Rešitev

Predno razkrijem rešitev, mi dovolite, da najprej na kratko obnovim problem. Torej, sodobno pojmovanje lastnine nosi veliko breme krvave zgodovine in je v precejšni meri v službi želja vladajoče elite. Vedno manj, če sploh še služi potrebam večine, revnim zagotovo ne. V tem pogledu sta največji problem privatna lastnina naravnih virov in državna skrb za neopredmeteno premoženje.

Ključ do rešitve se skriva v dveh preprostih resnicah katerih pomen je bil do sedaj zanemarjen. Prva resnica je dvojni pogoj obstoja lastnine, namreč nasilje in zavest. Druga resnica je zatrtje prave družbenosti s strani države in iz tega izhajajoče nujnosti ločitve družbe od države. Mejo med državo in družbo določa nasilje oziroma, ker govorimo o državi, mejo določa represija.  V tej luči je lastnino potrebno ločiti glede na to  ali je za njeno vzdrževanje represija nujna ali ne. Izkaže se, da je represija neobhodna samo za vzpostavitev in vzdrževanje posesti oziroma opredmetenega premoženja. Kot bom prikazal v nadaljevanju, se  neopredmetenega premoženja z represijo ne da zadovoljivo braniti.

Koncept ločitve  družbe od države po črti represije razrešuje praktično vse pereče probleme, ki izhajajo iz zgodovinskega pojmovanja lastnine: korupcijo, izogibanje odgovornosti preko fiktivne pravne osebe, izkoriščanje, oderuštvo itd.  V primeru neopredmetenega premoženja in v primeru fiktivne pravne osebe naj bi po novem na mesto države kot zaščitnik nastopila posamezna od države ločena perfektna družba. Slednja naj bi od države prevzela odgovornost za vzdrževanje ustreznih lastninskih in drugačnih odnosov na temelju družbeno sprejetih moralnih standardov in na osnovi zavesti članov družbe.  Te odnose naj bi vzdrževala brez represije samo z grožnjo izključitve tako interno med člani kot tudi in eksterno napram drugim družbam

Pričakujem, da bi ob ločitvi družbe od države najprej nastala ena sama perfektna družba, imenujem jo primarna družba, ki bi obsegala celoten teritorij Slovenije.  Teoretično bi se kot perfektne družbe lahko (re)organizirale ločeno od primarne družbe tiste mestne občine, ki imajo dovolj razvito infrastrukturo in podporo gospodarstva za samostojno funkcioniranje. Teoretično bi seveda iz primarne ali katerekoli druge družbe lahko izstopil kdor koli, ali vanjo sploh ne bi nikoli vstopil, a bi bilo verjetno zaradi praktičnih vzrokov njegovo življenje na začetku precej oteženo. Vse perfektne družbe so za državo privatne, tako kot sta privatna angleški podeželski klub in njegova lastnina. Za državo je med neorganiziranim posameznikom, torej takim, ki ni vstopil v perfektno družbo in perfektno družbo samo aritmetična razlika v količini pravic in dolžnosti. Z vidika lastnine med posameznikom in perfektno družbo ni nobene statutarne razlike. Lastnina posameznika je samo ena. Namreč, če pomislimo na lastnino v primeru ločitvenega postopka zakoncev, potem je jasno, da je lastnina posameznika nedeljiva v smislu, da pri delitvi premoženja šteje vsa njegova lastnina. Pri tem seveda država lahko upošteva vrednost lastnine zakoncev ob vstopu v zakon in vrednost lastnine ob ločitvi in se razdeli samo lastnina pridobljena v zakonu.

Prav tako ni razlike z vidika lastnine med posameznikom in družino, če bi se kot perfektna družba registrirala tradicionalna družina, ki na primer kmetuje na neki samooskrbni kmetiji. Za državo je z vidika lastnine vsaka taka konkretna družina samo ena izmed mnogih v registru perfektnih družb.

Enako je nedeljiva lastnina perfektne družbe. Vsa lastnina njenih članov je v očeh države privatna lastnina perfektne družbe. Ne samo lastnina, tudi vsi prihodki posameznega člana morajo po tej logiki lastniško pripadati perfektni družbi. V najbolj radikalni obliki bi to pomenilo, da so se vsi člani neke perfektne družbe kot menihi zavezali uboštvu in oni sami nimajo nobene lastnine. Vse kar posedujejo je v očeh države last perfektne družbe vsaj do trenutka, ko bi želeli izstopiti. Taka oblika perfektne družbe verjetno ustreza samostanu in menihom, nam navadnim ljudem zagotovo ne. A lastnina perfektne družbe ne implicira nujno uboštva, temveč dopušča in podpira vse oblike lastnine in odnosov v skladu z moralnimi načeli vsake konkretne perfektne družbe od resničnega meništva do popolne ekonomske samostojnosti, kakršne smo navajeni dandanes. V primeru slednjega, vsak izmed članov perfektne družbe lahko funkcionira na podoben način, kot funkcionira neka odvisna družba v 100% lasti matične družbe. Ima lahko svoj račun in v skladu z omejitvami in pravili matične družbe neodvisno posluje, a lastniško gledano je v popolni lasti matične družbe. Predpostavljam, da bi perfektna družba zato, da bi premagala strah ljudi pred izgubo vsega imetja, za določen obseg opredmetenega premoženja, ki ne bi smel presegati povprečja bogastva, vzpostavila pravno varnost, ki ustreza zaščiti razvite pravne države. To z drugimi besedami pomeni, da bi  bilo v primeru družbeno spornih dejanj, breme dokazovanja za ta del premoženja na strani družbe in ne obratno, kot bi v splošnem veljalo za preostali obseg premoženja posameznika.

Državi naj bi po novem tako ostalo samo vzdrževanje odnosov na fizičnem nivoju, torej obramba pred agresijo od zunaj, ustrezna delitev naravnih virov posameznikom in družbam, preprečevanje nasilja med državljani in zaščita lastnine samo pred nasilnimi oblikami odvzema. Pojma neopredmeteno premoženje in fiktivna pravna oseba za državo ne bi več obstajala. Obstajala bi samo lastnina posameznikov ali perfektnih družb. Ta lastnina oziroma bolje rečeno posest, naj bi bila z izjemo predmetne kupoprodajne ali darilne pogodbe, prosta obveznosti, hipotek in drugih pogodbenih razmerij.

Država bi bila skrbnik vseh naravnih virov. Ne samo zemljiška posest, naravni viri v splošnem se lahko uspešno ohranijo, vzdržno izkoriščajo in tudi dajo spreminjati na podlagi najema ali kake druge pogodbene oblike. Ob pravilni preobrazbi zemljiške lastnine v najem, bi bilo možno z obdavčenjem doseči, da bi postala cena nepremičnin enaka njihovi gradbeni vrednosti. Za kmetijsko zemljo to pomeni, da bi bila na razpolago praktično zastonj. Ker bi višino letne najemnine določalo razmerje ponudbe in povpraševanja, ki bi za kmetijsko zemljo ustrezalo pričakovanim ekstraprofitom, bi bila njena tržna nakupna vrednost enaka ničli. Te spremembe je možno doseči brez velikih negativnih posledic za posameznike in družbo. Važno je, da obstoječa vlaganja ne propadejo čez noč. Tako bi na primer država v primeru nepremičnin priznala kupno vrednost za ne-gradbeni del nepremičnine, kot plačilo najemnine od dneva dejanskega nakupa. Vrednost ne-gradbenega dela se izračuna tako, da se od kupne vrednosti nepremičnine odšteje ocenjena amortizirana gradbena vrednost oziroma opredmeteni vložek. V primeru kmetijskih zemljišč gradbenega dela praviloma ni in bi se vsa že plačana kupnina pravzaprav  lahko štela v plačilo najemnine. To velja predvsem za njive. Sadovnjaki ali vinogradi vsebujejo tudi precej t.i. gradbenega in drugega vložka materiala in dela, ki se ne povrne v enem letu, kot na primer vložek v zemljišče v obliki zidanja teras, vzgajanja sadik ipd. Seveda je postopek denarnega plačila za najem zemlje mogoč samo za tiste naravne vire, za katere je trenutno povpraševanje manjše od ponudbe.  Če je povpraševanje neobvladljivo večje od ponudbe, potem je pogoje najema potrebno definirati v naturi in ne finančno. Najem kmetijske zemlje naj se poplača z oddanim pridelkom, ali pa naj se zemljo v enakovrednih deležih razdelili med ljudstvo. Prejemki države iz naslova najemnin (finančnih ali naturalnih) seveda ne smejo biti plen oblasti, pač pa naj predstavljajo osnovo državljanskega dohodka. Tisti posamezniki ali perfektne družbe, ki bi zasedali zemljišča povprečne vrednosti bi imeli prihodke iz naslova državljanskega dohodka enake odhodkom iz naslova ekonomskih najemnin, njihova neto bilanca z državo bi bila v tem pogledu izravnana. Tisti posamezniki ali perfektne družbe, ki bi zasedali zemljišča podpovprečne vrednosti, ali pa bili na primer po svoji volji celo brezdomci, bi bili deležni neto prejemkov v ustrezni višini. Za financiranje državotvornih ministrstev bi država lahko pobirala davke na osnovi vrednosti registriranega premoženja in na osnovi državljanstva.

Prednost te nove obravnave lastnine je bistveno višjih moralnih standardih obnašanja. V nasprotju z lastnino garantirano s strani države,  lastnina, ki naj bi jo po novem zagotavljala družba, pravno gledano ne bi bila pravica, temveč privilegij moralno neoporečnih posameznikov po standardih konkretne družbe. Kljub temu sem prepričan, da bi velika večina ljudi, če bi imela možnost, izbrala, da nad njihovo in skupno lastnino, namesto pravne države, raje bedi družba. Družbi se ni potrebno uklanjati načelu presumpcije nedolžnosti. Družba lahko zahteva od posameznikov in gospodarskih družb, da ne poslujejo z davčnimi oazami. Lahko zahteva od direktorjev in drugih odgovornih, da podpišejo izjave s katero finančni policiji omogočijo dostop do podatkov o vsem premoženju, svojem in družinskih članov, tako doma, kot v tujini.  V primeru, da so obogateli na nepošten način, torej na škodo skupnosti, družba lahko premoženje odvzame, četudi morda inovativni poslovni triki s katerim je dotični premoženje pridobil v trenutku izvedbe še niso bili prepovedani. Znotraj družbe, v nasprotju z državo, med pravičnostjo in pravom ni nobene diskrepance.

EU in drugi mednarodni sporazumi pod krinko zagotavljanja konkurence posamezni državi predpisujejo različne zakone, ki dejansko favorizirajo multinacionalne korporacije. A posamezni, od države ločeni, družbi tega ne morejo predpisovati. Za EU in državo je posamezna družba privatna zadeva in kot taka ima pravico znotraj svoje posesti početi karkoli, vključno s tem, da multinacionalnim  korporacijam predpisuje pogoje poslovanja v svojem interesu.

Vpeljava pojma perfektne družbe in s tem povezanega odnosa do lastnine odpira popolnoma novo perspektivo na medsebojne odnose kakršne ljudje lahko vzpostavimo. Kot posamezniki in kot skupnost se bomo morali odločiti med dvema možnostma, ki jih še najlaže predstavim s staro šalo na račun življenja v nekdanji Sovjetski zvezi. Ta šala razlaga način, kako naj bi domnevno potekal poskus skupinskega seksa v sovjetskih časih. Množica zainteresiranih moških in žensk se je zbrala na seansi v dvorani. Na znak so se vsi začeli počasi in z občutkom slačiti. Napetost je naraščala in ko je slačenje doseglo golo kožo pod spodnjicami je nekdo ugasnil luč. A namesto, da bi v skladu s pričakovanji, takoj veselo skočili eden na drugega, so v tistem trenutku v paniki vsi počepnili in v temi je vsak pazil na svojo obleko. V tej šali nihče ni imel nič od seksa, ker nihče ni tvegal, da mu ukradejo obleko. Ljudje so zaradi privzgojenega samoohranitvenega refleksa pozabili zakaj so se prvotno sploh zbrali v dvorani. Prevedeno v diskurz ločitve družbe od države to pomeni sledeče: ali bomo na družbo, tako kot že v preteklosti, še naprej gledali kot na nevarnost, ki nam bo vzela, kar smo s trudom nagrabili in zato svoje na vse kriplje skrivamo ter  posledično dopuščamo, da po malem vsi in stalno izgubljamo. Ali pa bomo na družbo začeli gledati kot na priložnost, da dobimo mnogo več, če seveda tvegamo in vložimo vse. Obdobje tranzicije in posledični gospodarski in moralni kolaps, ki smo mu priča, je namreč dokaz, da tretje možnosti ni. Diskurz perfektne družbe nam daje možnost izbire, ki jo do sedaj sploh nismo imeli, a hkrati nam daje tudi odgovornost, da se nepreklicno odločimo. Pred to odgovornostjo ne moremo več bežati.