Vsi vemo: če je nekdo tatič in ukrade denarnico, gre pred sodnika in sodijo mu po zakonu; vsi rečejo, da je tako tudi prav in da zakon mora vladati, ker je drugače anarhija v deželi. Če pa je nekdo direktor korporacije, lahko ukrade delavcem milijone ali celo milijarde in jih odnese v davčno oazo, na koncu pa davkoplačevalci s svojim denarjem rešujejo njegovo korporacijo pred propadom, ker je prevelika, da bi padla. Nenadoma nihče več ne govori o potrebi po vladavini prava. 

Trditev, zapisana v naslovu, tako ni subjektivno mnenje avtorja, kot bi se lahko kdo tolažil, da bi laže zlil kaj gnojnice po njem. Ni muha enodnevnica, ni kr neki, ni del političnega nakladanja, ni del novoreka, ni žargonski stavek in ni piarovska domislica, da bi se kolumna bolje prodajala; avtor doslej itak za vse kolumne, kar jih ni spisal, sedaj jih je več kot 700, kar pomeni več kot štiri milijone znakov v manj kot treh letih, ni dobil niti centa.

Oglejmo si še nekaj preprostih dejstev, ki pričajo, v kako poblaznelem svetu v resnici živimo, a nam kljub vsemu ni mar, ker vse bolj verjamemo, da je bistvo življenja potrošništvo, dodajanje vrednosti, garanje brez odmora, počitnic in dopusta, gospodarska rast in vse drugo, sledenje nekakšnim ekonomističnim sanjam, dokler človek ne pade od utrujenosti in izčrpanosti in stresa dol, dokler ne bo v zraku preveč metana, da bi sploh še lahko dihali, dokler ne bo vsega kratko malo konec, saj se kapitalizem ne bo imel več kam širiti.

Za človekovo duševno zdravje je zelo pomembno, da zna posameznik samemu sebi reči, da je z njim OK, da je z njegovo eksistenco OK, da je nekje v temelju v redu, da obstaja, da je vreden, ker obstaja, da sme obstajati in živeti, kot ve in zna. Enako velja za občestvo. In gorje posamezniku, ki se ne ceni, ki verjame, da je manj vreden kot drugi, da je neustrezen, da ne bi smel obstajati, da ni prav, da sploh živi. In če se preveč oklepa iluzij, se mu lahko življenje nekega dne preprosto sesuje in pogrezne se v depresijo.

Ko pa nanese beseda na kapitalizem kot sistem družbenega življenja, je nenadoma vse v redu, vse je rožnato in ljudje se vedejo, kot bi bili zaljubljeni vanj. Še več: kapitalizem po njihovem mnenju ni le v redu sistem, temveč je dober sistem, je najboljši sistem, je produktiven sistem. In podnebne spremembe so zgolj normalen naravni pojav, zaradi katerega se ne gre vznemirjati. Pomembno je zgolj, da BDP raste, da proizvodnja dobrin raste, da je vsega vsak dan še več.

V knjigi z naslovom Carbon Democracy: Political Power in the Age of Oil nam avtor, Timothy Mitchell, postreže z natančno analizo povezav med nafto, demokracijo, politiko in njenim osrednjim objektom – ekonomijo. Šele analiza nam tako pokaže, kako zelo naivni so ljudje, ko verjamejo v demokracijo in brezmejno gospodarsko rast, ne razumejo pa, da je tip demokracije, kakršnega poznamo na Zahodu, možen le, če obstaja nedemokratični Bližnji vzhod. Kako absurdno je zato izvažanje demokracije v tiste kraje. V isto zgodbo zato spadajo tudi revščina, beda milijard ljudi, lakota, strah, nezaposlenost. In vojne. Oglejmo si nekaj številk.

Po ocenah strokovnjakov sta vojna v Afganistanu in izvažanje demokracije v tiste predele, vse skupaj traja malo več kot deset let, stala naivne davkoplačevalce okrogel bilijon dolarjev, kar pomeni tisoč milijard. Nihče jih nikoli ni vprašal, ali so voljni plačevati račune, a vseeno nenehno govorijo o demokraciji in o demokratičnem nadzoru nad proračunom! In vojne niti približno še ni konec. Toda to je šele začetek dolge zgodbe, ki nima srečnega konca, zgodbe, ki je za kapitalizem zelo pomembna, kot rečeno.

Samo pomislite, koliko bolnišnic bi lahko zgradili za tisoč milijard dolarjev.

Afganistan je kajpak treba obnoviti, kar je zlata jama za gradbena in druga podjetja. Zgraditi je treba porušene zgradbe, pa mostove, ceste in vso drugo infrastrukturo. BDP bo zato poskočil in se povzpel v nebo, da se bodo lahko politiki hvalili, kako vse raste.

Sledi vojna v Iraku. Doslej je po ocenah stala 1,7 bilijona dolarjev, kar je tisoč sedemsto milijard. Tudi Irak bo kajpak treba postaviti na noge in ga zgraditi.

Na drugem koncu stroškov so seveda vojni veterani, kajti v tistih vojnah ne umirajo samo starci, ženske in otroci, temveč umirajo tudi ameriški in drugi vojaki, da o ranjenih niti ne govorimo. Ti se končno vrnejo domov k svojim, potem pa životarijo. Michael Roberts navaja harvardsko ekonomistko Lindo Bilmes, ki je izračunala, da so Američani doslej samo za medicinsko oskrbo veteranov iz obeh vojn namenili več kot sto milijard dolarjev.

V naslednjih letih bo še več mrtvih Američanov in še več ranjenih vojnih veteranov, zato se bodo stroški njihove oskrbe povzpeli na bilijon dolarjev. In k temu moramo dodati še kakšen bilijon dolarjev za vse pokojnine, ki jih bo treba izplačati veteranom in njihovim svojcem v naslednjih desetletjih, saj so ljudje, ko pridejo iz vojne, navadno še zelo mladi, tja namreč pošiljajo najstnike in golobrade mladeniče, pa še nekaj prav tako rosno mladih mladenk, in bodo životarili, kot invalidi, seveda, še desetletja, kajti za kapitalizem so povsem neuporabni, nekoristni in nepomembni – uporabni in koristni so zgolj kot zdravi vojaki.

V glavnem so vse to stroški, ki jih imajo in jih bodo imeli Američani, medtem ko ostala koalicija voljnih niti ni všteta.

Po domače: vojne, ki samo v Iraku in Afganistanu niso dosegle ničesar, saj tudi ničesar ne morejo doseči, so doslej povzročile gigantsko materialno in psihološko škodo. Mrtvih je na tisoče in tisoče ljudi, ranjenih takisto, prizadetih svojcev umrlih in ranjenih je še veliko več, psihične travme, ki so jih doživeli iraški in afganistanski otroci, so neopisljive. Škoda je v resnici neizmerljiva.

S tem pa se še nismo niti dotaknili spopadov v Siriji, Pakistanu, Ugandi, Kongu, Somaliji, Ukrajini, Gazi in drugod. Stroški spopadov so nepredstavljivo visoki, davkoplačevalci pa se mirno zadevajo še naprej, plačujejo stroške, zategujejo pasove in prenašajo žargon, česa vsega ni mogoče narediti, spremeniti, česa vsega si ne moremo privoščiti, na katerih področjih smo preveč zapravljali in še vedno preveč zapravljamo.

Naivni ljudje bodo zato še naprej verjeli, da jim politiki ne prodajajo megle, da govorijo resnico in samo čisto resnico, da so mediji demokratični in da jih zanima zgolj resnica družbenega življenja, da so komentatorji družbenega življenja dobronamerni in iskreni in pošteni in da bo zaradi njihovih besed svet lepši, ker se bodo ljudje na položajih, kot jih imenujejo, zamislili in spremenili svoje poglede na svet in svojo retoriko in vse drugo, kar je pač potrebno spremeniti, da bo svet res boljši.

Svet ne bo boljši, ker se tisti ljudje ne bodo nikoli spremenili. Če bi se namreč želeli spremeniti, bi bili že zdavnaj spremenjeni.

Dejstvo je tudi, da vlade doslej niso storile ničesar, da bi državljani vedeli, kaj se dogaja na Arktiki. Prav tako niso storile še ničesar, da bi preprečile segrevanje planeta. Pravzaprav je mogoče razmišljati, da pripadniki elit niso storili ničesar preprosto zato, ker nimajo nobenega interesa, da bi kaj storili – najbolj preprost odgovor je pogosto tudi najbolj resničen. Čisto mogoče je torej, da se elite vedejo, kot da si želijo, da pride do katastrof, ki bodo zdesetkale število ljudi na tem planetu.

Mislim, da kapitalizmu ni rešitve in da je niti ne zasluži. Pa srečno v novem letu.