Glede na to, da se v pranje možganov vlaga več truda in sredstev kot v pranje vseh ostalih perljivih reči skupaj, bi skorajda moralo delovati. Pravzaprav se nihče niti ne sprašuje o tem; zgolj drug drugemu peremo možgane, si jih pustimo prati ali pa se pranju upiramo. Vzgojno, versko, izobraževalno, politično in drugo medsebojno posiljevanje z mnenji jemljemo kot naravno danost, ob tem pa povsem spregledamo, koliko se ga prime in če že, v kakšni obliki.

Vzgoja je nedvomno najsilnejša oblika pranja možganov. Loti se jih, ko v njih pravzaprav ni še ničesar, kar bi se dalo oprati – razen vzgojnih pritiskov samih. Loti se jih, ko so opremljeni samo s prirojeno obrambo proti duševnemu nasilju in pogosto je njen cilj prav rušenje te obrambe. In kaj nam kasneje ostane od vzgoje?

Po pričakovanjih precej. Večina ljudi posvoji večino vzgojnih prijemov in vsebin iz otroštva ter jih mrtvo hladno prenese na svoje potomce in druge pamže, ki jim pridejo pod roke. A še zdaleč tega ne storijo vsi in še zdaleč ne ponovijo vsega. Ponovijo predvsem tisto, kar jih ni čustveno obremenjevalo.

Nekateri res obdržijo tudi dretje, pretepanje, kazni, čustveno izsiljevanje in druge reči, ki so njih same obremenjevale in jim grenile otroštvo. Ti imajo oprane možgane; prepričani so, da so prav zaradi te (kot brez zadrege priznajo, silno neprijetne) vzgoje postali takšni, kot so, in da je to dobro. Najbrž se bojijo odkrito priznati, da ni dobro, ker bi to sprožilo vulkanski izbruh čustev, ki bi korenito prevrednotil in spremenil njihovo življenje …

Na drugi strani pa so mnogi, ki v svojem novem domu načrtno ustvarijo povsem drugačno vzdušje in s člani nove družine vzpostavijo povsem drugačne odnose, kot so jih bili vajeni od prej. Lahko so bolj ali manj stresni, za nas je pomembno, da so drugačni. Na te ljudi je imelo pranje možganov pravzaprav nasproten učinek – namesto da bi jim jih opralo, jih je 'umazalo' prav s tem, kar je hotelo izprati …

Vzgojnemu po silnosti in nasilnosti sledi versko pranje možganov.

Za človeštvom je 1623 let državnega ali od vladarjev podprtega vsiljevanja krščanstva in še malo več takega, ki se prenaša s staršev in skrbnikov na otroke. In kaj od vse tiste biblične krame so uspeli ljudem v tem času vcepiti v glave? Skoraj nič: da obstaja bog, da obstaja posmrtno življenje ter da so Jezus Kristus in drugi junaki iz iste knjige res živeli. Prvo in drugo v takšni ali drugačni obliki predpostavljajo vse vere. Edini dosežek vse te gore nasilja in laži, s katerima se je širilo krščanstvo, je torej prepričanje večine človeštva, da neki pradavni osebki niso le leposlovni, ampak tudi zgodovinski liki …

Zavzeti kristjani, ki so pridno hodili k verouku, imajo opravljene vse zakramente ter redno obiskujejo maše in se spovedujejo, morda mislijo, da so tudi zgledni kristjani. A ne le, da so tako rekoč neprenehoma v navzkrižju s tem ali onim pravilom ali načelom, ki jih je Biblija polna, ampak vsakodnevno kršijo tudi katero od desetih božjih zapovedi. In ja, za večino teh reči se ne spovedo, ker sploh ne vedo, da so napačne. Krščanski svečeniki so še hujši. Oni pravila večinoma zelo dobro poznajo. Kršijo jih torej zavestno. AJ Jacobs je verjetno edini človek v zgodovini, ki je vsaj nekaj časa živel kot kolikor toliko zgleden kristjan, pa še on je bil to zgolj v vedenju, ne pa tudi v čustvih in mislih.

Pa ne gre le za pravila; gre tudi za sam nauk. Koliko kristjanov se ukvarja s tem, ali je Raj res obstajal in kje je stal? Kolikim se zdi verjetno, da je bila pričakovana življenjska doba prvih moških devetsto let. Si lahko predstavljajo, da je Noe zares zgradil tisto barko ter da so se vanjo samodejno in prostovoljno stlačile vse tiste živali? Se jim zdi možno, da bi Samson v enem boju s kostjo v roki pobil 1000 moških? Koliko kristjanov ima dodelano predstavo o Svetem duhu? Koliko jih verjame v brezmadežno spočetje? Koliko se jih je pripravljeno ukvarjati s tem, ali je bil Jezus bog, človek, hibrid ali nekaj četrtega? In ko rečejo »bil«, ali menijo, da ga zdaj ni več – da je torej po vseh tistih peripetijah in vnebovzetju vendarle umrl? …

Z drugimi verami ni nič bolje. Verniki jih sramotno slabo poznajo. Svečeniki se dajejo okoli podrobnosti, ki jih sami ne razumejo, vernikov pa ne zanimajo. Vsi skupaj izvajajo obredja, ki so v navadi v določenih obdobjih v določenih deželah in se spreminjajo. Od vsega tega ostaja poleg nekaj obskurnih malenkosti zgolj vera (pranje možganov samemu sebi) v vsemogočno in vseprisotno višjo silo ter v nesmrtnost lastne duše.

Tudi izobraževanje je silno in dolgotrajno pranje možganov. Traja ure, dneve, mesece in leta. Od nas zahteva guljenje, ki ni nič drugega kot pranje možganov samemu sebi s programom za izpiranje. In od vsega tega nam ostane toliko kot vernikom od pridig – malo več kot nič. To ve vsak starš skoraj vsakič, ko ga šolajoč otrok prosi za pomoč pri učenju, ker razume prav toliko kot on ali še manj.

Po vseh teh pranjih poskusijo svoj prašek pritakniti še vladarji. Tem že v zasnovi ne verjamemo. Ko jih volimo (kjer nam to dopuščajo), ocenjujemo zgolj barvo in vonj praška, ne pa tudi njegove učinkovitosti. Posvojimo zgolj zamisli, ki so nam všeč in s katerimi lahko solimo pamet drugim, pri čemer nas celoten paket sploh ne zanima.

Vladarji so včasih samodržci, ki zahtevajo in tudi dobijo skoraj slepo poslušnost – a zgolj na videz. Večina njihovih podanikov je pridnih, ker skušajo preživeti. Nekateri se dovolijo izkoriščati, da bi se lahko kasneje s tem okoristili. Mnogi pa se tako ali drugače upirajo. Vsi večurni govori, večtonski spomeniki in večmetrske slike vladarjev na mišljenje teh ljudi nimajo skoraj nobenega učinka. Kdo se še spominja Titovih govorov? …

Bratstvo i jedinstvo sta bila vsem Jugoslovanom nad 35 let vtetovirana v možgane. To je bila naša politika, izobrazba in vera, mnogim pa tudi domača vzgoja. In kaj se je zgodilo z njima? To, kar se dogaja z vsem, kar kdo skuša vsiliti nekomu drugemu – nič dobrega, predvsem pa nič podobnega temu, kar je skušal z vsiljevanjem doseči …

Bolj nas vzgajajo, bolj smo nevzgojeni. Bolj nas razsvetljujejo, bolj smo mračni. Bolj nas izobražujejo, bolj smo neumni. In bolj nas poneumljajo, bolj smo pametni …