Sledeča zgodbica je stara že kaka dva meseca, a (žal) še vedno aktualna, zato jo ponujam v branje.

Berem petkovo Delo. Na naslovnici novica o tem, kako so Cerarjevi pogajalci v Bruslju izposlovali »odpustke« za izpuste toplogrednih plinov. Utemeljili so jih s tem, da Slovenija ne more vplivati na izpuste cestnega tranzita preko države, slednji pa se iz leta v leto povečuje. Ne more, ne zna ali nemara noče vplivati? Morda bi bilo dobro povprašati Švicarje, kako z gradnjo podalpskih baznih železniških predorov in omejevanjem cestnega prometa vplivajo ne le na tranzit, ampak tudi na celotno ekonomijo in ekologijo države …

Kontrapunkt naslovnici je deseta stran, Zeleno delo. Tu beremo o tem, da je Slovenija v svetovnem vrhu glede razvoja električnih vozil. Da je »električna energija bolj zelena in bolj slovenska kot pa zažiganje nafte za to, da smo mobilni.« In da »električna energija zagotavlja delovna mesta v Sloveniji in Evropi, nafta pa povsod drugod, samo pri nas ne.« Na isti strani beremo npr. tudi o tem, kako v Københavnu gradijo kolesarsko infrastrukturo, ki bo avtomobilski promet zmanjšala za 10 odstotkov, naložba pa se bo s koristmi za zdravje povrnila v petih letih.

Na peti strani Delov komentator razglablja o križih in težavah slovenske prometne infrastrukture. Ob koncu komentarja nas seznani z vladno namero o šestmilijonskem znižanju sredstev za vzdrževanje infrastrukture in javni potniški promet ter napove logični in edini možni ljudski odziv: »Eh, se bomo pa še več vozili z avtomobili in plačevali trošarino.«

Politika, ne le slovenska, z nami, našim okoljem in našim zdravjem trguje, ko da bi šlo za kako ceneno industrijsko blago. Trgovanje z izpusti toplogrednih plinov bi zlahka primerjali s trgovanjem s smrtonosnimi virusi ali bojnimi strupi. Gre pač za strupe, ki so premalo koncentrirani, da bi njihove učinke lahko čutili v letu ali dveh, ljudstvo pa je tako ali tako zaslepljeno z lažnim udobjem toplega avtomobilskega sedeža. Naša država je bila še posebej mojstrska pri obsodbi naroda na individualni avtomobilski prevoz. Z njo si je zagotovila polnjenje proračuna s trošarinami, cestnimi taksami in drugimi davščinami v celotni naftno-pločevinasti verigi. Na koncu pa – glej ga, zlomka - nima denarja niti za vzdrževanje državnih cest, kaj šele za integrirani javni potniški promet ali podobno znanstveno fantastiko.

Berem petkovo Delo in preplavljajo me skoraj histerični občutki zaradi morja nasprotij: med leporečjem in preračunljivostjo, med preudarnostjo in stihijo, med dobrim in slabim. A dokler ne bomo vsak pri sebi zmogli najmanjše volje vsaj za to, da poskusimo videti jasno sliko in stvari postaviti na pravo mesto, bomo tudi mi vsi vedno bolj le ceneno trgovsko blago na policah svetovnih megakorporacij.