9         Represivno (nasilno) in nenasilno varovanje lastnine

Kot že rečeno, razvito družbo ločimo od manj razvite po spoštovanju mnogih oblik lastnine, pri čemer ima spoštovanje neopredmetenega bogastva sorazmerno največjo težo. Dandanes, ko smo priča splošnemu propadu vrednot ne samo med elito, temveč tudi med vse širšim krogom ponudnikov storitev se na prvi pogled zdi, da je obstoj lastnine na podlagi zaupanja brez represije popolnoma utopičen. Sam imam vse slabše izkušnje pri dogovarjanju v zvezi z gradbenimi in vzdrževalnimi deli na hiši in okoli nje. Vsa manj je poštenja. O tem priča tudi enormna količina sodnih zadev v Sloveniji, ki je leta 2008 dosegla rekordnih cca 35 sodnih primerov na 100 prebivalcev, kar je v povprečju sedemkrat več kot v ZDA, ki so sicer na slabem glasu, da tam vsak toži vsakega, a po številu zadev samo rahlo presegajo ostale razvite države. Vendar to dejstvo sploh ni dokaz, da je obstoj lastnine na podlagi zaupanja utopija. Ravno obratno, to je dokaz, da je utopija obstoj lastnine na podlagi pravne države, ki temelji na represiji. Slovenci imamo kot lastnino še vedno vse preveč v mislih hišo, stanovanje ali avto. To je opredmeteno premoženje za katerega tudi sam ne predvidevam, da bi se ga dalo vedno braniti brez represije. Ob tem je važno vedeti, da smo pri zaščiti opredmetenega premoženja popolnoma primerljivi z Nemčijo ter precej pred ZDA in v tem pogledu naša pravna država nikakor ni slaba. Vendar,  če se hočemo razviti, moramo razmisliti o tem, kako bomo branili in na ta način tudi oplemenitili neopredmeteno premoženje, ki kot že pokazano, predstavlja srčiko bogastva. Žal ali na srečo vsa represija države k spoštovanju dolžniško-upniških razmerij, ki so ena izmed ključnih postavk pravne države ne more prispevati skoraj nič, če tega spoštovanja ni v ljudeh.  Morda smo Slovenci to spoštovanje nekoč gojili v večji meri, morda ne.  Četudi smo omenjene vrednote morda kdaj imeli, smo jih izgubili. V obeh primerih bi jih morali vzpostaviti na novo, če bi želeli uresničiti svoje potrebe in pogosto izražene želje po skandinavskem življenjskem standardu. A vrednot se ne da vzpostaviti čez noč. Vlada in parlament se lahko še tako trudita, da bi z represijo inštitucij pravne države vzpostavili vrednote, ki jih primanjkuje,  Kranjec moj jim osle kaže. Bralci, ki jih zanima zakaj v Sloveniji s podobnimi zakoni kot na primer v Nemčiji, ne dosegamo standardov poštenja in po kakšni poti bi morali stopati, da bi se v tem izboljšali, naj si preberejo članek "Nova družbena pogodba?", ki se nahaja v dveh delih na:

http://za-misli.si/kolumne/ostali-avtorji/1665-nova-druzbena-pogodba-samo-kavcic

prvi del in:

http://za-misli.si/kolumne/ostali-avtorji/1668-nova-druzbena-pogodba-samo-kavcic-2-del, drugi del.

Družba je sposobna mnogo bolje od države braniti neopredmeteno lastnino. Za primer vzemimo kreditne kartice American Express. Te kartice ne boste dobili, če vas ne priporoči eden izmed obstoječih članov. Kartico vam bodo razveljavili, če boste zamujali s plačilom obveznosti. V takem primeru vam ne pride na misel, da bi poskusili tožiti na sodišču  naj vam kartico vrnejo.  Če bi imele, v primeru krivde izvajalca, pritožbe nezadovoljnih strank v Sloveniji za posledico prepoved poslovanja, potem ne bi imeli toliko sodnih primerov. A taka prepoved je v nasprotju s človekovimi pravicami. Država jo ne more izreči. Lahko pa jo izreče posamezna družba v obliki črne liste. Na ta način slab izvajalec ne bi mogel dobiti več nobenega posla.

Oblast je že zgodaj v zgodovini izkoristila svojo premoč in si prisvojila pravico nadzora nad proizvodnjo in menjavo, čeprav to ni bilo neizogibno potrebno, saj proizvodnja in menjava v nasprotju z uporabo in porabo naravnih virov ali obrambo nista nujno skladni in za svoje delovanje ne potrebujeta posebnega hierarhičnega nadzora in represije. Na primer, gospodarstva različnih držav sveta sodelujejo v skladu z bilateralnimi in multilateralnimi trgovinskimi sporazumi, podobno kot že skozi vso človeško zgodovino, dejansko brez neke svetovne represivne institucije. To je tudi dokaz, da odsotnost represije ne ogroža lastninske pravice, investiranja ali razvoja. V pogajanjih s Kitajsko, v primeru kršenja intelektualnih pravic v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ZDA niso grozile z vojaško silo, temveč z izključitvijo iz mednarodne trgovine. In to je zadoščalo. Z drugimi besedami, gospodarstvo potrebuje pravila in zakone, vendar le-teh ni nujno braniti z nasilnimi sredstvi.

Pravzaprav je novejša zgodovina pokazala, da je država nesposobna braniti neopredmeteno lastnino z vsemi sredstvi ki jih ima, vključujoč vse njene agencije, upravne organe, inšpekcije ipd. Mar niso pošteni vlagatelji, v dobri veri, da kupujejo varne naložbe, v zadnji finančni krizi izgubili polovico premoženja? Pred očmi jim ga je izpeljala klika politikov, finančnih strokovnjakov, pravnikov in drugih,  povezanih mimo institucij pravne države. Koncept privatne lastnine, ki se smatra kot osnovna in neodtujljiva pravica posameznika, v katero ima družba samo izjemoma možnost poseganja, je v primeru neopredmetene lastnine filozofsko propadel.

Represija ni splošni odgovor niti v primeru varovanja opredmetenega premoženja. Kadar imamo v mislih opredmeteno lastnino, ki bi jo zagotavljala družba, bi bilo bistvo njene zaščite v zavesti članov družbe. Represije v pravi družbi po definiciji ni. Nekoč moji predniki niso zaklepali vhodnih vrat. Družba ima za preprečevanja vseh vrst prekrškov zoper premoženje, tako ropov, vlomov in kraj, kot tudi goljufije, poneverbe in prevare, na razpolago mehanizme, ki so mnogokrat bolj učinkoviti od represije. Na prvem mestu je izguba časti. Obstajajo tudi drugačni mehanizmi. Ker je lastnina, ki jo garantira družba privilegij in ne pravica, to pomeni, da lahko posameznik ob nemoralnem ravnanju izgubi mnogo ali vse in mora to voljno potrpeti, če želi ostati član družbe.

Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti je ključen kazalnik razvitosti neke družbe/države in tako predstavlja pomemben del neopredmetenega bogastva posamezne države. Torej, ne samo dolžniško-upniško razmerje, v tem pogledu je vsaka pogodba tudi oblika potencialnega neopredmetenega premoženja. Ob tem dejstvu se seveda pojavi vprašanje preprečitve izogibanja izpolnitve pogodb, saj iz teksta izhaja, da država po novem ne bi več skrbela za izpolnjevanje pogodb v primeru sporov. Izjema bi bile samo kupoprodajne pogodbe za opredmeteno premoženje, ki ga zagotavlja država. Vendar odsotnost represije, ki izhaja iz prenosa skrbništva za pogodbe iz države na perfektno družbo v ničemer ne povečuje možnosti uspeha potencialnih kršiteljev pogodb. Pravzaprav je ravno obratno. Ob tem moramo predpostaviti, da bodo perfektne družbe za potrebe varovanja lastnine vzpostavila lastna sodišča, ki bodo v svojem delovanju povzela pozitivno prakso gospodarskih sodišč. Le pravica bo mnogo hitrejša, ker sodišča perfektne družbe skoraj zagotovo ne bodo dopuščala možnosti raznih odvetniških zavlačevanj, ki izhajajo iz in so nujna pri varovanju osnovnih človekovih svoboščin.

V primeru, da gre za spor med dvema članoma perfektne družbe bi bil postopek na družbenem sodišču vsebinsko (ne postopkovno) verjetno zelo podoben postopkom kakršni potekajo dandanes na rednih gospodarskih sodiščih države. Potencialno izrečena izvršba se tako ali tako nanaša samo na lastnino in ta je po definiciji v rokah  perfektne družbe, kar pomeni, da se tudi izvršba ne bi vsebinsko razlikovala od poznane prakse. Le bila bi mnogo hitrejša. Bistvene razlike pa bi bile lahko v vsebini pogodb, ki jih je pripravljena perfektna družba izvrševati. Perfektna družba bi namreč priznavala samo pogodbe skladne z deklarirano moralo te družbe. Na primer do nedavnega (l.2005) sodišča v Veliki Britaniji niso priznavala oziroma izterjevala kvartopirskih dolgov, dandanes pa jih zaradi pritiska gospodarskega lobija priznavajo in na zahtevo izterjujejo, čeprav to ni moralno.

Realno lahko pričakujemo, da bi perfektne družbe s podobnimi vrednotami sklenile ustrezen, verjetno mednaroden, dogovor o varovanju lastnine. Tak dogovor bi vseboval zapis moralnih norm, katerim bi se posameznik in korporacija morali podrejati, da bi ohranili svojo družbeno priznano (garantirano) lastnino. To pa pomeni, da bi bil v primeru, ko gre za spor med dvema članoma z dogovorom o varovanju lastnine povezanih perfektnih družb, postopek enak zgoraj opisanemu.

V primeru kaznivih dejanj zoper neopredmeteno premoženje, torej goljufij, poneverb, prevar ipd. bi bil postopek na sodišču perfektne družbe mnogo enostavnejši, saj bi bilo dokazno breme na strani toženca, ki bi moral dokazati svojo nedolžnost. Pregon časovno ne bi bil omejen. Kazen, sicer ne bi mogla biti zaporna, a bi obsojenemu lahko pobrala vse kar ima, vključno z vsem kar je podaril ali kako drugače prenesel na sorodnike in prijatelje. Ob tem lahko predpostavimo, da bi že omenjeni mednarodni sporazum o varovanju lastnine vseboval tudi ustrezne klavzule, ki bi obsojencem pobrale premoženje v vseh perfektnih družbah podpisnicah. Kot že rečeno, verjetno bi perfektna družba zaradi občutka varnosti sprejela zakone, ki bi omogočali, da bi obsojeni posameznik osnovno premoženje pod določenim pragom še vseeno obdržal, saj bi za ta del premoženja veljala drugačna pravna varnost in bi bilo breme dokazovanja na strani družbe.

Družba naj bi po novem imela na razpolago institucijo izključitve člana, začasno ali trajno. Ob tem se seveda pojavi vprašanje delitve lastnine. Kot že rečeno, država naj bi po novem skrbela samo za prostost vsakega posameznika. V primeru posameznikov, ki niso člani nobene perfektne družba, bi država skrbela tudi za njihovo opredmeteno premoženje, za tisto pač, kar je možno odvzeti samo silo. Ostale družbene (moralne) norme za državo ne bi štele. Za državo naj bi po novem med posameznikom in družbo obstajala samo aritmetična razlika odvisna od števila članov družbe. Torej, četudi bi neka družba na podlagi svojih lastnih moralnih norm posamezniku zaplenila vse premoženje in ga izključila, to za državo ne bi imelo nobenega pomena. Posameznik ali družba bi lahko ob izključitvi zahtevala ločitveno razpravo ekvivalentno, kot se to dogaja v primeru ločitve dveh zakoncev. Sodišče naj bi ugotovilo prispevek posameznika/ov k premoženju družbe in na podlagi tega odločilo o deležu premoženja, ki naj gre v kakršnikoli praktični obliki z njim/i. Pri tem bi država kot premoženje družbe štela samo opredmeteno premoženje in obveznosti in terjatve do same sebe (države). Obveznosti družbe do drugih, zunanjih subjektov naj država ne bi priznavala. To ne pomeni, da si družbe med seboj ne bi mogle posojati, a te obveznosti in terjatve so predmet etičnih standardov oziroma zaupanja, ne pa prisile države. Vendar bi se moral posameznik, ki bi si na ta način prisvojil večje premoženje, kot mu moralno pripada, soočiti z bojkotom ne samo izvorne družbe, temveč celega mednarodnega sistema družb podpisnic omenjenega dogovora o varovanju lastnine. Zato bi bila verjetnost takega scenarija zanemarljiva in ne bi rušila sistema družbene lastnine.

Za odvračanje neoboroženih vlomov in kraj skratka protipravnih posegov v opredmeteno premoženje, ki ga zagotavlja država je represija nujna, saj obstoj lastnine oziroma bolje rečeno posesti, ki jo zagotavlja država ne predpostavlja niti ne predvideva zadostnih moralnih norm, če sploh kakšne. Ljudje, kot posamezniki ali organizirani v neko samosvojo (z)družbo, ki želijo živeti ločeno od neke druge in drugačne družbe pač niso dolžni medsebojnega (mišljeno med družbama) priznavanja moralnih norm.

Vendar nova taksonomija lastnine ne implicira obsega zaporniškega sistema kakršen na primer vlada v ZDA. Ravno obseg represije je namreč merilo legitimnosti neke države. Manj je potrebe po represiji, bolj je država legitimna. Država, kjer so naravni viri razdeljeni tako, da mora za plačilo dostopa do njih večji ali manjši del prebivalstva delati, ali nima nit možnosti dela in dobiva samo drobtinice z mize, medtem ko večina ali manjšina razkošno živi od rent, zagotovo ni legitimna. Taka lastnina naravnih virov je kraja. Ni legitimna niti država v kateri se vlada udinja interesom bogatih, ki zakonito odirajo manj bogate od njih. Kraja bogatih revnim zagotovo ne more biti dober vzor. Bralec, ki želi vedeti več o legitimnosti si lahko prebere knjigo "Enotna politična teorija", do katere lahko brezplačno dostopa na:

http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/explorer.php?page=frontier_055_ept

Enak dostop do naravnih virov, ki vključuje možnost vzpostavitve samoorganiziranih družb na etični osnovi za vse enako, praktično odpravlja ekonomsko nujo, ki direktno ali indirektno sili posameznike v kazniva dejanja kakršna so umori iz koristoljubja, ropi, vlomi in kraje. Skratka, nova taksonomija lastnine uvaja družbene odnose, ki implicirajo boljše varovanje lastnine z mnogo manj represije in nasilja.

9         Slovenija in multinacionalke

Žal v tem članku opisane anomalije lastnine in ukrepi s katerimi naj bi jih države odpravile, za Slovenijo avtomatično še zdaleč ne pomenijo rešitve. Trenutna globalna medijska kampanija proti davčnim oazam, ki nekako sledi nasvetom iz knjige Thomas-a Piketty-a bo v idealnem primeru povzročila sinhronizacijo zakonodaj med vsemi članicami OECD, torej organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Ta sinhronizacija bi verjetno pomenila enako, na primer 50% davčno stopnjo v vseh državah članicah. Morda se bo zgodilo nemogoče in bodo k temu sporazumu pristopile še vse ostale države sveta. A žal bo tak ukrep rešil samo izginjajoči srednji in revni sloj v bogatih državah. Za Slovenijo to ne bo imelo skoraj nobenega pomena. V kapitalistični ureditvi sveta se presežna vrednost pripisuje kapitalu. V primeru sinhronizacije zakonodaj to pomeni, da bi se dobički multinacionalk, podobno kot so se že v preteklosti, v največji meri knjigovodsko prikazovali tam, kjer je sedež korporacije in ne več v davčnih oazah, kjer se zaradi minimalne obdavčitve prikazujejo sedaj. Slovenija nima nobene multinacionalne gospodarske družbe. Imela jih je nekaj z regionalnim pomenom, a smo večino le teh morali prodati.  Slovenija sama ne pridela niti polovice potrebne hrane, da energentov in drugih surovin niti ne omenjam. Kot taki smo popolnoma odvisni od uvoza s svetovnega tržišča, ki ga vse bolj obvladujejo ravno multinacionalke. Agencija za varstvo konkurence nam tukaj ne more pomagati. Dokler bo naše tržišče v skladu zavezami OECD in evropsko zakonodajo prosto lovišče multinacionalk si ne moremo pomagati čisto nič.

Podobno nerešljiva se zdi situacija povezana z Eurom. Ker so naše banke majhne in lokalne je njihova zmožnost služiti z obrestmi na denar, ki ne izhaja iz varčevanja zelo omejena. Namesto tega s takimi krediti služijo velike tuje banke, ki ga posojajo našim. Milijarde Evrov, ki smo jih morali vložiti v svoje banke po stresnih testih finančno gledano pomenijo samo to, da so nas vsaj delno že izvrgli iz evrskega denarnega sistema. Stresni testi so sicer odkrili mnogo piškavih jabolk, vendar so poleg tega zelo podcenili tudi vrednost relativno zdravih kreditov, ki so jih izdale banke. Da bi dosegli potrebno kapitalsko ustreznost, smo morali v banke, namesto do sedaj uporabljenega brezplačnega knjižnega denarja lastnih bank, vložiti svež denar drugačnega izvora. Ta denar smo si sposodili pri tujih bankah in zanj sedaj plačujemo obresti s svojimi na trgu ustvarjenimi realnimi Evri.

Ločitev družbe od države omogoča, da se izvijemo iz tega smrtnega prijema. Vsaka perfektna družba je namreč na svojem teritoriju suverena, tako da se je zaveze države in obveze EU in OECD tikajo mnogo manj, če sploh kaj. Njeno ozemlje je namreč po definiciji privatno. Svojim članom lahko predpisuje kaj naj kupujejo in kaj ne. Gospodarskim družbam, ki so registrirane v dotični perfektni družbi lahko predpisujejo kako naj se obnašajo na trgu, ipd. Kot taka ima perfektna družba v primerjavi z državo mnogo boljšo pogajalsko pozicijo pri pogajanjih z multinacionalkami. V očeh OECD in EU  je vsaka perfektna družba samo ena izmed mnogih gospodarskih družb - pravnih oseb. Kot taka  ima perfektna družba možnost ustanoviti svoje gospodarske družbe, ki pa se navzven, napram OECD in EU vidijo kot podrejeni subjekti perfektne družbe. Ti podrejeni subjekti so lahko interno gledano v skupni lasti, lahko so zadruge, lahko so v lasti posameznih članov družbe ali uporabljajo katerokoli drugo obliko inkorporiranja. Navzven, torej v očeh EU so vsi ti gospodarski subjekti samo podružnice perfektne družbe. Zato jih slednja lahko subvencionira iz svojih sredstev in še kako drugače opremi za konkurenčno borbo z multinacionalkami. V te namene lahko uporabi kar orožje samih multinacionalk, namreč trik s transfernimi cenami, ki ga slednje uporabljajo za izogibanje davkom. Perfektna družba ima možnost, da se reši odvisnosti od uničevalnih direktiv EU. Lahko izda lastni denar in z njim posredno nadomesti tuje kredite v slovenskih bankah.

Na tem mestu moram omeniti še eno relevantno prednost odločitve za ločitev družbe od države v boju z multinacionalkami. V primeru ločitve družbe od države v Sloveniji namreč lahko dosežemo družbeno obsodbo vseh, ki so v četrt stoletja tranzicije na nepošten način prišli do premoženja. Mnogo, če ne večina tega premoženja je namreč končalo v tujih bankah. Takoj po obsodbi bi lahko od tujih bank zahtevali vrnitev tega nepošteno pridobljenega premoženja z isto moralno težo, kot one od nas zahtevajo plačilo dolgov.

Začenši z ukrepi t.i. konzervativne revolucije Ronalda Reagana in Margaret Thatcher in kasnejšo globalizacijo je stekel proces, ki sili vlade in parlamente držav sveta k sprejemu vedno bolj obsežne pravne podpore delovanja multinacionalk. Ukrepi imajo tudi mnoge očitne negativne socialne učinke a vse skupaj izgleda kot orkan svetovnih razsežnosti, ki mu nasprotovanje množic prav nič ne zmanjšuje moči. Namesto, da brez upa zmage trošimo energijo in se zoperstavljamo vztrajni moči vremenskega pojava, ki so ga njegovi tvorci namerno spustili z vajeti, Slovenci raje razprostrimo krila in izkoristimo njegov zagon zato, da pridemo do svojega cilja, še predno bodo sile, ki so orkan sprožile, le tega sposobne ustaviti. Zemlja je namreč okrogla. Močan in dolgotrajen zahodni veter v zraku lebdeče plovilo prinese tudi poljubno daleč vzhodno od izhodiščne točke.

Skratka, realno gledano ima Slovenija samo dve možnosti. Propad po diktatu Bruslja ali preobrazba ob diktatu Bruslja po receptu: privatna posest ≡ družbena lastnina.