Otroci niso angelčki. To ve vsak – razen tistih, ki jim je smisel življenja ustvarjanje vtisa, da so brezhibni in da je njihova družina popolna. Torej to ve malo ljudi …

Otroci so sebični. Takšni se rodijo. Enim staršem se zdi to blazno srčkano, drugim pa zaradi tega vzplamti temna stran srca. Sočutje otroci razvijejo s časom, če so ga deležni sami in če so priče sočutju do nekoga tretjega. Težko, če imajo vzhičene ali užaljene starše … Torej ga razvije malo ljudi. Večina ljudi, torej tudi staršev, namreč zgolj daje vtis, da so sočutni, in sicer v okoliščinah, kjer se tako spodobi. A še dobro, da ga vsaj takrat, sicer bi bilo sočutja ves čas približno toliko kot v času vojn …

Sposobnosti otrok za ločevanje dobrega in zlega je težko določiti. Najprej bi se morali zediniti glede tega, kaj dobro in zlo sploh sta. To bi trajalo tako dolgo, da bi poskusni otročki že odrasli, mi pa bi bili zreli za upokojitev. Otroci so tudi preveč različni in deležni različnih vzgojnih prijemov. Ne smemo jih strpati v laboratorijske kletke ter obravnavati kot zajcev, miši in opic, da bi lahko prišli do 'objektivnih' izsledkov. S 'subjektivnimi' opažanji lahko potrdimo le, da večina otrok sprejme priučeno delitev dobrega in zla ter se po njej ravna. Ko nekoliko zrastejo, se pričnejo z njo igrati in jo bolj ali manj prikrojijo po svoje.

Ni pa težko določiti sposobnosti otrok za ločevanje iskrenosti in zlaganosti. V tem so vsi po vrsti odlični, ko so majhni. Prav ta sposobnost je kriva za mnoge zadrege staršev in posledično za povsem iskrene (in povsem neutemeljene) očitke in batine, ki so jih deležni zmedeni otroci. Slejkoprej so tako zmedeni, da pričnejo raje vsem po vrsti verjeti ali pa ne zaupajo več živemu krstu …

Pridige, batine in kazni, pohvale, crkljanje in darilca … Če bi nas opazovali vesoljci (ki bi bili približno tako pametni, kot smo mi), bi mislili, da so temelj vzgoje. Toliko je tega in vsem se zdi tako silno pomembno … A te reči otrok ne vzgajajo, temveč jih zgolj osrečujejo in onesrečujejo. Vsi 'vzgojni prijemi' po vrsti krepijo predvsem njihovo neustrezno vedenje, ustreznega pa le, kadar je v službi njihove sebičnosti. Vzgaja le zgled, pa še to ne popolnoma.

Zakaj ne popolnoma? Ne ker ne bi zmogel, ampak ker je odraščanje stresno. 'Višja' kot je omika, 'razvitejša' kot je kultura, večja je razlika med resničnostjo in vtisom, med iskrenostjo in zlaganostjo ljudi. Otroci so napeti in zmedeni. Napetost sproščajo z divjanjem in kričanjem, zmedenost pa z ubijalsko samozavestjo, s katero občasno krojijo svet po svoji meri.

Otroci so nasilni. To ve vsak, ki se (iskreno) spomni svojega otroštva. Ko jih popade, so nasilni do vsakogar, do kogar upajo biti, in uničijo vse, kar upajo uničiti. Njihova uničevalnost je včasih tako grozljiva, da se moramo vprašati, od kod jim to. Ali je to v človeški naravi ali pride od vzgoje?

Morda so v človeški naravi nastavki, a levji delež nedvomno pride od vzgoje, sicer razlike v količini in stopnji nasilnosti med otroki ne bi bile tako gromozanske. Otroci so priče tako družinskemu nasilju kot njegovemu prikrivanju pred drugimi; priče tako obrekovanju neprisotnih kot prilizovanju tem istim, ko so prisotni; priče (včasih morilsko) sovražni besedni nastrojenosti do določenih ljudi ali skupin, ki se nikoli ne sprevrže v dejanja. V otroški naravi je, da se trudijo biti dobri potomci svojih staršev – torej nase prevzamejo breme, da vse to nasilje in sovraštvo udejanijo …

In potem pridejo pridige, batine in kazni, ko opazimo (vtis) spremembe, pa pohvale, crkljanje in darilca … Zraven se pa še naprej izživljamo nad partnerji in to skrivamo, obrekujemo ljudi, ki se jim sicer prilizujemo, ter sovražimo ljudi, ki jih upamo pobijati samo med vojno … In to je vse, kar od vzgoje spravimo skupaj …

Potem pa se čudimo nad njenimi izidi …