Gre seveda za odmev tistega znamenitega It's alive! iz kultnega filma Frankenstein, pod katerega se je leta 1931 podpisal James Whale, obenem pa je naslov tega zapisa tudi trditev, da pravi gospodarji, ki jih ljudje nujno potrebujemo, še vedno obstajajo. Zakaj je ta sicer filmski vzklik danes tako zelo pomemben?

Zaradi poblaznelosti kapitalizma, ki preprosto ne potrebuje množične vrnitve ljudi k univerzalnim in večnim idejam, kot bi rekla Platon in Alain Badiou. Zamisel je prav zato nadvse preprosta: vrnitve ne potrebuje kapitalizem, saj ta potrebuje zgolj širjenje trgov, nove oblike avtoritarnega vodenja in nove vrste fundamentalizmov, potrebujejo pa jo ljudje, ki morajo na novo iznajti demokracijo in zavest, da je pravi problem sedanjega sveta kapitalizem kot sistem, ne pa ta ali ona kriza, depresija ali podkupljivost politikov. Cerar in Mramor k temu res ne moreta prispevati ničesar, Erjavec in novopečeni poslanec JJ pa tudi ne. zakaj ne?

Ker ne vidijo, nočejo videti in ne morejo videti simptomov, ki so del celotnega družbenega življenja. Prispevajo lahko le navadni ljudje. Če se bodo prav odločali, če se bodo naučili prepoznavati simptome, če bodo nehali tiho zahtevati od nepravih gospodarjev, naj jim povedo, kako živeti in kako misliti, drugače ne.

Lekcije bi se morali naučiti od pravih gospodarjev: od Freuda, ki je dokazal, da ima vsak človek simptome, ne pa zgolj nekateri nesrečni reveži; od Marxa, ki je dokazal, da so krize nujni sestavni del kapitalizma, ne pa zgolj nesrečne in naključne epizode, ki vselej hitro minejo; od Jezusa, ki je s svojim zgledom pokazal, kaj pomeni vzeti na lastna pleča simbolni mandat od edine prave avtoritete na tem svetu, ki je bog.

Po domače: kapitalizem niso le dobrine in lučke v norem decembru in fuzbalski spektakli, temveč so tudi izkoriščani delavci, lačni otroci in nezaposleni brezdomci. Nikoli ne bo obstajal kapitalizem, v katerem bi obstajali zgolj dobrine, lučke in spektakli.

Univerzalna ideja o egalitarnem življenju v svetem duhu, s katero se je veliko ukvarjal Jezus, je pomembna natanko zato, ker je kapitalizem postal tako blazen oziroma nor, da v njem normalnosti preprosto ni več, saj kratko malo ni več mogoča. Kapitalizmu se je dokončno utrgalo, zato mora ustvarjati nove in nove ekscese, ljudi pa prepričevati z novimi sredstvi, da bo vse raslo in da naj se ne vznemirjajo.

Kapitalizem potrebuje nove ekscese, potrebuje pa tudi nove afekte, saj mu ljudje drugače ne bi več verjeli. Potrebuje torej ljudi in potrebuje njihove intimne čustvene odzive. Potrebuje nove in silovite čustvene odzive, zato podpira motivatorje, ki kot verski voditelji prepričujejo ljudi, naj še bolj garajo, obiskujejo trgovine in zapravljajo denar kot nori.

Ljudje naj torej še bolj veselo in radostno garajo kot črna živina, da bo kapitalizem iz njih iztisnil še zadnje kaplje presežne vrednosti. Profitabilnost namreč nenehno pada, zato morajo ljudje pristajati na vse bolj nore podvige, na vse bolj spektakularne projekte, kot je štirideset milijard dolarjev vredno kopanja jarka za povezovanje oceanov, in podobno.

Zadnji možni vzvod za izkoriščanje ljudi je torej afekt ljudi. Kapitalizem zato potrebuje psihologijo, kot je ni potreboval še nikoli. Potrebuje psihologe, da povedo, kako je mogoče vplivati na čustva in afekte ljudi, da bodo mirni, da bodo predstavljali osamljeno množico, da se ne bodo upirali in da bodo še bolj garali.

Psihologi jim to za drag denar tudi povedo, zato je Kapital še bolj pred ljudmi, kot je bil kadarkoli. Psihologija je definitivno v službi Kapitala.

V njegovi službi so tudi vsi strokovnjaki, ki zdravijo posameznike, da bi bili fit. Natanko take delavce namreč potrebuje Kapital. Da jih še bolj stisne, da priteče iz njih še malo krvi. Kapital je namreč gigantska pijavka, ki ljudem sesa kri, medtem ko jim piarovci zagotavljajo, da je to v njihovo dobro.

Še huje je, če pomislite na kitično razmišljanje, ki ga uvajajo celo v šole. Tudi to potrebuje Kapital. Ljudje naj kritično mislijo in naj bodo ustvarjalni, da bodo še bolj nori in blazni, da se bodo še bolj pustili izkoriščati. Ko se deca uči kritično misliti, se namreč ne uči misliti Kapitala, ne uči se misliti, kako se danes povezujejo prakse uporniškega vedenja hipsterjev in sama dinamika norega kapitalizma, ki terja od ljudi, da so še bolj kreativni in ustvarjalni, kot so bili v preteklosti, da še bolj razmišljajo out of the box.

Natanko je predpisano, kako misliti out of the box. To je šele norost: natanko je predpisano, kako biti ustvarjalen, kreativen, natanko je določeno, kako kritično misliti, o katerih temah kritično misliti. In o katerih nikakor ne!

Kapitalizem torej hoče vedno znova na novo iznajti sebe, hoče se neprestano spreminjati in razvijati. Enako se vedejo ljudje; tudi JJ. A ne Jezus Kristus.

Danes je to, kar je delal Jezus, pomembnejše, kot je bilo za časa, ko je bil še živ. Pomembnejše je zato, ker je zastopal večno idejo, ki je – egalitarnost. Pomembnejše pa je zlasti zato, ker je ni zastopal le abstraktno, temveč jo je zastopal zelo konkretno.

Človek kot simbolno bitje lahko zastopa večne in univerzalne ideje. Pravzaprav je to njegova temeljna dolžnost na tem svetu. O tem je vse povedal že Platon, ki se je učil pri Sokratu. Freud je ponovil vajo, Lacan pa se je strinjal z njim.

Upiranje kapitalizmu je možno prav zaradi večnih in univerzalnih idej, ki potrebujejo konkretne politične projekte, saj sicer ostajajo preveč abstraktne in nemočne.

Ljudje mi včasih očitajo, da na predavanjih govorim preveč preprosto. Odgovarjam jim: seveda govorim preprosto, saj so univerzalne ideje take. Problem ni v tem, da jaz govorim preprosto o preprostih zadevah, problem je v tem, da so ljudje navajeni na spektakle in bi radi spektakelske ideje, pri tem pa pozabljajo na preproste in univerzalne ideje, zaradi katerih bi bil svet boljši, če bi jih še živeli in udejanjali, ne le poznali.

Tako je tudi osnovno Kantovo sporočilo iz Kritike praktičnega uma (iz zadnjega poglavja z naslovom Metodologija čistega praktičnega uma). Takole gre: ljudje lahko po lastni volji dajejo prednost moralnemu zakonu iz čistega spoštovanja do njega.

Ljudje, ki ne dajejo prednosti moralnemu zakonu iz čistega spoštovanja, nadaljuje Kant, so preračunljivi, zato se pretvarjajo, uporabljajo pa ga le takrat, ko je to v njihovo korist. Taki ljudje so v kapitalizmu vse bolj divji, saj je tudi kapitalizem podivjan, kar pomeni, da se mu vse bolj prilegajo.

Da bi se podivjani ljudje spravili v tirnice moralno dobrega, sklene Kant, se morajo podrediti čistemu moralnemu zakonu. Šele tako lahko začutijo lastno dostojanstvo, šele tako dobi njihova duša nepričakovano moč, šele takrat začutijo, kaj pomeni dobro.

Edini vzvod, s katerim ljudje delajo dobro na tem svetu, je čisti moralni zakon, ki ga ubogamo iz čistega spoštovanja, ne iz preračunljivosti.

Sklep je torej jasen. Prihaja obdobje po JJ-ju, v katerem bodo ljudje končno doumeli, kaj v resnici pomeni tako opevana gospodarska rast. Pomeni namreč natanko to, kar je trdil Marx: Kapital ni denar, ni premoženje in ni množica blaga, temveč je množica družbenih odnosov, kar pomeni, da je ekonomska proizvodnja dobrin ipso facto proizvodnja družbe.

Daleč od tega, da družba ne obstaja, kot je trdila pokojna Lady. Protestiranje ljudi, češ da imajo vsega dovolj, zato ne bi smelo biti usmerjeno k nevidnemu Velikemu Drugemu, od katerega nemočno kot nedoletni otroci pričakujejo, da bo storil nekaj, da bo njim bolje.

Pravi politični projekti se začnejo tako, da ljudje sami sklenejo, kaj bodo naredili, potem pa to tudi naredijo.

Novi politični programi ne bodo temeljili na norosti in blaznosti, na še večji proizvodnji, na še hitrejši produkciji, ustvarjalnosti in kritičnem mišljenju. Prav nasprotno: temeljili bodo na vzpostavljanju distance do iluzij, na diferenci, na konservativni pasivnosti, ki jo je artikuliral že Sokrat, ko je šel mimo tržnice: koliko je blaga, ki ga ne potrebujem.

Če ga ne potrebujem, ga tudi kupil ne bom. Tako se bo začelo.

Začelo se bo s spoštovanjem moralnega zakona, ki predstavlja granitno skalo v nemirnem morju, skalo, ki je preprosto ni mogoče prestaviti.