Definicija lastnine opredeljuje odnos med tremi entitetami: lastnino, lastnikom in zaščitnikom lastnine.  Do sedaj smo lastnino ločevali glede na prvo entiteto, torej predmet lastnine in glede na drugo entiteto, torej lastnika.  To je prikazano v tabeli 1. Glede na predmet lastnine smo lastnino grobo delili na nepremičnine, premičnine in neopredmeteno lastnino, kar pomeni, da ima dimenzija predmeta lastnine ustrezne tri vrednosti. Glede na lastnika smo lastnino grobo delili na privatno, državno in javno.  Javna lastnina je javno dobro kot na primer morska obala. Državna lastnina je na primer vojaški poligon in podobno. Nadaljnje lahko privatno lastnino delimo na tisto, ki pripada posamezniku, torej fizični osebi in tisto, ki pripada pravni osebi. V nekaterih državah privatna lastnina lahko pripada tudi družini.  Lahko rečemo, da smo do sedaj lastnino delili glede na predmet in glede na lastnika, zaščitnik lastnine pa do sedaj ni bil deljen, temveč je bil fiksiran na eni sami vrednosti - državi. 

Tabela 1. Obstoječa, preživeta taksonomija lastnine

Legenda: NE - nepremičnina po starem, NV - naravni vir, ZN - zgradba in naprave, P - premičnina, N - neopredmeteno premoženje. Prazna polja v koloni Zaščitnik in Lastnik pomenijo ponavljanje zadnje vpisane vrednosti v smeri od zgoraj navzdol..

Rešitev predvideva, da v pojem lastnine po novem na mestu tretje entitete, torej na mestu zaščitnika - države  uvedemo tretjo dimenzijo, ki vsebuje dve diskretni vrednosti in sicer državo in družbo.  To odpira popolnoma nov pogled na lastnino, ki ga prikazuje tabela 2.

Tabela 2. Nova taksonomija lastnine

Dodatno dimenzijo zaščitnika lastnine prikažemo tako, da delitev lastnine po novem prikažemo v tabeli, ki je sestavljena iz dveh delov. Prvi del prikazuje lastnino, ki jo garantira država, drugi del prikazuje lastnino, ki jo garantira družba. Črta, ki deli tabelo lastnine na dva dela ustreza črti izvornega načina zagotavljanja lastnine, torej z represijo ne eni strani (zgoraj, država) in z zavestjo na drugi (spodaj, družba).

V novi taksonomiji lastnine je uvedena tudi nova delitev predmeta lastnine. Specifični pomen lastnine naravnih virov zahteva, da se jih po novem obravnava ločeno od gradbenega dela nepremičnine.  Stari pojem nepremičnine je torej po novem razdeljen na naravni in umetni del, torej na naravni vir, kot je na primer zemljišče na eni strani in na zgradbo oziroma naprave na drugi strani. Povezane s tem so tudi razlike pri uporabi posameznih predmetov lastnine. Pri lastnini, ki jo garantira država po novem hipoteka ne bi bila več možna ne za zemljišče in ne za zgradbo. Za privatno zemljišče je predvidena samo najemna posest, kar je v skladu z zahtevo po enakem dostopu do vseh naravnih virov. Ob tem je služnost zemljišča povsem logična in ostaja kot vrsta rabe. Za zgradbe je predvidena omejena lastnina , ki lastniku zagotavlja možnost uporabe, prodaje,  socialno pogojene dodelitve (pre)užitka, a predpostavlja plačevanje ekonomske najemnine za zemljišče na katerem zgradba stoji. Omejena lastnina po novem ne zagotavlja možnosti dajanja v najem. To ne pomeni, da bi bilo oddajanje nepremičnine sankcionirano, a bi bila najemna pogodba v primeru spora nična, kajti država se z družbenimi odnosi, med katere spadajo tudi vsa pogodbena razmerja ne bi ukvarjala. Izjema naj bi bile samo kupoprodajne pogodbe za opredmeteno premoženje. Lastnina zgradb in naprav naj bi bila po novem omejena tudi s prostorskimi in drugimi načrti države, ki na zahtevo slednje implicirajo prekinitev najema za zemljišče v razumnem roku in odkup zgradb in naprav  po amortizirani registrirani vrednosti brez sodnega postopka, a ob priznavanju in vračilu pogodbeno dogovorjenih stroškov selitve.

V novi taksonomiji lastnine država ne podpira pojma pravne osebe. Dosedanje priznavanje pojma fiktivne pravne osebe s strani države lahko nekako prikažemo kot skladnega z 20. členom Listine Združenih narodov o človekovih pravicah, ki govori o svobodi druženja in združevanja. Vendar je to stvar precej svobodne interpretacije. Gospodarsko bistvo obravnave pravne osebe se nahaja v priznavanju pogodbenih in drugačnih obveznosti in terjatev do drugih pravnih in fizičnih oseb. Tega pa Listina ZN o človekovih pravicah ne implicira, saj obsega lastnine ne določa.  Namesto pravne osebe, ki je širši pojem, naj bi po novem država priznavala samo perfektne družbe. Gospodarske družbe oziroma korporacije definiciji perfektne družbe praviloma ne ustrezajo, saj ima posameznik lahko delež v več gospodarskih družbah in hkrati sploh ne odgovarja za njihova dejanja. Partnerstvo je po svojem značaju bolj kot korporaciji podobno perfektni družbi, ker partnerji prevzemajo polno odgovornost za svoja dejanja. Vendar partnerstvu do perfektne družbe manjka še ekskluzivnost. Namreč, inštitucija partnerstva ne izključuje možnosti, da bi bil posameznik udeležen v dveh partnerstvih hkrati. Pravic pa naj bi bili od države vsi deležni v enaki meri. Pri tem naj nihče ne bi mogel hkrati sedeti na dveh stolih. Vendar perfektna družba sama na sebi, še mnogo težje kot partnerstvo, izpolnjuje ekonomsko nujo združevanja sredstev za potrebe gospodarskih aktivnosti. Funkcijo ekonomskega združevanja naj bi zato v novem modelu lastnine prevzemale gospodarske družbe registrirane znotraj posamezne perfektne družbe. Vendar pri tem ne gre samo za analogijo in nadomestilo enega zaščitnika, torej države z drugim, torej družbo. Registracija korporacije znotraj posamezne perfektne družbe implicira obnašanje v skladu z moralnimi standardi te perfektne družbe. Od vodstva družbe se pričakuje dolžno ravnanje izven sumov korupcije in s tem povezano ustrezno transparentnost poslov za potrebe nadzora s strani perfektne družbe, ki je po novem zaščitnik in garant obstoja dotične korporacije.

Nova taksonomija iz domene privatne lastnine izključuje zemljišča in seveda vse ostale vrste naravnih virov. Zemljišča po novem ne morejo več biti v privatni lasti. So lahko samo v pogodbenem (koncesijskem) najemu pod ekonomskimi pogoji. S tem se  v ničemer ne posega v temeljne človekove pravice, saj so bile vsaj do sedaj mnoge vrste naravnih virov, kot na primer zrak, voda, morje izključene iz privatne lastnine.

Ta nova delitev lastnine omogoča, da na lastnino gledamo z dveh vidikov in to na način, ki omogoča prilagoditev obstoječim standardom pravne države in hkrati podpira novo paradigmo sveta. Tisto, kar se iz perspektive države vidi kot privatna lastnina prosta vseh obveznosti, ki pripada neki perfektni družbi in ustreza kriterijem 17.člena Listine ZN o človekovih pravicah je hkrati tudi družbena lastnina v smislu, da z njo razpolaga družba po svojih kriterijih, ki so hkrati tudi njeni etični standardi. Tisto, kar se iz  perspektive države vidi kot privatna posest neke družbe se znotraj družbe lahko obravnava kot ločena lastnina vsakega posameznika, ekvivalentno, kot sedaj ko to lastnino garantira država. To je podobno kot na primer, da imate privilegij in vozite luksuzen službeni avto, ki pripada korporaciji (gospodarski družbi) v kateri ste zaposlen in ta avto uporabljate tudi v privatne namene.

Skratka tisto, kar država vidi kot privatno lastnino oziroma bolje rečeno posest, saj gre le za opredmeteno lastnino prosto vseh obveznosti in pripada neki perfektni družbi je z vidika te perfektne družbe njena lastnina, katere uporabo razporeja med člani v skladu s svojimi zakoni. To je tudi razlaga v uvodu omenjene identitetne enačbe:

privatna posest ≡ družbena lastnina.