Zakaj pravna država ni rešitev

Lastnina za katero skrbi država je osnovna človekova pravica. Kot tako jo mora država braniti enako kot ostale človekove pravice v skladu z dvema osnovnima načeloma pravne države izraženima v 11. členu Listine  ZN o človekovih pravicah in sicer predpostavki nedolžnosti in ne-retrospektivnosti zakonov. Spoštovanje teh dveh načel je vzrok, da moja, naša ali vaša lastnina ni varna pred kriminalci v belih ovratnikih, saj jo ti ob pomoči zvitih advokatov in nemoči sodnikov skoraj po pravilu odnesejo brez škodljivih posledic in verjetno z bogatimi  računi v raznih davčnih oazah in  polnimi sefi na skrivnih mestih. Pravzaprav najuspešnejši med goljufi niti slučajno ne zaidejo na črne kronike časopisov. Njihova imena se sončijo in sprehajajo med gospodarskimi in političnimi novicami okrašena z nazivi članov nadzornih odborov bank in velikih korporacij ali političnih funkcij.  Ob tem je, resnici na ljubo, potrebno omeniti dejstvo, da EU priporoča opustitev načela predpostavke nedolžnosti, oziroma v primerih, ko je obtožencu dokazano kriminalno dejanje, breme dokazovanja izvora vse lastnine prenaša nanj. A je uporabnost tega načela omejena, ker je najprej potrebna obsodba po načelih pravne varnosti, torej ob spoštovanju predpostavke nedolžnosti in ne-retrospektivnosti zakonov.  Pred začetkom postopka odvzema mora namreč tožilstvo v ločenem predhodnem procesu dokazati  obstoj goljufije. V javnosti se je sicer ob zadnjih odmevnih obsodbah tajkunov ustvaril vtis, da to ni tako težko. A se ob tem ne morem znebiti vtisa, da je uspeh tožilstva precej bolj kot na jasnih dokazih, temeljil na strahotnem medijskem pritisku na sodišča in sodnike. Hkrati ne dvomim, da je šlo v ozadju tudi za političen pritisk. Enaka dejanja, ki so njihove akterje še nekaj let nazaj vodila do naslovov managejev leta, so bila kar na enkrat, brez kakšne relevantne spremembe zakonodaje,  prepoznana za kriminal. V takih razmerah si nikakor ne želim, da bi sam prišel v kolesje slovenskega sodstva, kajti, četudi povsem nedolžen, bi brez vez in poznanstev imel kaj malo upanja.  Bojim se take instrumentalizacije sodstva,  saj vodi v zatohlost doline Šentflorajnske.  Dogajanje, ki smo mu priča, na zelo priljuden način legitimizira vmešavanje politikov in medijev v sodno vejo oblasti. Na ta način pa krepi mehanizme za utišanje kakršnikoli drugačnosti. Pri vsem tem ne trdim, da so bili obsojeni v teh procesih nedolžni, le dvomim v uspešnost države v boju z organiziranim kriminalom in še manj v boju s korupcijo, ki zajema dele gospodarsko-politične elite. Obsojeni so, čeprav verjetno krivi vsaj moralno, kljub temu samo grešni kozli, ki bodo s svojo kaznijo v očeh javnosti očistili Slovenijo, a bo njihova obsodba omogočila preživetje glavnini gospodarsko-politične elite. Ob vsem tem niti ne mislim, da je slovensko sodstvo kaka posebna izjema. Če ne verjamete, si prosim oglejte film "V imenu očeta" (ang." In the Name of the Father "), ki prikazuje resnično zgodbo o tem kako je v imenu državne varnosti pokleknilo britansko sodstvo s tisočletno tradicijo. V svojem članku "Pravna država je vzrok, ne rešitev", ki sem ga objavil na portalu v Delu revolt:

(http://www.delo.si/revolt/pravna_drzava/pravna-drzava-je-vzrok-ne-resitev.html), si lahko preberete zakaj je pravna država nemočna v boju z organiziranim kriminalom in razpadom vrednot. In ne samo, da je nemočna, ravno pravna država je tudi vzrok propada vrednot.

Zagotovo del odmevnih bankrotov gospodarskih družb povezanih z začetkom krize 2008, tako v Sloveniji, kot tudi po svetu, lahko povežemo z odsotnostjo zadovoljive regulative gospodarskih družb, ki je omogočila zgoraj opisano početje. A se pri tem ne smemo slepiti. Večja regulativa pomeni tudi več nadzora, več agencij, več predpisov in zakonov, ki nujno v to igro ravbarjev in žandarjev vključuje tudi politiko in politike. Slednji nastopajo na eni strani kot zakonodajalci in izvršna oblast in na drugi strani kot del gospodarsko-politične elite, ki naj bi jo kontrolirali. Vrana vrani ne izkljuje oči. Vse skupaj je samo velika burka, ki naj bi preslepila ljudstvo.

Ob vsem tem zagotovo ni nepomembno, da vzdrževanje državnega aparata, ki skrbi za neopredmeteno premoženje zagotovo ni poceni. Na primer, po podatkih nedavno objavljenih v dnevnem časopisju, samo bančni nadzorni organ ameriške zvezne države New York zaposluje 1400 ljudi, njegov letni proračun znaša 250 mio USD. Žal za Slovenijo nimam podatkov, a sem prepričan, da so številke za naše razmere velike še posebno v času ko klestimo število učiteljev in izvajamo druge podobne "varčevalne" ukrepe.

Slovenija, kot majhna država, je ob takih zahtevah po napredni pravni zaščiti predvsem neopredmetene lastnine še v posebno neugodnem položaju, saj očitno ne premore ali ne zmore plačati kritične mase dovolj razgledanih in inteligentnih pravnikov, ki bi bili sposobni priprave koristnih in uporabnih zakonov. Na primer pred Evropskim sodiščem bodo kmalu končale izvršbe, ki jih je izvedla država po t.i. Gasparijevem zakonu in so verjetno v nasprotju s človekovimi pravicami. Pa sploh ne mislim, da je krivda na strani g.Gasparija ali parlamenta, ki je zakon sprejel, posebej velika. Omenjeni zakon je leta 1999 namreč izbrisal cca 40.000 nedelujočih podjetij tipa d.o.o., njihove dolgove pa prenesel na lastnike - fizične osebe. S tem zakonom je zakonodajalec hotel uveljaviti razširjeno odgovornost pravne osebe. Tragično pri tem zakonu je bilo, da je mnogo od omenjenih 40.000 podjetij propadlo zaradi tega, ker jim kupci oziroma naročniki storitev niso plačali dobavljenih izdelkov in storitev. Lastniki prizadetih d.o.o.-jev pa niso imeli možnosti izterjati svojih terjatev, bodisi zato, ker so šli njihovi dolžniki v stečaj popolnoma brez sredstev, bodisi zato, ker sami niso imeli denarja ali energije za izpeljavo postopkov. Država je bruto dolgove d.o.o.-jev direktno prenesla na njihove lastnike - fizične osebe, medtem ko je terjatve d.o.o.-jev prepustila sodnim mlinom. To je v praksi pomenilo, da je država od lastnikov izterjala bruto dolgove, terjatve pa je de facto ignorirala. Pravna država in zdrava pamet ne gresta nujno skupaj.

Neopredmeteno premoženje ima pozitivno in negativno komponento, na primer terjatve in obveznosti. Denarna sredstva na vašem tekočem računu so hkrati obveznost banke, da na vaš poziv poravna vaše obveznosti do tretjih oseb. Dandanes vrednost lastnine ni tisto kar lahko otipamo ali vidimo z očmi, temveč je njena vrednost saldo obveznosti in terjatev. Na pozitivni strani salda, torej tam kjer imamo državljani svoje opredmeteno premoženje in terjatve, država vsaj na prvi pogled deluje. A to je samo polovica zgodbe. Na negativni strani, torej na tisti strani neopredmetenega premoženja, kjer se nahajajo naše obveznosti pa je zgodba popolnoma drugačna. Zaradi opisanih vzrokov: odvzema pravičnega dostopa do naravnih virov,  bančnega poslovanja, monopolizacije tržišča, izkrivljanja zakonodaje in prenosa dobičkov v privatne roke ob hkratnem podržavljenju izgub bodo naši stroški vedno naraščali hitreje od naših prihodkov. Če tudi se bomo s povečanim varčevanjem, kot dobri gospodarji trudili kompenzirati povečanje stroškov in sproti poravnavati svoje obveznosti, nam to ne bo pomagalo dosti.  Država bo brez našega pristanka ali celo brez naše vednosti nase prevzemala nove in nove obveznosti, ki jih bo preko davkov v končni konsekvenci obesila na naša ramena.

Skratka, ne samo, da državna zaščita neopredmetenega premoženja daje piškave rezultate ob ogromnih stroških, v resnici je celo kontraproduktivna. Ob takem scenariju je logična mobilizacija ljudskih množic za vzpostavitev "bolj poštene" in težavam malega človeka naklonjene vlade oziroma oblasti. Take, ki bo na en ali drug način stopila na prste prevarantom in skorumpiranim politikom in njihovim navezam. Pravzaprav je to tisto, kar mediji že ves čas počno. A rezultati te mobilizacije, ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu so jalovi. V Sloveniji je zaradi naših posebnosti borba proti korupciji aktualna samo zadnjih nekaj let. A drugod po svetu se neprekinjeno borijo proti korupciji že desetletja in stoletja. Ena izmed temeljnih nalog žurnalizma, pravzaprav nekaj s čemer se žurnalizem dokazuje kot produktivna družbena funkcij je ravno boj proti korupciji. Korupcijske afere so stare vsaj  toliko kot demokracija in časopisni mediji. Očitno vse naprezanje državnih represivnih organov in svobodnih medijev ne prinaša želenih rezultatov, saj se je boj proti korupciji nedavno uvrstil med prioritete EU. Definicija opredeljuje ponavljanje nekega obnašanja brez kakršnegakoli učinka kot norost. Zakaj še vedno pričakujemo rešitev problema od iste inštitucije, ki ga je izvorno ustvarila. Ta inštitucija je država. Verjetno se boste sedaj vprašali, kakšno drugo možnost pa sploh imamo? Verjemite, druga možnost obstaja in se imenuje ločitev družbe od države.

Ločitev družbe od države

Pravna država je anti-družbena institucija. Država in družba v političnem jeziku pogosto nastopata izmenično. Vendar je družba, ki jo taka izmenična uporaba označuje pravzaprav antiteza same sebe. V tej luči je znamenita izjava na levici osovražene Margaret Thatcher, da družba ne obstaja popolnoma na mestu. Institucije sodobne pravne države, čeprav s svojo izvršno močjo ali z imenovanjem, na primer "Državni zbor", posnemajo družbene inštitucije pred-civilizacijskega obdobja, nikakor ne predstavljajo družbe,  kakršno ljudje za svoj pravilni razvoj nujno potrebujemo. Še manj tako družbo lahko predstavlja t.i. civilna družba, torej površno in sporadično povezana množica bolj ali manj ambicioznih posameznikov, ki se v svojem ponosu počutijo poklicane, da govorijo v imenu družbe, a je skupni imenovalec njihovega delovanja le negacija oziroma kritika obstoječega brez soglasja o kakršnikoli jasni in filozofsko konsistentni alternativi.

Tezo o anti-družbeni naravi države utemeljujem na dveh dejstvih. Prvič, država ima po svoji definiciji (Max Weber) in zgodovinski nuji monopol nad nasiljem. Vse kar država predstavlja, bodisi konstruktivnega, na primer znanstveni dosežki državnih inštitucij, plačano šolstvo ali zdravstveno varstvo, bodisi restriktivnega, na primer davčna ali tržna inšpekcija, vse je v končni konsekvenci utemeljeno na organih represije: vojski, policiji in tajnih službah. V nasprotju s tem je človeška družbenost nenasilna tako izkustveno, na primer odnosi v družini, kot tudi zgodovinsko na primer s sodobnimi antropološkimi raziskavami ugotovljena odsotnost represije v primitivnih skupnostih lovcev-nabiralcev.

Drugič, sodobna pravna država je utemeljena na in podvržena tudi delovanju dveh pravnih načel - norm, ki predstavljata antitezo družbenosti, kakršna je ustvarila sodobnega človeka. To sta: ne-retroaktivnost zakonov in predpostavka nedolžnosti. Ne-retroaktivnost zakonov pomeni, da noben zakon ne more veljati za nazaj. Predpostavka nedolžnosti pomeni, da je posameznik nedolžen, dokler se mu v poštenem sodnem procesu nedvoumno ne dokaže krivde. Ne-retroaktivnost zakonov in predpostavka nedolžnosti sta ključni normi, ki civilizacijo ločujeta hkrati od barbarstva in od plemenskega (plemenitega). Posameznikom zagotavljata zaščito pred muhavostjo oblastnikov in linčem množic.

V nasprotju z vladavino prava oziroma pravno državo, družbena narava človeških bitij zahteva pokoro celo za dejanja, ki sicer niso nikjer eksplicitno prepovedana, a niso v skladu z veljavnimi vrednotami družbe. V nasprotju z vladavino prava, družbena narava človeških bitij zahteva stalno dokazovanje potrebnih vrlin. Posameznik je kriv nespoštovanja vrednot skupnosti, če stalno s svojimi dejanji ne dokazuje obratno. Retroaktivnost zakonov in predpostavka dolžnosti sta ključna elementa funkcioniranja plamenskih ureditev, kar je čisto nasprotje civilizacije. Lahko rečemo, da je pravna država definirana v točkah, kjer se lomi družba in obratno. Tisto, kar dandanes imenujemo družba, je zato samo senca tistega, kar naj bi družba bila.

Drugačen, bolj pravniški vidik razlike med državo in družbo lahko povzamemo v ugotovitvi, da država temelji na pravicah, ki jih vzdržuje s prepovedmi (poseganja v te pravice), družba pa temelji na dolžnostih, ki jih vzdržuje z zapovedmi moralnega (dolžnega) ravnanja.

V času v katerem smo priča monopolni oblasti države nad našo družbenostjo, funkciji za človeka dobre družbe ustreza samo še družina. Čeprav nepogrešljiva, ne more predstavljati zadovoljivo velikega okvirja za srečno življenje in razvoj tako posameznikov kot človeštva. Inštitucije sodobne pravne države so svojo osnovno obliko in funkcijo delno podedovale od rimskega imperija, delno pa so se formirale hkrati ob vzponu kolonialnih imperijev novega veka. Kot take so bolj ali manj odkrito sovražne do vseh ostalih družbenih formacij. Zato je tudi usoda večine komun obsojena na životarjenje in propad.  Mnoge od njih sicer res predstavljajo farso družbene oblike v kakršni bi večina od nas hotela živeti. Kljub temu se koncept komune po svoji formaciji, saj temelji na prostovoljnosti in nenasilju, še najbolj približuje prvobitnim, za človeka blagodejnim družbenim oblikam. A dejstvo je, da je delovanje komun, predvsem takih, ki bi bile zmožne vzpostavitve sodobnemu povprečnemu posamezniku privlačnega okolja, brez ustreznega naklonjenosti države na meji realno mogočega.

Sodobna država ima mnogotere cilje oziroma ima vzpostavljene inštitucije, ki so namenjene zadovoljevanju različnih potreb in želja državljanov. Nabor inštitucij in potreb, ki naj bi jih le te zadovoljevale se delno razlikuje od države do države in se tudi znotraj posamezne države s časom spreminja v odvisnosti od pomikanja mnenja večine. V tem pogledu največje razlike obstajajo med ZDA in ostalimi razvitimi državami. V ZDA je skrb za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje prepuščeno samoorganizaciji oziroma komercializaciji, v večini drugih držav pa je ta skrb vsaj v minimalnem obsegu v domeni države. Potrebe, ki jih sodobna država zadovoljuje so mnogotere. Običajno obsegajo: varnost pred nasiljem oziroma nedotakljivost posameznika, svobodo gibanja, lastnino, skrb za zdravje državljanov in zaščito pred nalezljivimi boleznimi, izobraževanje, skrb za komunikacije, skrb za naravne vire, skrb za delovanje trga in oskrbo državljanov, moč države. Čeprav se obseg potreb, ki naj bi jih država zadovoljevala,  razlikuje od države do države in od ene politične struje do druge, po obstaja tako rekoč vsesplošen konsenz, da je dejanski obseg potreb zajet v funkcijah države diskrecijska pravica večine, v najslabšem primeru diskrecijska pravica ustavne večine.

Edini omembe vredni politični diskurz, ki se upira temu prepričanju je anarhizem.  Znotraj anarhizma obstaja več struj, delimo jih tudi na leve in desne, a njihov skupni imenovalec je, da države in njenih institucij ne vidijo kot edinega zaščitnika pravic oziroma političnega telesa, ki je zanesljivo ali  sploh zmožno zadovoljiti večino ali pa sploh kakšno od človekovih potreb.  Nekatere anarhistične struje sploh ne vidijo nobene potrebe po državi kot inštituciji, ki ima monopol nad nasiljem. Vse potrebe posameznika, oziroma vse družbeno uresničljive potrebe ljudi naj bi namesto države zadovoljila družba. Anarhisti družbo razumejo kot prostovoljno samoorganizirano skupnost.

Država, družba, družina in lastnina

Mnoge dileme povezane z anarhistično idejo se lahko razrešijo, če pogledamo nanje skozi prizmo lastnine. Zaradi boljšega razumevanja bom uporabil družino, kot primer samoorganiziranega družbenega telesa in jo postavil vis a vis državi. Predpostavimo, da ima družina posest nad kosom zemlje na katerem se je zmožna s svojim delom sama preživeti. Dokler sta zakonca skladna je jasno, da lahko zagotavljata sebi in svojim otrokom vse kar potrebujejo za življenje. Če sta dovolj učena jih lahko sama izobrazita, če obvladata osnove medicine, jih lahko negujeta kadar so bolni in podobno. Države v tem pogledu ne potrebujeta. Skratka, večino človekovih potreb lahko zagotovi družina in ker je družina prototip družbe, to pomeni, da za zadovoljevanje socialnih in gospodarskih potreb zadostuje dovolj velika in dovolj dobro samoorganizirana družba. Država, kot institucija, ki ima monopol nad nasiljem in ga v končni konsekvenci tudi uporablja, je pri tem odveč. Kaj pa, če pride do globokega nerazumevanja med zakoncema, želje po ločitvi ali celo nasilja moža nad ženo? Ker iščemo odgovor na vprašanje, kater potrebe lahko zagotovi država in katere potrebe lahko zagotovi družba, nam primer nasilnega zakonskega prepira ponudi jasen odgovor veljaven tudi za vsako družbo. V primeru zakonskega prepira je popolnoma razumljivo, da mora v prepir poseči nekdo izven, in ker na tem mestu družino jemljem kot prototip družbe je jasno, da je tisti izven družbe lahko samo država. Torej, nedotakljivost posameznika in svobodo gibanja lahko zagotavlja le država. Vprašanje je, kaj se zgodi z lastnino v primeru ločitve. Dokler sta zakonca živela skladno, sta tako tudi skrbela za lastnino družine. Večino stvari si je družina delila. Nekatere stvari pa so pripadale ekskluzivno posamezniku znotraj družine. Na primer, vsak otrok je imel svoje igrače in v primeru prepira je oče običajno pobral in poskril vse. Ali to pomeni, da je tudi lastnina družbena kategorija in državi zanjo ni potrebo skrbeti? Če pride do ločitve, edino država lahko zagotovi pravično razdelitev skupnega premoženja družbe in s tem možnost posameznika, da si zagotovi eksistenco tudi po tem, ko se je razšel z neko samoorganizirano družbo.

Ta perspektiva razrešuje dosedanjo nekonsistentno obravnavo različnih subjektov s strani države. Subjekti kot na primer posameznik, družina, podeželski klub in gospodarska družba so z vidika lastnine s strani države namreč različno obravnavani ali pa so državljani  zaradi priznavanja lastnine gospodarskim družbam obravnavani različno. Nekatere države priznavajo lastninsko pravico družini, druge ne. Ločitev družbe od države pomeni, da sme in mora slednja priznavati pravice in obstoj samo tistim asociacijam, ki po volji vsakega od članov prevzamejo upravljanje z vsemi njegovimi pravicami in skladno izpolnjujejo vse njegove dolžnosti do države dokler se posameznik s tem strinja in dokler pri tem ne kršijo njegove nedotakljivosti. Tako asociacijo poimenujem zato perfektna družba. Z drugimi besedami to pomeni, da je lahko prejemnik pravice, kakršna je na primer posest nad nekim teritorijem ali na primer prihodek državljana iz naslova univerzalnega temeljnega dohodka s strani države, posamezen državljan ali pa je to v njegovem imenu in v imenu drugih članov neka perfektna družba kakršna je na primer bivalna skupnost ali komuna. Seveda velja enak princip tudi v nasprotni smeri denarnega toka, torej pri plačilu davkov. Pogoj za obstoj perfektne družbe je seveda prostovoljno članstvo v katerega posameznik ni prisiljen. Perfektna družba razpoložljiva sredstva razporeja po svojih notranjih pravilih. Taki definiciji perfektne družbe so verjetno ustrezale prve pravne osebe - samostani. Kot približek perfektnih družb bi lahko šteli tudi posamezna svobodna mesta pod okriljem srednjeveškega nemškega cesarstva. A takrat samostojne nemške kneževine in mestne državice se niso mogle kosati z Britanskim in Francoskim imperijem. Želja po moči je odplaknila mestne samouprave in država je prevzela večino družbenih funkcij. Samoorganizacija je od takrat namerno potisnjena v pozabo. Živi bolj ali manj samo kot ideja v anarhističnem gibanju, ki pa je načrtno marginalizirano.

Večinskemu razmišljanju se nikoli ni bilo potrebno resno soočiti z anarhističnim diskurzom. Anarhizem namreč malemu človeku ne more obljubiti potešitve želje po priznanju, ne more mu ponuditi zadovoljstva, ki mu ga daje moč in slava nacionalne države. V Sloveniji, v državi, ki je v očeh svojih državljanov in kot dojemamo tudi v očeh drugih, moralno bankrotirala, pa je to soočenje možno in nujno. Soočimo torej naše družbene potrebe z možnostjo, da jih lahko neko drugo politično telo, torej svobodna in samoorganizirana družba in ne država, vsaj delno, če ne v celoti zadovolji mnogo bolj učinkovito.