Marx in jaz

Ker sem že začel z Marxom, naj mi bralci dovolijo, da z njim tudi končam. Marx je zgradil svojo kritiko kapitalizma na prepričanju, da lastninski odnosi determinirajo družbene odnose. Lastnina kapitalistov nad proizvajalnimi sredstvi naj bi po njegovem omogočala izkoriščanje delavskega razreda in bi jo bilo, v dobro osvoboditve, potrebno odpraviti. Iz pričujočega članka ste lahko razbrali, da med Marxovim in mojim pogledom na lastnino obstajajo tako podobnosti kot razlike. Če na primer vzamem v obzir naravne vire, potem posebnih razlik gotovo ni.

V primeru neopredmetenega premoženja  o razlikah z marksizmom težko presojam, saj se po mojem omejenem poznavanju njegovih del Marx z neopredmeteno lastnino ni dosti ukvarjal. Pomembno se mi zdi, da po novem država ne bi priznavala oziroma podpirala pogodb med državljani z izjemo kupoprodajne pogodbe za opredmeteno premoženje. Urejanje pogodbenih odnosov v splošnem bi država prepustila posameznim družbam. Torej inštitucije, ki bi posameznika v primeru poskusa oderuštva ali drugačne vrste izkoriščanja silila v kakršnokoli razmerje po novem ne bi več bilo.

A če vzamem v obzir zgradbe, stroje in naprave, torej proizvajalna sredstva, ki so produkt preteklega dela in bi, po mišljenju marksistov, morala biti vsa v družbeni lasti, potem so razlike na prvi pogled velike. Vendar moram bralca opozoriti, da državno priznavanje privatne posesti nad opredmetenim premoženjem, kakršno je na primer rudniško postrojenje, nikakor ne implicira izkoriščanja. Ljudje smo si že ko smo živeli v zelo majhnih skupinah davno v preteklosti podredili naravo. Posameznik, ali še bolje že manjša skupina, ki ima ustrezen prost dostop do naravnih virov je torej sposobna preživetja. To pomeni, da naj se po novem posamezniku ne bi bilo potrebno za vsako ceno udinjati t.i. kapitalistom. Ob taki pogajalski poziciji, je pravno in logično izkoriščanje nemogoče dokazati, saj ob sodelovanju pridobita obe strani. Dokaz slednjega si lahko preberete v dodatku A.

Vendar, četudi so ugotovljene razlike majhne ali četudi jih sploh ne bi bilo in bi torej vsaj hipotetično sprejel tezo, da je privatna lastnina nad proizvajalnimi sredstvi v splošnem škodljiva za razvoj države in družbe, se kljub temu z Marxom ne bi mogel strinjati. Čeprav zagotovo lastninski odnosi odgovarjajo nekemu stanju družbe in ga tudi zelo dobro razkrivajo, ni nujno, da so lastninski odnosi edini relevantni, niti ni nujno, da so najbolj relevantni. Po mojem skromnem prepričanju je Marx v svojih delih dokazoval in dokazal le to, da so lastninski odnosi bolj relevantni kot sta na primer izpolnjevanje domnevne volje ljudstva ter vladavina prava v okviru inštitucij parlamentarne buržoazne države. Marx je predvideval izvedbo nasilne revolucije s katero bi obstoječe lastninske odnose spremenil. V svojih delih tudi piše, da se je kapitalizem v Angliji lahko uveljavil šele po tem, ko so lordi na silo izgnali kmete z zemlje, ki so jo slednji obdelovali (angl. enclosure). V obeh primerih Marx sam implicitno priznava, da je nasilje stanje, ki je v primerjavi z lastnino za spremembo družbe bolj pomembno. Še kako se strinjam z Marxom, da so lastninski odnosi kakršni veljajo v t.i. kapitalizmu posledica prisile, da brez te prisile v taki obliki ne bi mogli obstajati in da jih je potrebno spremeniti. A družbenih odnosov ne spreminja samo sila oziroma več sile, kot je to predvideval Marx z revolucijo. Mnogo bolj in uspešneje družbene odnose spreminja manj sile oziroma težnja k nenasilju. Po mojem skromnem prepričanju nasilje ni relevantno samo za spremembo družbe, temveč je nasilje oziroma obseg nasilja stanje družbe samo po sebi. Pravzaprav je to stanje, ki družbo najbolj opredeljuje, čeprav v negativnem smislu, torej kot nasprotje etičnega ideala. Če nam nekdo nastavi puško na vrat bomo pripravljeni storiti skoraj karkoli. A smo pripravljeni storiti skoraj vse tudi, da bi se izognili nasilju: delati in biti izkoriščan, mnogo raje kot pa biti pretepen ali mrtev. Da je stopnja nasilja bolj pomembno družbeno stanje od lastninskih odnosov dandanes dokazujejo sto tisoči beguncev iz Sirije, ki so zaradi velikega nasilja zapustili svojo lastnino ter domove in raje trpijo neznosne razmere v šotoriščih. Lahko le ugibam, zakaj je Marx v svojih delih tako podcenil zlo nasilja. Predvidevam, da mu je strašna beda delavskega razreda v Angliji 19. stoletja vis a vis razkošja, moči in brutalnosti Britanskega imperija pokvarila presojo o tem kaj je večje zlo. Lastninski odnosi, kot jih je predvidel Marx, kjer so vsa proizvajalna sredstva v rokah delavcev in kmetov pa še zdaleč niso benigni, temveč ob trenutni stopnji zavesti zahtevajo trajno mero represije. Marksisti namreč negirajo dejstvo, da je kapital za proizvajalna sredstva možno in družbeno koristno pridobiti z varčevanjem in odrekanjem sadov lastnega dela. Nasproti temu predpostavljajo, da je bil ves kapital najprej pridobljen z nasilnim pregonom kmetov iz njihove zemlje in kasneje z izkoriščanjem zato je nasilna razlastitev po njihovem upravičena. Zaradi razlik v sposobnostih posameznikov je nujna skrb vsake marksistične vlade, da strogo in po potrebi z nasiljem regulira praktično vse medčloveške odnose in tako domnevno prepreči izkoriščanje. Vendar si z blatom ne moreš obrisati nosu. Z nasiljem, ki je večje zlo, naj bi preprečili izkoriščanje, ki je vendarle manjše zlo. Tudi sam izkoriščanje zavračam, a kot ste se lahko prepričali, za to ne predvidevam več represije in nasilja od trenutnega standarda sodobnega kapitalizma, temveč precej manj. In v tem se moj pogled na lastnino bistveno razlikuje od marksističnega. Novi lastninski odnosi, ki naj bi jih vzpostavili ločitev države in družbe, omejitev državne skrbi samo na opredmeteno premoženje in druge spremembe niso najpomembnejše stanje družbe, temveč naj bi po moje služili dvema temeljnima etičnima ciljema oziroma stanjema. Prvi cilj je čim manj nasilja. Drugi cilj, ki pa je pogojen s prvim,  je čim večja harmonija med ljudmi. Več o tem si lahko preberete v že omenjeni knjigi "Enotna politična teorija".

Zaključek

Kraja je greh in zločin vendar to ne pomeni, da je lastnina kakršno pozna sodobna pravna država trajna vrednota. Kaj je lastnina namreč določa tisti, ki jo ščiti in po svoji presoji od tega pobira davke. To je bila od začetkov civilizacije dalje država. Aktualna polemika vezana na privatizacijo vodnih virov nam pomaga osvestiti, da tisto, kaj sme ali mora biti predmet lastnine ni od boga dana zapoved, temveč posledica družbenega dogovora. Razvoj civilizacije je, sicer ne brez konfliktov, pripeljal do današnjega stanja. Večina naravnih virov je privatizirana. Privatizirana so na primer plodna zemljišča in urbane površine. V privatni lasti je praktično tudi vse, kar predstavlja otipljiv produkt človeškega dela in naporov in še več od tega, v privatni lasti je tudi vse večji del tistega, kar ni otipljivo in je posledica človeškega dela in naporov, torej znanje.  Zgodovinske avanture komunizma z razlastitvami in  ukinitvami privatne lastnine nad t.i. proizvajalnimi sredstvi so sicer vse po vrsti propadle a to ni noben dokaz, da je sedanje stanje dobro, nedotakljivo ali sploh izven dometa razprave. Sredi krize in ob perspektivah, ki jih imamo še najmanj. Vrč hodi po vodo dokler se ne razbije. "...And all our yesterdays have lighted fools The way to dusty death..." (Macbeth).

Marš v megleno prihodnost pod taktirko bobnov represivne pravne države dobro služi nasladi bogatih a ostale vodi v propad. Z manj represije zaradi manj nasilja in v dobro boljšega sodelovanja spremenimo taksonomijo lastnine. Namesto privatne lastnine naravnih virov in državne skrbi za neopredmeteno premoženje raje vzpostavimo stanje obratno  od tega- podržavimo naravne vire, skrb za neopredmeteno premoženje pa v celoti prepustimo od države ločenim, in v tej perspektivi torej privatnim, perfektnim družbam.

Še predobro se zavedam, da bo v tem prispevku opisana rešitev v najboljšem primeru označena kot sicer zanimiva, a utopična. Menim, da je enakega odziva deležno mnogo idej, tako dobrih kot slabih. A kjer je volja, se najde pot. Slovenija se nahaja, še bolj kot ostala Evropa, v globoki krizi. Vlada in parlament sta in bosta vedno bolj prisiljena v sprejemanje zakonov in uredb, ki bodo nujno spreminjale obstoječe družbene odnose v manjši ali večji meri. Vsaka sprememba družbenih odnosov je, predno se zgodi, najprej utopija. Spremembe, pravzaprav že vsak mali korak, ki bo vodil po poti k samoorganizaciji  nenasilnih perfektnih družb bo prinašal bogato žetev. Spremembe, ki bodo vodile v smeri represivne pravne države bodo nadaljevale in poglabljale obstoječo agonijo. Tako upam, si bodo lahko bralci z malo potrpljenja že kmalu nalili čistega vina.

Dodatek A - poskus dokaza teze o dogovorni naravi presežne vrednosti

Zamislite si primitivno družbo sestavljeno iz  samozadostnih družinskih kmetij. Na začetku zgodbe mora na vsaki izmed kmetij družina delati 8 ur na dan, da zadovolji svoje potrebe. Gojijo žito, zelenjavo in nekaj začimb. Vse delo opravijo ročno. Preostanek svojega časa porabijo za zabavo in družabne aktivnosti. Potem se na eni izmed kmetij odločijo, da bodo udomačili divje govedo, da bi si olajšali kmetovanje. V ta namen spremenijo prehrano tako, da jejo več pšenice in manj zelenjave in začimb. Ob taki dieti  potrebujejo samo 4 ure na dan za zadovoljitev potreb. Preostale 4 ure porabijo za naporno udomačitev divjega goveda. Po 3 letih je divje govedo udomačeno v vola. Dieta je pozabljena, zaradi uporabe vola, pa morajo sedaj delati le še 4 ure na dan, da pridelajo vso hrano za zadovoljitev njihovih potreb brez restriktivne diete. Preostale 4 ure na dan sedaj porabijo za to, da udomačijo še enega vola. To jim uspe v dveh letih. V tem času se člani družine spoznajo s tobakom in odločijo se, da ga bodo gojili. Sosednji družini predlagajo sodelovanje pri tem. Ker imajo še dovolj neobdelane zemlje (primitivna družba pač) je ponudba drugi družini sestavljena takole: posodimo vam vola za 4 ure na dan in v zameno boste vi delali za nas pri pridelavi tobaka 3 ure na dan. Ekonomija druge družine je enaka ekonomiji prve družine predno se je lotila udomačitve divjega goveda. Ponudba daje drugi družini 1 uro na dan presežka, zato jo sprejme.

Preverimo sedaj bilanco obeh družin pred in po spremembi po marksistični metodologiji. Inicialno morata obe družini delati 8 ur na dan, da pokrijeta svoje potrebe. Nobenega vložka (investicije), samo 8 ur dela na dan, ki ustreza 8 uram porabe in nobene presežne vrednosti.

Po tem, ko se prva družina odloči za udomačitev, se njena ekonomija spremeni. Še vedno delajo 8 ur na dan, toda porabijo samo 4 ure. Preostale 4 ure 3 leta zapored so osnovni vložek (investicija) družine. To je enako 4 ure/dan * 365 dni * 3 (leta) = 4380 ur.

Ekonomija druge družine po spremembi je sledeča: 4 ure/dan delajo za svoje potrebe, 3 ure/dan delajo za plačilo najemnine vola.  V primerjavi s stanjem pred spremembo pridobijo 1 uro.  Druga družina se odloči in to sproščeno eno uro/dan vloži (investira) za to, da udomačijo svojega vola. Ker je prva družina potrebovala 3 leta , 4 ure/dan za udomačitev vola, pomeni, da bi druga družina pri vložku 1 ure/dan potrebovala 3 leta krat 4 = 12 let za udomačitev svojega vola. Po 12 letih bi imeli svojega vola in potrebovali bi delati samo še 4 ure na dan. Ob tem se druga družina, za razliko od prve, nikoli ne bi potrebovala prehranjevati z restriktivno dieto. To je očitna situacija, kjer pridobita obe strani (ang. win-win).

Ta situacija dokazuje, da lastništvo proizvajalnih sredstev v obliki opredmetenega premoženja, kar udomačeni vol vsekakor je, ne implicira nujno izkoriščanja. Zagotovo to ni idealen etični odnos, a minimalni etični prag  zagotovo dosega, saj je utemeljen na dogovoru dveh enakopravnih strani.  Druga družina ni bila v stiski. Oderuštvo mora biti nujno povezano s pomanjkanjem ali obupom pred ali po transakciji. V nasprotnem primeru bi se kot oderuštvo lahko označila vsaka trgovina. Če bi bili obe družini povezani, če bi cenili ena drugo, potem bi se hkrati odločili za začetno investicijo v udomačitev divjega goveda in bi si tako breme kot koristi delili. Toda nihče ne more pričakovati, da bi bili poljubni dve družini tako usklajeni. Poštena trgovina je oblika sodelovanja med posamezniki in skupnostmi, ki drugače niso posebno usklajeni med sabo. Je precej boljša od ignorance, sovražnosti ali nasilja. Poštena trgovina je pot k zaupanju in harmoniji. Morda ni skladna z najvišjimi moralnimi standardi. Darovanje in delitev kos po kos je zagotovo še boljši način, tudi kadar so naravni viri porazdeljeni pravično. Toda imejte v mislih misel iz biblije po Mateju: ""..ne mečite biserov svinjam". To pomeni, da ne darujte tistim, ki ne znajo ceniti vašega daru. Poštena trgovina je nujnost med ljudmi različnih vrednot ter kultur in po mojem skromnem prepričanju ni greh.

Gledano z očmi poslovneža, bi se druga družina lahko pogajala in namesto 3 ur dela/dan za plačilo najemnine, morda lahko dosegla 2 uri dela na dan ali celo manj. Zastonjske izposoje vola zagotovo ne bi mogla doseči. Saj lastnik proizvajalnega sredstva ni mentalno prizadet. A ravno to pričakujejo marksisti. Vsa presežna vrednost naj bi po njihovem pripadala delavcu. Ta primer v resnici dokazuje nekaj povsem drugega. In sicer, dokazuje, da presežna vrednost v družbi (državi), kjer velja enakost dostopa do naravnih virov ne pripada v celoti niti lastniku proizvajalnih sredstev niti delavcu temveč je rezultat takega dogovora med kapitalom in delom, kjer obe strani pridobita.

Predpostavljam, da bi dobro podkovani marksisti zgoraj opisan primer zavrnili kot nerelevanten, saj se ne nanaša na tržno proizvodnjo (ang. commodity production), torej proizvodnjo, ki sledi principu denar-blago-denar. Zato mi dovolite, da v marksistični maniri predstavim tudi dva taka primera.

Slovenija je imela, kot država, ki je izšla iz socialistične Jugoslavije,  vsaj v smislu lastništva kapitala, na začetku privatizacije pred  približno 24 leti čudovito priložnost. Velika večina proizvajalnih sredstev je bila v državnih rokah in je tako na nek način pripadala vsem državljanom. Podjetja so bila samostojni pravni subjekti, ki so delovali na svobodnem tržišču. V obdobju okoli začetka privatizacije so se mnoga podjetja borila za svoj obstoj kot posledico razpada Jugoslovanskega tržišča. Takrat sem ugotovil, da bi značajna devalvacija domače valute ozdravila gospodarstvo. Kako? Slovensko gospodarstvo je bilo in še vedno je zelo majhno v primerjavi s svetovnim. Velik delež BDP zaslužimo z izvozom. Devalvacija bi najprej zelo znižala ceno delovne sile. To bi povečalo konkurenčnost gospodarstva na svetovnem trgu. Povečali bi se kumulativni dobički podjetij, prav tako bi se mnoga podjetja na ta način rešila iz rdečih številk, saj bi se stroški dela zmanjšali ob enakih prihodkih .  Večja bi bila devalvacija, več podjetij bi poslovalo pozitivno in ustvarjalo dobiček.  A to sploh ne bi imelo negativnih posledic za delavce. Kot de facto solastniki  državnega premoženja bi bili namreč upravičeni do deleža dobička, ki ga ustvarjajo podjetja in ustrezno prenašajo na lastnika - državo. BDP se na kratki rok zaradi same devalvacije ne bi nič spremenil, na dolgi rok pa bi zaradi večje proizvodnje zagotovo zrasel. To pomeni, da bi se manjko nastal zaradi zmanjšanja realne vrednosti plač že takoj ob devalvaciji precej kompenziral z viškom, ki bi ga delavci prejeli kot državno dividendo. Delež kompenzacije bi ustrezal deležu BDP proizvedenem v družbeni/državnih podjetjih napram celotnemu BDP, ki pa je bil ob osamosvojitvi kot že rečeno visok, verjetno večji od 80%. Na dolgi rok pa bi bil omenjeni manjko zaradi višjega BDP zagotovo več kot samo nadomeščen z državno dividendo. Delež kompenzacije bi bil torej zadosti velik že ob avtomatični uveljavitvi. Ob premišljenih davčnih ukrepih na primer za lastnike zemlje - kmete, pa bi že na začetku lahko presegel 90%. To razmišljanje, čeprav žal nikoli ni bilo sprejeto s strani uradnih ekonomistov, me je vodilo do bolj poglobljenih sklepov.

Vse kar sem moral storiti je bilo, da sem se nekoliko poigral  z obsegom devalvacije. Če bi na primer domačo valuto takrat devalvirali za 30%, bi se plače realno zmanjšale za 30%. Slovenija je majhna država z zelo velikim deležem uvoza hrane in ta ukrep bi skoraj v trenutku ustrezno dvignil cene v trgovinah merjeno v domači valuti. Kot že rečeno, nastali manjko v delavskih žepih bi v precejšni meri pokrila država s svojo dividendo. Vendar bi ta ukrep verjetno povzročil, da bi določen del delavcev dal odpoved, saj bi raje sedeli doma ali delali na črno in prejemali državne dividende.  Ker je bila in zopet je v Sloveniji stopnja brezposelnosti velika, bi izpraznjena mesta z veseljem zasedli brezposelni.  Če bi bila na primer devalvacija 66,7%, potem bi bila državna dividenda v povprečju skoraj dvakrat višja od plače delavca in verjetno bi se za odpoved odločilo več delavcev, kot pa bi jih bilo od brezposelnih pripravljeno zapolniti tako sproščena  delavna mesta.  BDP bi lahko začel padati. Skrbna vlada bi kmalu našla tak tečaj domače valute, ki bi vodil k polni zaposlenosti, brez da bi se bala nevarnosti sindikalnega ali drugačnega upora.

Tako sem ob tem, ko sem se igral z mislijo o različnih višinah devalvacije, ugotovil, da obstaja posebno ravnotežno stanje v ekonomiji, ko razmerje med ceno delavne sile in kapitala določa ponudba in povpraševanje na mednarodnem trgu. Namreč, kapital bo začel teči v državo, ko bo cena domače delovne sile, ki upošteva dano družbeno produktivnost, nižja od konkurence. Z družbeno produktivnostjo mislim celotne stroške in vrednost ustvarjene nove vrednosti za kapitalista, torej ceno delovne sile, delovne navade, pravno državo itd. In obratno, kapital bo začel odtekati iz države, ko bo ustrezna cena domače delovne sile višja od konkurence.  V ravnotežju bo pretok kapitala izravnan. V primeru, da so državljani lastniki vseh proizvajalnih sredstev in zato deležni vseh dividend marksisti ne morejo govoriti o kakršnem koli izkoriščanju. Zaradi stalnosti prihodkov ne morejo pritoževati niti sindikalisti. Ljudje imajo možnost svobodne odločitve, saj jim državna dividenda pokriva osnovne potrebe. Če se jim zdi plačilo vredno truda, se bodo zaposlili, drugače pa ne. Ker se torej lahko svobodno odločajo,  njihova plača natančno ustreza seštevku njihovih stroškov  in  prispevka k presežni vrednosti. Ravno tako so ugotovljeni dobički v taki situaciji natančno enaki dejanskemu prispevku kapitala k presežni vrednosti. V pravični državi torej stroške dela določa vsak zase in temu ustrezno ali sprejme delovno razmerje, ali pa raje živi od rente.  Povprečna profitna stopnja kapitala v državi pa je določena z odločitvijo vlade o višini povprečne plače. Bodisi jo doseže z nastavitvijo tečaja domače valute ob predpostavki, da socialni sporazumi ne vsebujejo indeksacije, bodisi jo doseže zakonsko z določitvijo minimalne plače.

Situacija se strogo ekonomsko gledano prav nič ne spremeni, četudi je samo del proizvajalnih sredstev v rokah države. Nujni pogoj, da to pravilo drži je le, da so vsi naravni viri v državni lasti. To praviloma zagotavlja državljanom, da se jim ni treba bati lakote (kmetijske površine) ali mraza (gozd za kurjavo, premogovniki, ipd...) in torej ne gre za oderuštvo saj se ne pogajajo kot šibkejša stran.

Na tem mestu se seveda postavlja vprašanje, kaj so stroški dela. Človek preživi ob kruhu in vodi z nekaj prehranskimi dodatki. Prav tako preživi v zanemarjeni vlažni luknji s straniščem na štrbunk in skromnim gašperčkom za ogrevanje. Seveda dandanes s tem ne bi bil zadovoljen nihče. A človek tako ali tako ni zadovoljen nikoli. Revež sanja o suhem in zračnem stanovanju. Tisti v stanovanju sanja o skromni hiški. Tisti s skromno hiško sanja o velikem vrtu. Tisti z vilo in velikim vrtom sanja o jahti. Tisti z jahto sanja o večji jahti. Kaj so torej stroški dela in kaj je presežna vrednost? Marx je z enim zamahom razrešil ta gordijski vozel. Vsa presežna vrednost tako ali tako pripada delavcu, kapital je upravičen samo do amortizacije. Zatorej je vseeno kakšni so stroški dela. Ta filozofsko zelo elegantna rešitev, pa žal ljudem z malo ali brez kapitala ne pomaga prav nič. Zamislite si eno izmed držav Sahela, v kateri velika večina prebivalstva životari na robu preživetja. Osnovna dejavnost je pašništvo, davkov nimajo komu obesiti. Državna uprava se financira z donacijami tujih držav in podkupninami. Akumulacije ni. Recimo, da se jim posreči odkriti bogate zaloge nafte. Imajo dve možnosti.  Prva možnost je, da sledijo navodilom marksistov in ne pristanejo na izkoriščevalske ponudbe tujih družb, ki bi želele črpati nafto. Nafto v majhnih količinah na roke začnejo črpati sami. Vse kar tako zaslužijo konča v rokah naftnih delavcev. Ti ustanovijo sindikat in podobno kot v Mehiki postanejo najmočnejša politična sila v državi. Vsi ostali ostanejo revni kot miši. Druga možnost je, da se pogajajo s tujimi družbami in med njimi izberejo najboljšega ponudnika. Dodelijo mu koncesijo, ki predvideva periodično koncesijsko dajatev proporcionalno količini načrpane nafte in svetovni ceni. Koncesijsko dajatev kot UTD (univerzalni temeljni dohodek) razdelijo med prebivalstvo. Koncesionar zaposli številne domačine po tržnih cenah delovne sile. Tržna cena delovne sile odraža družbeno produktivnost prebivalstva in na primer ustreza povprečnim plačam v storitvenem sektorju države. Kaj pa presežna vrednost? Del jo zagotovo odnese koncesionar, drug del se kot UTD razdeli med prebivalstvo in so jo tako deležni tudi delavci. Razmerje določi vlada v trenutku  ko se pogodi z najugodnejšim koncesionarjem. Pridobijo vsi.

Ta primer, bi bil lahko čisto realen, če večine koncesijskih pogodb ne bi v škodo lastnega naroda podpisali podkupljeni politiki in državni uradniki. A to dejstvo je povezano s funkcioniranjem parlamentarne demokracije. Nima pa nobene veze z ekonomijo. Na primer Kitajska, ki ni parlamentarna demokracija, se je po smrti Maa, ko je zavrgla teze ortodoksnih marksistov, znala pogoditi s tujimi družbami v korist lastnega naroda.

Marx se je elegantno izognil problemu določitve stroškov dela s trditvijo, da vsa presežna vrednost itak pripada delavcu. Marksisti zato skoraj v vsakem komercialnem odnosu paranoično vidijo  izkoriščanje in njihovi ekonomski poskusi so zato vsi po vrsti propadli. V nasprotju z njimi so pristaši neo-liberalne teorije histerično navdušeni nad trgom. Neo-liberalna teorija trdi, da je presežna vrednost posledica tržnih dejavnikov. Pri tem njeni zagovorniki nehote ali hote pozabljajo, da prostega trga praktično ni več. Ignorirajo dejstvo, da ga za osnovne dobrine pravzaprav sploh ne bi smelo biti. Šele v primeru, da bi, kot sem prikazal, osnovne dobrine bile porazdeljene vsem enako, bi bil profit posamičnega investitorja posledica resnično tržnih dejavnikov, ne pa oderuštva. Presežna vrednost celega gospodarstva pa je v vsakem primeru dogovorna postavka. Le, da pristaši neo-liberalne teorije hote ali nehote mižijo pred dejstvom, da višino profitov v tem trenutku kartelno določajo multinacionalke v spregi s centralnimi bankami. Tudi, če bi zahodnim vladam nekako uspelo uveljaviti enotno davčno stopnjo, tudi v tem primeru bi ravno ta enotna davčna stopnja dejansko pomenila dogovor o višini povprečne profitne stopnje investiranega kapitala  in ne neke tržne kategorije.

Vsi trije primeri, ki sem jih navedel, torej primer iz blagovne menjave, primer iz začetka tranzicije in primer iz Sahela nam dokazujejo sledeče: delitev presežne vrednosti je posledica dogovora med delom in kapitalom. V celoti ne pripada ne delu in ne kapitalu, temveč je delitev stvar dogovora med njima. Seveda, če ima delo ustrezno pogajalsko pozicijo. To ima samo v primeru, da lastninski in drugi družbeni odnosi niso posledica nasilja. Na začetku sveta je bila beseda, torej govor. Na začetku civilizacije je bil d(v)o-govor.