Načrt je preprost:

1. brezposelnim z visokošolsko izobrazbo ponudimo službo nadzornikov;

2. izbranim zagotovimo kakovostno in zahtevno splošno in usmerjeno izobraževanje;

3. ves čas preverjamo, ali imajo osebnostne lastnosti za nadzornike;

4. usposabljajo se kot pomočniki obstoječih nadzornikov;

5. lotijo se dela.

Malo težji je načrt za izboljšanje in poenostavitev zakonodaje na navedenih področjih. Morda ne bi bilo slabo, če bi jo začeli pospešeno spreminjati po izpeljavi zgornjega načrta, in sicer s predlogi samih nadzornikov.

Kaj pa denarni načrt?

Enoletno izobraževanje nadzornika bi državo stalo približno toliko kot izobraževanje študenta – okoli 8.400 € (vir). Seveda bi se dodatno izobraževal tudi potem, ko bi že bil nadzornik. Njegova mesečna bruto plača bi bila okoli 1.700 €. V 5 letih bi iz državnega v svojo glavo, z vsemi pripomočki na mizo in z vsemi dodatki v žep, pospravil približno 150.000 €. V 4 letih bi delal dobrih 900 dni. Število pregledanih podjetij bi bilo odvisno od vrste in poglobljenosti pregledov, v povprečju pa bi jih bilo verjetno več kot 100.

Kot je pokazal nedavni pregled gostinskih obratov z vidika zagotavljanja zdravja gostov, jih 60 % krši zakonodajo, 1,67 % celo tako, da jih je bilo treba začasno zapreti. Če je v Sloveniji 10.840 gostinskih podjetij (vir 2013), jih po tem izračunu okoli 6.500 blago, skoraj 200 pa resno ogroža zdravje gostov. Kazni, ki bi jih prejeli, se gibljejo od nekaj 100 do nekaj 1.000 € (vir: 2'02'').

Samo temeljit zdravstveni pregled vseh gostinskih podjetij bi torej v proračun navrgel 2-20 milijonov. To bi zadostovalo za kritje stroškov nekaj 10 zdravstvenih nadzornikov. Drugi nadzorniki bi seveda pregledovali druge reči: podkupljivost, klientelizem, utajo davkov in druge kršitve zakonov. Domnevamo lahko, da je delež kršiteljev na vseh nadzorljivih področjih večji od polovice …

Če je na 100 pregledanih podjetij 50 takšnih, ki kršijo zakonodajo, bi pokrili vse stroške enega inšpektorja, če bi teh 50 obrali za povprečno 3.000 €. V Sloveniji je 182.000 podjetij. Vsaj 90.000 jih krši zakonodajo. Mnoge, ki jo kršijo na večih področjih, bi kaznovali večkrat. S tem, da bi iz evidence brezposelnih izbrisali nekaj 1000 ljudi in jim ponudili delo, bi poskrbeli za boljše, bolj varno in bolj pregledno delovanje države in državljanov. In vse to države ne bi stalo nič; še zaslužila bi.

Če se vam zdi zmanjšanje brezposelnosti, podkupljivosti, klientelizma, utaje davkov in drugih kršitev zakonov preveč za en mah, bi lahko z malo dobre volje vsako od teh reči zmanjšali s svojim mahom.

Brezposelnost bi na primer zmanjšali zgolj z majhnim popravkom zakonodaje. Če bi bilo najugodneje zaposlovati ljudi za nedoločen čas za 30-ur na teden, vse ostale oblike pa bi bile za delodajalce dražje, bi pač večinoma zaposlovali tako. Študente, pripravnike, pogodbene delavce in zaposlene za določen čas bi najeli le, kadar ne bi šlo drugače. In zakaj 30 ur? Ker bi s tem na en mah korenito razbremenili zaposlene in enako korenito zmanjšali število brezposlenih. Pa smo spet pri enem mahu za več stvari …

Podkupljivost bi lahko zmanjšali tako, kot so Švedi zmanjšali prostitucijo (vir): podkupnino bi bilo kaznivo sprejeti, ne pa tudi ponuditi. Kdor bi bil žrtev izsiljevanja, da mora za kakšno storitev plačati, bi lahko mirno plačal, prejel storitev, nato pa izsiljevalca prijavil. Ne le nadzorniki, ampak tudi novinarji bi lahko v tem primeru redno preizkušali trdnost odgovornih oseb, ki bi bile v primeru netrdnosti obelodanjene, odpuščene in kaznovane.

Majhni popravki zakonodaje glede odpuščanja in meril za zasedbo vodilnih delovnih mest bi prišli prav tudi pri zmanjševanju klientelizma. Komur bi jo dokazali, bi bil odpuščen in se še nekaj let ne bi smel zaposliti na kateremkoli vodilnem delovnem mestu, niti v zasebnem podjetju. Res pa bi bilo potrebno na novo sprejeto zakonodajo upoštevati … Za kar bi nam spet prišla prav četa nadzornikov.

Utajo davkov in beg v davčne oaze bi lahko reševali s pavšalnimi davki glede na število zaposlenih, proizvodnjo, prodajo in premoženje. Ali pa gospodarstvo – glede na to, da se samooklicuje kot edini prinašalec denarja in vlečni konj iz krize – enostavno nehali podpirati z državnimi sredstvi. Država bi s pomočjo dobaviteljev, delavcev in podizvajalcev zgolj skrbela, da so ti redno in ustrezno plačani, s pomočjo kupcev in nadzornikov pa, da so izdelki kakovostni. Če bi to bilo v redu, bi lahko podjetniki z dobički počeli, kar bi hoteli (kot že počnejo), sicer pa bi jim zaprli štacuno in jim za nekaj let prepovedali voditi karkoli.

In druge kršitve zakonov? Stari rek pravi, da za vsako rit raste šiba. Zdaj ko so šibe priljubljene le še pri ljubiteljih posebnih oblik spolnosti, bi ga lahko spremenili v: »Za vsako zlodelo zraste ukrep.« Namesto več tisoč zakonov, da o podzakonskih aktih sploh ne govorimo, bi lahko vsak ukrep obravnavali edinstveno, kasneje pa bi se v podobnih primerih nanj sklicevali. Tako bi z enim zamahom korenito zmanjšali in poenostavili birokracijo ter odpravili potrebo po državnem zboru, s tem pa tudi po strankah.

In spet smo pri enem zamahu … Morda bi bilo pa res bolje spremeniti vse naenkrat, ne pa zgolj izvajati lepotnih popravkov, ki – podobno kot tisti za kožo – le malokaj polepšajo …