{fb_rutar}

V tem adventnem času se številni ljudje nenehno srečujejo s sporočili o naravi Jezusovega poslanstva na tem svetu in z razlagami njegovega delovanja. Preskočimo propagando in se vprašajmo, kaj je v resnici storil Jezus, kakšno je njegovo resnično temeljno sporočilo nam, navadnim smrtnikom.

Za začetek še ena dobra knjiga: Danny Dorling, Inequality and the 1 % (Verso, 2014). Ko sem jo prebral, mi je bilo popolnoma jasno, da je treba znamenito politično in ekonomistično spraševanje, ki je sicer vse pogostejše, spraševanje torej, ali si lahko privoščimo javni sektor, pa bolnišnice in kakovostne vrtce, zamenjati s pravim vprašanjem, ki je tole: Ali si res lahko privoščimo elite? Kaj dobrega pa storijo za nas? In ne smemo pozabiti na tole vprašanje: Ali si lahko privoščimo toliko metana in ogljikovega dioksida v zraku?

Čisto nobene škode ne bi bilo, če ob omenjeni knjigi preberete še tole: James Meek, Private Island: Why Britain Now Belongs to Someone Else (Verso, 2014). V njej je namreč obdelana zamisel, ki bo kmalu zelo aktualna tudi v tej deželi: osnovno javno dobro (public good), ki so ga Železna Lady, Tony Blair in drugi prodali oziroma zabarantali, namreč niso tovarne in podjetja, temveč so ljudje in to, kar imajo med seboj (the public itself). Saj je že Marx rekel, da bi kapitalisti privatizirali tudi zrak, če bi se dalo. Potem bi jim morali ljudje plačevati celo za dihanje. Če ne bi imeli denarja, bi pač umrli. Vse je torej mogoče prodati – tudi ljudi. Business as usual. Toda Jezus je hotel nekaj čisto drugega.

Hotel je natanko to, kar bi imeli lahko ljudje med seboj v egalitarnem duhu.

Večkrat sem že zapisal, da sveta ne bodo spremenili na bolje pripadniki elit, temveč ga bodo spremenili navadni ljudje. Zapisal sem tudi, da je treba brati Jezusa in Marxa skupaj s Freudom. Danes bom to storil vnovič, kajti kapitalizem je vse bolj avtoritaren in nas resno ogroža – pa sebe tudi.

Zakaj jih je treba brati skupaj? Ker vsi trije zastopajo zamisel, da je svet mogoče spremeniti na bolje. Pojdimo počasi in po vrsti, saj je veseli december.

JK vzame nase simbolni mandat. Ne reče, da mu je Bog povedal, kaj mora storiti, temveč si sam reče, kaj mora storiti. S svojim dejanjem sporoča vsem ljudem, da je mogoče vzeti na svoja pleča mandat, ki ga vsakdo svobodno izbere. In dodaja, da mora to res narediti kot svobodno bitje, ne kot hlapec tega ali onega gospodarja, pa če ima ta še tako prijazen obraz.

Človek je svoboden šele, ko ga učitelj ali gospodar potisne na rob, kjer postane svoboden in se lahko svobodno odloča; človek ni svoboden sam po sebi in svobodnih dejanj ne zmore zaradi nekakšne notranje motivacije, o kateri radi govorijo dušebrižniki. Jezus zato ne vabi ljudi, temveč jih potiska iz njihovega udobja. Danes je njegova gesta zato še pomembnejša kot nekoč, ker so nekateri ljudje do vratu pogreznjeni v udobje postkapitalističnih družb, medtem ko drugi zgolj čakajo na boljše čase.

Ob Jezusu se torej človek lahko zave svoje svobode, zmožnosti za vnovično odkritje svojih potencialov, da se lahko svobodno odloča, da mu ni treba vselej nekoga poslušati, da se mu ni treba udinjati strokovnjakom, za katere domneva, da mu znajo svetovati, kako pravilno živeti. Jezus je resnični učitelj.

Karl Marx govori natanko o istem. Ko analizira delovanje kapitalističnih družb, spoznava, da imajo lahko resnični, avtentični interes za spreminjanje družbenega življenja le delavci. Vse spremembe, za katere so motivirani pripadniki elit in lastniki kapitala, so zgolj navidezne, lepotne spremembe istega, vsega, kar jim prinaša profite in zagotavlja profitabilnost.

Marx sooča vse člane kapitalističnih občestev z univerzalnim spoznanjem o paradoksni naravi svobode, ki je tale: ljudje so generična bitja in prav kot taka svobodno pristajajo na hlapčevanje, čeprav obenem lahko svobodno tudi prenehajo hlapčevati in se dokopljejo do vpogleda v resnično naravo svobode.

Ko Sigmund Freud spoznava naravo psihičnih ekonomij ljudi, enako spoznava, da je treba vsakega izmed njih soočiti z lastnimi fantazmami, onkraj katerih obstaja možnost resnično svobodnega delovanja. Freud razvije psihoanalizo kot diskurz resnice, v katerem se pacient sooča iz oči v oči z Velikim Drugim.

Soočenje je tako silovito in tako prepričljivo, da naredi pacient končno prehod. Nič več ni ego, egocentrično bitje, ki ljubosumno in paranoidno varuje lastne fantazme pred drugimi, temveč odkrije, da je kot avtentično bitje subjekt.

Človek je avtentično bitje šele, ko postane subjekt, ko se svobodno odloči, da kot subjekt sprejme nase simbolni mandat. Krog se s tem sklene in ponovno smo pri Jezusu.

Jezus ve, da mu bog ne bo ničesar sporočil, na koncu pa spozna tudi to, da ga ni nikoli zapustil. Bog torej ni niti brezbrižen niti ukazovalen. Človeku ne ukazuje, ne izpolnjuje njegovih želja, če je dovolj priden, obenem pa je vselej tam.

Bog kot pravi gospodar vrača vprašanje, naslovljeno nanj (kaj naj storim, da bo prav?); človek si mora sam povedati, kaj je prav, kaj naj naredi. Obenem nima nobenega alibija, da ne stori, kar je prav. To preprosto mora storiti, taka je njegova dolžnost.

Gospodar v podobi učitelja ali vzgojitelja ne sili ljudi k pravilnim odločitvam. V resnici čaka, da se bodo pravilno odločili, saj ve, da jih ne more prisiliti. Človek se lahko prisili zgolj sam. Prisili se ob Velikem Drugem, ki molči in je zgolj tam, kot bi rekel Descartes.

Kako je torej mogoče, kar je storil Jezus? To je pravo vprašanje. In mogoč je tudi odgovor nanj. Mogoče je, ker se je tako odločil.

Zapisano je pomembno zlasti v luči novejših spoznanj, da se vse manj volivcev udeležuje volitev, da jih vse manj zaupa komurkoli, ki hoče priti na oblast. Nobena skrivnost ni, da je že dolgo časa največja stranka množica ljudi, ki ne hodi na volitve.