Nekaj ključnih podatkov iz statistike sodobne lastnine

Kot izhodišče k razmišljanju o možnih rešitvah bom vzel razlike med tremi oblikami lastnine: lastnino naravnih virov, ustvarjeno opredmeteno lastnino in neopredmeteno lastnino iz ugotovitev Svetovne banke, objavljenih v publikaciji "Kje je bogastvo narodov" (orig.ang. "Where is the wealth of nations").  Zavedam se, da je Svetovna banka zelo pristranska inštitucija in favorizira poglede bankirjev in finančnega lobija na splošno. A številke govorijo same od sebe.  Tako je bilo na primer po zadnjih razpoložljivih podatkih leta 2005 bogastvo ZDA izmerjeno v USD po glavi prebivalca sledeče: naravni viri: 13.8222, ustvarjeno opredmeteno premoženje: 100.075,  skupna vrednost bogastva izračunana glede na letno porabo: 627.246, presežek ki je enak vrednosti neopredmetenega bogastva: 513.349. Leta 2005 je znašal BDP po glavi prebivalca ZDA: 44.314.  Svetovno povprečje bogastva izmerjeno v USD po glavi prebivalca je znašalo:  naravni viri: 7.119, ustvarjeno opredmeteno premoženje (poslopja, stroji, naprave, prometna infrastruktura...): 20.329  skupna vrednost bogastva izračunana glede na letno porabo: 115.484  presežek, ki je enak vrednosti neopredmetenega bogastva: 88.361. Leta 2005 je znašalo svetovno povprečje BDP po glavi prebivalca: 9.500 USD.

Iz zgornjih številk lahko ugotovimo, da znaša absolutna razlika med vrednostjo neopredmetenega premoženja povprečnega prebivalca ZDA in povprečnega prebivalca Zemlje 513.349 - 88.361 = 424.98 USD.  Absolutna razlika med vrednostjo opredmetenega premoženja povprečnega prebivalca ZDA in povprečnega prebivalca Zemlje znaša 100.075-20.329 =  79.746 USD. Razlika vrednosti med povprečnim prebivalcem ZDA in svetovnim povprečjem neopredmetenega premoženja je za faktor 5,3 večja od razlike vrednosti opredmetenega premoženja. Podobno visoke nadpovprečne vrednosti neopredmetenega premoženja imajo vse razvite zahodne države. Po mnenju Svetovne banke neopredmeteno bogastvo izhaja iz kulture ljudi in je sestavljeno iz dveh komponent. Ena komponenta so znanje, veščine in sposobnosti, druga komponenta je pravna država. S to trditvijo se intuitivno moram strinjati. Ob tem je pomembno, da pravilno interpretiramo pojem pravne države. V ta namen primerjajmo podatke ZDA in Ruske federacije za katero leta 2005 veljajo sledeče številke prikazane v USD po glavi prebivalca:  naravni viri: 31.317, ustvarjeno opredmeteno premoženje (poslopja, stroji, naprave, prometna infrastruktura...): 17.712  skupna vrednost bogastva izračunana glede na letno porabo: 73.166  presežek, ki je enak vrednosti neopredmetenega bogastva: 24.137. Leta 2005 je znašal BDP po glavi prebivalca Rusije: 5.338. Medtem ko lahko predpostavimo, da v izobrazbi in veščinah prebivalcev med Rusko federacijo in ZDA ni posebne razlike pa je epohalna razlika v tem kar Svetovna banka imenuje pravna država. A dejstvo je, da so, kar se tiče lastnine, pravne ureditve ZDA in Ruske federacije, kot tudi večine drugih držav precej podobne ena drugi. Zatorej razlike ne izhajajo iz napisanega pravnega reda samega, temveč razlike nastajajo zaradi manjšega ali večjega zaupanja ter podpore inštituciji lastnine, ki je drug element pravne države.  Očitno tajkunsko olastninjenje nekdaj državnega premoženja bivše SZ ostalemu prebivalstvu ni prineslo bogastva.  A to se ni zgodilo samo zaradi prerazporeditve slednjega, saj številke kažejo povprečne vrednosti po glavi prebivalca.  Tajkuni in z njimi povezana politična elita so po mojem skromnem mišljenju samo pokazatelj splošnega odnosa ljudstva do lastnine, ki je z ozirom na opisane številke, največji faktor pri kreiranju nove vrednosti.

Na tem mestu moram seveda zapisati, da je po metodi Svetovne banke izračunana vrednost neopredmetenega premoženja za posamezne države v tabeli v precejšni korelaciji z vrednostjo ne-naravnega opredmetenega premoženja (poslopja, stroji, naprave, prometna infrastruktura...). Ta faktor vrednosti se za večino držav giblje med 4 in 6, kar z drugimi besedami pomeni, da je človeški kapital oziroma delo 4-6 krat več vredno od ustvarjenega materialnega kapitala. Ob tem se zastavlja vprašanje, če ni slučajno vrednost dela kar posledica vrednosti kapitala in ni neodvisen dejavnik pri kreiranju vrednosti, na kar bi iz pričujočih številk prav mirno lahko sklepali. A zdrava pamet nam govori, da vložek kapitala v okolje, kjer je na primer izobrazbena struktura nizka, ne bo bistveno povečal vrednosti dela. Obratno pa vložek v kvaliteten dvig izobrazbene ravni še kako poveča vrednost dela. Prav podoben učinek naj bi imel dvig spoštovanja lastnine. Žal se spoštovanja lastnine na kratki rok ne da izboljšati in primerne statistike, ki bi dokazovala pozitiven učinek na vrednost dela ob povečanju spoštovanja do lastnine nimamo na razpolago. Imamo pa dosti zgodovinskih primerov ko se je ob revoluciji zgodilo obratno. Enega smo izkusili tudi sami. Upam, da bo bralcu ta obratni dokaz zadoščal vsaj toliko, da mi bo dovolil v enem izmed sledečih poglavij na tej trditvi izpeljati nekaj sklepov.

Lastnina naravnih virov

Pogled na lestvico najbogatejših držav na svetu iz že omenjene publikacije kaže, da je bogastvo narodov prav malo odvisno od naravnih virov. Večina bogastva najbogatejših za večkratnik presega vrednost naravnih virov. Med vrednostjo naravnih virov in celotnim bogastvom nacije je zelo malo korelacije. Obstajajo zelo bogate države, katerih vrednost naravnih virov ne predstavlja niti 1% bogastva. Zelo velika pa je korelacija med vrednostjo proizvedenega opredmetenega premoženja in skupnim bogastvom. Vse kaže na to, da je bogastvo naroda predvsem odvisno od sposobnosti prebivalstva, od marljivosti ljudi, učljivosti in  sposobnosti, da se organizira in tej organizaciji podreja.

Zakaj le potem vojne še vedno potekajo tudi in predvsem zaradi globalnega rivalstva za dostop do virov - ozemlja, nafte, vode, morskih bogastev? Odgovor je preprost. Naravni viri so predpogoj našega preživetja na zemlji. Zasluga kapitalizma v dobrem in slabem pomenu je, da je naravne vire spremenil v trgovsko blago. Eden izmed ciljev IMF in OECD organizacij, ki udejanjajo globalizacijo je, da so naravni viri posameznih držav za tržno ceno dostopni na svetovnem trgu. Dobro pri tem je, da so naravni viri vsaj teoretično na razpolago vsem. Vedno ni bilo tako. Rivalske države so poskušale bojkotirati ena drugo. Napoleon na primer, je uvedel t.i. celinsko zaporo in evropskim državam prepovedal trgovino z Veliko Britanijo. ZDA so v času Japonskega prodiranja v JV Aziji, že leto pred napadom na Pearl Harbour in vstopom v vojno uvedle embargo na dobavo večine surovin Japonski. A politična in vojaška moč igra ključno vlogo ne samo pri omejevanju dostopa,  temveč dandanes predvsem v nasprotni smeri, namreč pri odpravi carinskih in drugačnih ovir za globalno menjavo. IMF in OECD in mnoge druge mednarodne organizacije, vključno Evropska skupnost so več ali manj samo eksponenti najrazvitejših držav katerih interes je vzdrževanje razpoložljivosti naravnih virov na globalni ravni.

Velika slabost globalizacije je, da ekonomsko šibkejši pri dostopu do naravnih virov ne morejo tekmovati z ekonomsko močnejšimi. Posledice so lahko katastrofalne. Ko se je zaradi pridelave bio-goriv ob enaki ponudbi povečalo povpraševanje po žitih na svetovnem trgu so le ta dosegla ceno, ki je revnejše družine v nerazvitih delih sveta niso več zmogle plačevati. Prišlo je od lakote in intervenirati so morale oblasti, kot na primer v Indiji, kjer je vlada ustavila izvoz riža. Privatna lastnina nad naravnimi viri pomeni, da je donos oziroma pridelek izhajajoč iz naravnega vira tržno blago na razpolago tistemu, ki več plača zanj. V današnji dobi avtomatizacije, robotizacije, informatizacije lastniki naravnih virov trošijo prihodke iz poslovanja na vse bolj robotiziranih napravah za delo in vse manj na delovni sili.  Tudi kmetijska proizvodnja potrebuje vse manj delovne sile. Narašča delež brezposelnih. Ekonomsko gledano menjava vedno bolj poteka samo na relaciji lastnik naravnega vira - lastnik kapitala. V tej relaciji je vedno manj prostora za vso potencialno delovno silo. Ostajajo samo najsposobnejši, najbolj zdravi, mladi, kreativni in organizirani. V tej menjavi je vedno več ljudi odveč, kar pomeni, da ne morejo sodelovati ne kot delovna sila, ne kot potrošniki. To so ljudje, ki bodisi nimajo dostopa do naravnih virov, bodisi niso sposobni ustvarjati nove vrednosti po tržnih kriterijih. Morda se zaradi revščine niso dovolj šolali, morda jih starši zaradi preobilice dela niso mogli vzgojiti v marljivo in prilagodljivo delovno silo. Morda so se samo rodili v napačni državi sveta.  Kakorkoli, nova vrednost se ustvarja mimo njih.

Nekatere države še niso podlegle "trendu" globalizacije. Prebivalstvo v takih državah morda sodeluje v lokalni verziji menjave, ki lahko prav tako izključuje revne dele prebivalstva, a je obseg izključenosti mnogo manjši. Del prebivalstva, ki živi v samooskrbi v to menjavo ni vključen ne glede na to ali živi v globalizirani ali protektcionistični državi. Del prebivalstva v razvitih državah sveta prejema socialne transferje zato, da se vsaj za pokritje najnujnejših potreb lahko vključi v to menjavo. Vsekakor pa obstaja del svetovne populacije, ki v menjavi ne sodeluje niti nima v lasti dovolj naravnih virov za samooskrbo. Ta del populacije živi od miloščine ali ostankov. Bolje rečeno životari. Visoka vrednost neopredmetenega premoženja vis a vis vrednosti naravnih virov, ki jo prikazuje lestvica najbogatejših držav na svetu zato ne odraža realnega razmerja vrednosti. Če bi se surovine in kmetijski proizvode  najprej razdelili enako vsakemu prebivalcu sveta, potem bi za menjavo ostalo mnogo manj, samo presežek po presoji vsakega posameznika. V menjavi bi tako sodelovali vsi prebivalci sveta v enaki meri. Globalno gledano, dandanes menjalni presežek obstaja. Poraba še vedno presega osnovne potrebe, čeprav se svet sooča z vedno bolj osiromašenimi viri in dolgo morda ne bo več tako. Vrednost neopredmetenega premoženja v primerjavi z vrednostjo naravnih virov bi ob tem zagotovo padla. Na primer, namesto da si veleposestnik v Južni Afriki po koncu uspešne letine kupi novega Mercedesa, bi ob prerazdelitvi ekstraprofitov ta sredstva bila porazdeljena med številne upravičence, ki bi bili namesto z enim dragim Mercedesom bolj zadovoljni z ustrezno količino gradbenega materiala, pridobljenega lokalno in s katerim bi si izboljšali bivalni standard. Posledično bi padla cena Mercedesov in s tem tudi vrednost nemškega neopredmetenega premoženja.

Kdor nima dostopa do naravnih virov je suženj tistega, ki z naravnim virom razpolaga. Bodisi nima dostopa, ker ni lastnik, bodisi nima dostopa, ker ne more tekmovati v menjavi proizvodov in storitev za surovine in kmetijske pridelke.  Na neenak dostop do naravnih virov ljudje pristanemo samo pod prisilo.

Vendar je enakost dostopa do naravnih virov abstraktna kategorija, ki jo v praksi ni enostavno izvajati. Pri razdelitvi naravnih virov, na primer zemlje, smo ljudje avtomatično postavljeni v tekmovalni položaj eden proti drugemu, saj pridobitev enega pomeni izgubo ostalih. Zato je za vzpostavitev in vzdrževanje enakega dostopa do naravnih virov potrebna avtoriteta in v primeru sporov med upravičenci tudi prisila. Ravno pravična razdelitev naravnih virov je ključ do vzpostavitve dobrega sodelovanja med ljudmi znotraj skupnosti. Judje stare zaveze, dokler so bili še pastirsko ljudstvo, so na vsakih 7 let izmenjali pašnike med družinami in ponovno razdelili črede v enakih deležih.  Pravična razdelitev zemlje je bila v antiki gonilo razvoja geometrije.

Dandanes  je v razvitem svetu tržna vrednost poljedelske zemlje relativno nizka, saj zaradi globalne komercializacije naravnih virov, visoko organizirane kmetijske proizvodnje in socialnih korektivov prebivalstvo razvitega dela sveta živi v izobilju hrane.

Vendar  je problem pravične razdelitve naravnih virov še kako prisoten tudi v razvitem svetu. Veča se delež tistih, ki si ne želimo več živeti kot odtujeni posamezniki sredi prenatrpanih mest v dirki za vse kar se nam pod taktirko medijev zdi pomembno. Kdor želi pobegniti tej norišnici spozna, da je cena nove urbanizacije oziroma ruralizacije po njegovi meri daleč nad ekonomskimi zmožnostmi povprečne družine, čeprav je življenje v izvoljeni skupnosti naravna potreba vsakega posameznika. Možnosti resne samooskrbe in samoorganizacije so za večino prebivalstva izven dometa njihovih financ.

Širše smo se pomena naravnih virov začeli zavedati šele zaradi naraščajočih ekoloških problemov. Dandanes se večina strinja, da je onesnaževanje potrebno omejiti, prestopnike pa onemogočiti in strogo kaznovati v dobro zmožnosti človeštva, da preživi na Zemlji. Ob nedavnem poskusu komercializacije vodnih virov v EU se je javno mnenje že postavilo po robu nameram multinacionalk. A je nujno vzpostaviti enakost dostopa do vseh naravnih virov, ne samo do vode, saj ljudje, čeprav je predpogoj življenja, ne moremo živeti samo od nje. Mnogi izmed najpomembnejših ekonomistov, začenši z Adamom Smithom, so bili pristaši načela, da morajo naravni viri pripadati vsem enako. V 19. stoletju je ta princip ubesedil ekonomist Henry Georg in se po njem imenuje georgizem. Med pristaše georgizma se štejejo tudi Leon Walras, John Kenneth Galbraith, Robert Solow, Joseph Stiglitz. Ozko gledano bi lahko v to skupino logično šteli tudi Karla Marxa, saj njegova teza o podružbljenju vseh proizvajalnih sredstev vsekakor zajema tudi naravne vire. Vendar se mi zdi, do so sodobni pristaši marksizma precej rezervirani do ukrepov, s katerimi bi uveljavili enakost pri dostopu do naravnih virov predvsem zato, ker se bojijo, da bi taki izolirani ukrepi zavrli težnje ljudstva k totalni revoluciji v marksističnem smislu.

Četudi je lastnina nad naravnimi viri kdaj v preteklosti zaradi praktičnih razlogov morda bila pogoj za obstoj civilizacije, dandanes to zagotovo ni več. Ravno nasprotno, zemljiška lastnina oziroma lastnina naravnih virov je v splošnem vzrok številnih ekonomskih anomalij in družbenih problemov. Večina uspešnih gospodarstvenikov sicer zagovarja tezo, da je možnost zasebnega investiranja predpogoj napredka in pri tem investicije povezane z izkoriščanjem naravnih virov niso nobena izjema. Toda ne smemo pozabiti dejstva, da so danes naravni viri skoraj brez izjeme onesnaženi in iztrošeni.  Kot taki pa nikakor ne potrebujejo napredka, temveč precej bolj potrebujejo ohranitev ali še bolj želeno nazadovanje v prvotno stanje, v kakršnem so bili, preden jih je človek »osrečil z napredkom.« Zatorej, ne glede na to ali ste pristaš komunizma ali kapitalizma, se morate strinjati s tem, da proces ohranitve in restavracije naravnih virov ni nekaj, kar bi družba lahko brez nadzora prepuščala posameznikom, kot je to po definiciji normalno za lastnino. Ta proces mora biti pod budnim očesom države in začeti se mora čim prej, vsekakor pa neodvisno od muhave volje trenutnih lastnikov. Iz ekoloških, ekonomskih, estetskih in mnogih drugih družbeno relevantnih razlogov je potrebno vse vložke v zemljišče ali drug naravni vir odobriti in registrirati. Iz tega zornega kota je popolnoma jasno, da je lastnina naravnih virov samo ovira. Strogo pravno gledano, mora lastnik vseh naravnih virov postati država.Toda ta lastnina naravnih virov naj pomeni le skrbništvo v imenu tega in prihodnjih človeških rodov, ne pa vulgarnega lastniškega ravnanja, ki bi opravičevalo na primer atomske poskuse na kakšnem atolu.

Na tem mestu naj omenim še dve težavi, ki jih povzroča trenuten status lastnine nad naravnimi viri. Najprej trgovanje z zemljišči. Na primer, dokler je zemljišče travnik je vredno morda 3 EUR na m2. Ko ga z občinskim prostorskim načrtom spremenijo v zazidljivo zemljišče nenadoma postane vredno 100 in več EUR za m2, brez da bi lastnik vložil 1 EUR denarja ali uro dela. No, vsaj uradno mu ni potrebno vložiti ničesar. Neuradno pa se ve, da je verjetno moral podkupiti ustrezno število pomembnežev. Naj bralca spomnim na še svežo spremembo namembnosti privatnega zemljišča v lasti županovih prijateljev v Dravljah.

Na drugem mestu je prostorsko planiranje. Dokler bo zemljiška lastnina obravnavana enako kot ostale človekove pravice se bomo soočali z nepremostljivimi težavami pri prostorskem planiranju in posledice bodo ne-optimalni prostorski načrti in s tem povezani višji stroški bivanja za vse. Bralce verjetno ni potrebno spominjati na težave DARS-a pri gradnji dolenjske avtoceste v preteklosti in trenutne težave z obalno avtocesto, katere dokončanje je odvisno tudi od primerno dolgega sodnega postopka proti dvema lastnikoma parcel.

Skratka, iz ekoloških, ekonomskih, estetskih in mnogih drugih družbeno relevantnih razlogov, zemljiška lastnina zagotovo ni več ustrezna oblika razpolaganja z naravnimi viri. Dandanes, če ne že kdajkoli prej, so ob stanju in razvoju informacijske tehnologije izpolnjeni vsi praktični pogoji da se zemljiška posest spremeni v najem po ekonomski ceni, pobrana najemnina pa porazdeli med vse prebivalce države enako.