Predsednik vlade nam v dneh pred prazniki umirjeno sporoča, da si moramo državo še enkrat zaslužiti. Govori o pohlepu, nemorali, razprtijah in nespoštovanju, češ da je vsega tega med nami zelo veliko. Evropska komisarska Violeta Bulc v šamanskem slogu dodaja, da je treba zgolj globoko vdihniti, reči, da je bilo dovolj, in začeti znova. Potem pripomni, da je vse res tako zelo preprosto; učeno tako razmišljanje imenujemo sancta simplicitas. Nekateri drugi pripadniki elit še sporočajo, da moramo biti povezani, enotni in složni. Taki niso sami, svetujejo pa nam, navadnim državljanom. Gospod Cerar trdi tudi, da smo uspavani in da se moramo prebuditi. Množici navodil, nasvetov in dobrih misli se tako pridružuje še svetovljanski poziv, vse skupaj pa dopolnjujejo izjave predsednika državnega zbora, ki pravi, da smo izgubili drznost, odločnost in složnost. A kdo je v resnici vse to izgubil? Toliko o utopijah, sedaj pa poglejmo, kako je v resničnem svetu.

Za začetek predlagam branje knjige, ki sta jo spisala Srećko Horvat in Igor Štiks; izšla je pred nekaj dnevi, njen naslov pa je Welcome to the Desert of Post-Socialism: Radical Politics After Yugoslavia.

Najprej nekaj vprašanj, ki so bolj produktivna od zgoraj predstavljenih nasvetov, puhlic in domnevno modrih izrekov. Zakaj nam nenehno govorijo, da mora vse rasti? Kakšna logika poganja to lajno? In zakaj tudi ljudje verjamejo, da je čisto prav, da vse raste, čeprav obenem raste tudi količina smeti in porabljene energije in ogljikovega dioksida in metana v ozračju in vsega drugega, s čimer si svinjamo lastni planet? Kaj v resnici želijo, da bi se dogajalo z nami v letu 2015, ko trdijo, da bo vse raslo in nam želijo, naj rastemo še sami? Odgovori sledijo.

Ljudje vsekakor verjamejo v vrednote. Vselej so verjeli, saj je tako verjetje v njihovi naravi. Verjeli bodo tudi v prihodnje, kar je seveda logično. V neoliberalnem okolju verjamejo tudi v vrednote, kot sta svoboda in neodvisno življenje. Saj tudi reklame pravijo, naj sanje ne ostanejo le sanje. Človek naj torej svobodno sledi svojim sanjam, uresničuje naj jih, da bo zadovoljen in morda celo srečen. Vse to je del vsakdanjega žargona o rasti in lepši prihodnosti.

Učinki takega verjetja so paradoksni, včasih pa celo absurdni. Tako ljudje svobodno in neodvisno sledijo svojim sanjam, te pa so konstitutivne za sam neoliberalni svet. Krog se tako sklene: ljudje verjamejo, da sledijo lastnim sanjam, ne prepoznajo pa, da so sanje najprej gradniki samega neoliberalnega kapitalističnega sistema, ki jih nujno potrebuje za svoje preživetje, kar pomeni, da ljudje s skrbjo za lastne sanje skrbijo zlasti za kapitalizem. V tem smislu so dejansko uspavani in se nočejo prebuditi.

Ali po domače: ljudje naivno verjamejo, da sami upravljajo z lastnimi življenji, verjamejo, da delajo na sebi in dizajnirajo svoje osebnosti, ne vidijo pa, da s tem sočasno prispevajo tudi k oblikovanju oblastnih odnosov, ki so jim povsem podrejeni. Kar torej ustvarjajo spredaj, se jim obenem podira zadaj.

Pripadniki elit bolj kot ostali državljani delajo na sebi in hočejo biti vzor vsem drugim, saj imajo dovolj denarja. Tako prefinjenega upravljanja z ljudmi svet še ni doživel. Elite bodo zato še naprej elite, raja pa bo še naprej raja, polna iluzij o osebnostni rasti, duševnem zdravju in kakovostnih medsebojnih odnosih.

Ali kot je pokazal Michel Foucault: sodobno biopolitično vladanje nad ljudmi je prepleteno z ideologije sreče taistih ljudi. Nad njimi ne vladajo, kot so vladali nekoč, ko je bilo vladanje zares brutalno, temveč vladajo na mehke načine, vladajo tako, da bi bili ljudje vsaj navidez zadovoljni in srečni; danes so videzi in simulakri zelo pomembni. Sodobne oblike gospostva so torej take, da ljudje ne prepoznavajo oblasti nad seboj, temveč so prepričani, da sami mehko upravljajo s svojimi življenji, zato enako močno verjamejo, da so ustvarjalci in dizajnerji ne le lastnih osebnosti, temveč tudi eksistenc. 

Logika sodobnega pastoralnega gospostva nad ljudmi, kot ga imenuje Foucault, je torej jasna: ljudje naj napredujejo, razvijajo naj se kot osebnosti, duhovno naj nenehno rastejo, raslo pa bo tudi gospodarstvo, čigar zastopniki jim sproti vneto pripovedujejo, kaj rast sploh je, kako naj rastejo, da bo prav, in kako nikakor ne smejo rasti. Učinki takega življenja so simulirano zadovoljstvo ljudi z življenjem in z gospodarji, sreča in občutenje življenjske radosti.

Moderni posameznik je torej bitje, ki svobodno skrbi za proizvodnjo lastne subjektivnosti, ta pa je ves čas podrejena močnim družbenim razmerjem moči, ki skrbijo za to, da taisti posameznik skrbi za sebe kot delovno silo, ki mora biti čim bolj pri močeh, da jo bo s pridom prodal najboljšemu ponudniku.

In ko jo bo prodal, bo moral še bolj skrbeti zanjo, saj jo lahko v hipu izgubi, kar preprosto pomeni, da ostane brez dela.

Paradoks sodobne subjektivnosti ljudi je tudi tale. Medtem ko se usposabljajo za to, kar je imenoval Foucault umetnost upravljanja s seboj, postajajo podjetniki, ki vlagajo vase in se imajo pod nadzorom. Človekova eksistenca tako postaja podjetje, v katero posamezniki kot umetniki investirajo sredstva, da bi se razvijali, da bi vse raslo.

Zgodba se nadaljuje.

Neoliberalni človek postaja podjetnik, ki upravlja s podjetjem, imenovanim eksistenca. Prav tako upravlja s svojim telesom, s samim seboj. Vlaga v vse, v kar se splača vlagati; torej ne vlaga v to, v kar se ne splača vlagati, saj racionalno razmišlja. Pri tem posluša svoje gospodarje, ki mu svetujejo, v kaj se splača vlagati in v kaj ne. Prav zato je močno zainteresiran za varnost. Podjetje namreč ne sme propasti, ne bi bilo dobro, če bi propadlo. Torej ga je treba nenehno varovati in končno tudi zavarovati.

Razvijanje eksistence kot podjetja, ki prinaša profite, je zavezano principu varovanja; eksistenco je treba zavarovati za vsako ceno. Ne sme propasti, zato mora biti tudi družbeno okolje stabilno, zaščiteno pred spremembami. Možne so le tiste spremembe, ki povečujejo varnost eksistenc. Nič se torej ne sme spremeniti, revolucija je povsem izključena. Vse to je zelo razumno in vsak razumen človek to ve.

Ljudje naj torej skrbijo za normalnost, za to, da se ne bo nič spremenilo, da bodo podjetja poslovala z dobičkom; tudi Cerar vedno znova govori o normalizaciji in o normaliziranju družbenega življenja. Normalno pa ni le pravo, pravšnje in pravilno, temveč je tudi naravno. Je tudi koherentno, konsistentno in nekontradiktorno, suvereno, neodvisno, svobodno in samodoločujoče.

Svobodni posamezniki v sodobnih družbah skrbijo za to, da ne bo prišlo do degeneracije, skrbijo, da bo normalno še naprej normalno, svobodno in naravno. V neoliberalnem svetu je življenje vse hitrejše in vse bolj fleksibilno, saj to terjajo trgi. Če je eksistenca posameznika podjetje, v katero vlaga, se mora nenehno prilagajati zahtevam trga, zato se mora tudi ves čas spreminjati in redizajnirati. Brez odmora mora vlagati v svoje podjetje, zato nima časa za sprostitev, počitek, tišino in mir.

Normalne in naravne so torej iluzije, opisane zgoraj. Sodobni protejski človek namreč ne sme vedeti, da gre za iluzije, zato ne sme brati knjig, v katerih je dokazano, da je svet notranje nekonsistenten in kontradiktoren, kar pomeni, da je imel Gödel prav, ko je dokazal, da znotraj teorije ali katerega koli sistema ni mogoče dokazati nekontradiktornosti samega sistema ali teorije.

Prav zaradi takih iluzij se širi zlo, kajti to je učinek prestopanja meje, ki je človek ne bi smel prestopiti. Cena, ki jo je treba plačevati, je visoka, toda iluzije, da je vse normalno, so še premočne, da bi bilo lahko drugače.