po mreženju med posameznimi revijami. Manj citiranja neoklasičnih virov in več citiranja različnih heterodoksnih pristopov bi povečalo mreženje in povečalo akademski vpliv alternativnih pogledov v ekonomiji, kjer danes prevladujejo abstraktni matematični modeli, sloneči na napačnih predpostavkah. Avtorja zaključujeta, da bi intelektualne vojne in razgrete debate mnogo bolj koristile alternativnemu heterodoksnemu polju (kjer najdemo smeri kot so marksistična in feministična ekonomija, okoljska ekonomija, institucionalna ekonomija idr.) kakor pa medsebojno ignoriranje.