Uvod

Marx je v svojih delih "preklel" privatno lastnino nad proizvajalnimi sredstvi. Napovedal je skorajšnji propad kapitalizma, delavsko revolucijo in vstop v komunistični raj. Skoraj nič se ni zgodilo v skladu s temi napovedmi, še tisto kar se je, torej delavska revolucija in komunizem, se je uresničilo kot farsa, ne na razvitem zahodu kot je napovedal, temveč v zaostali Rusiji. V nasprotju z Marxovimi napovedmi je bila privatna lastnina  v Listini Združenih narodov o človekovih pravicah povzdignjena v eno izmed osnovnih človekovih pravic in kot taka povzeta v ustave praktično vseh sodobnih držav. Takoj po padcu komunizma so tudi nekoč najbolj zagreti levičarji poskrili marksistično literaturo v globine predalov svojih miz.

A nekaj je Marxu uspelo napovedati s precej več natančnosti kot je to uspelo njegovim neo-liberalnim tekmecem. Marx je prvi napovedal ciklične krize v kapitalizmu. Kriza, ki se je začela leta 2008 in v Sloveniji še kar traja je vzrok, da je med ljudmi začelo naraščati zanimanje za Marxova dela. Veča se število pristašev izvorne komunistične ideje, katere udarna ost je naperjena ravno proti privatni lastnini nad proizvajalnimi sredstvi. Na zadnjih volitvah v Sloveniji se je v parlament uspelo prebiti Združeni levici, katere ključna struja se pod plaščem "demokratičnega socializma" zavzema za izvorne Marxove ideje.  Pustimo ob strani ustavnopravno legitimnost političnega zastopanja načel, ki spodkopavajo Listino ZN o človekovih pravicah in se vprašajmo raje, zakaj se vse več volivcev nagiba k revolucionarnim idejam. Odgovor je kot na dlani. Zato, ker obstoječe politične opcije nimajo rešitev. Površno gledano so bili po padcu osovraženega socializma in osamosvojitvi preizkušeni že vsi "legitimni" recepti politične ekonomije, a morda na našo srečo ali žalost noben od receptov ni bil uveljavljen prav zares in do konca. Začelo se je z malo kapitalizma in mnogo sociale. To je privedlo v več kapitalizma in manj sociale in ker tudi to ni delovalo nam sedaj grozi čisti kapitalizem brez sociale. Nič od tega se zaradi političnega ravnovesja ni dalo speljati drugače in nič od tega nam očitno ni bilo in ni všeč. Volilna udeležba na zadnjih parlamentarnih volitvah, če odštejemo še neveljavne glasove, je za mišji repek presegla 50%. Prepričan sem, da bo popularnost idej Združene levice naraščala hkrati s prodajo še zadnjega dela državnih podjetij in ob takem trendu obstajajo resne možnosti, da bo večina Slovencev obubožala ravno v trenutku, ko se bo spreobrnila v komunizem. V mednarodnih razmerah v kakršnih se nahajamo to pomeni, da bomo obsojeni na usodo latinsko ameriških držav. Bodisi tistih, kjer lokalne elite lahko vladajo obubožani večini samo ob razmahu represije in nasilja ali tistih, ki so sicer izvedle nasilno ali miroljubno socialno revolucijo, a so zaradi pritiska ZDA potisnjene na rob eksistence.

Vendar se Slovenija taki usodi lahko izogne. Obstaja rešitev, ki nasiti volka in pusti kozo celo, torej obstaja možnost vzpostavitve lastninskih odnosov, ki na eni strani ustrezajo zahtevam EU, torej odpravljajo državno lastništvo v korist privatnega in hkrati predstavljajo družbeno lastnino nad obstoječimi proizvajalnimi sredstvi ne, da bi kršili dikcijo 17. člena Listine ZN o človekovih pravicah, ki govori o pravici do privatne lastnine. Taka rešitev je pravzaprav edini izhod iz brezperspektivnosti stagnacije, ki postaja značilnost evropskega juga a zaradi skromnih naravnih in drugih virov v Sloveniji, drugače kot v ostalih državah juga,  predstavlja grožnjo katastrofe.  Ključ rešitve je v razumevanju privatne in družbene lastnine, ki presega dogme 19. stoletja in je zmožno preboja skozi, do sedaj, neprehodno džunglo načel in zakonov pravne države. S preprosto identitetno enačbo lahko rešitev zapišemo kot:

privatna posest ≡ družbena lastnina

A razumevanje te preproste enačbe ni trivialno in zahteva soočenje s temeljnimi načeli celotnega spektra slovenske parlamentarne politike vključno ZL.

Primitivni posest in lastnina ter nastanek lastnine

Lastnina ne obstaja brez skupnosti. Posameznik ima lahko, brez podpore slednje,  do neke mere le posest nad ozemljem, stvarmi in živimi bitji. A to mero določa posameznikova moč in prisotnost.  Kakor hitro se pojavi  nasprotnik, ki je močnejši in voljan te predmete odtujiti se razpolaganje prvega posestnika konča. O posesti od nekdaj odloča sila. Dandanes je ta sila mnogim skrita za lepo fasado v jedru represivnega aparata države, a nekoč je morala biti še kako vidna in aktivna, če je primitivna družinska skupnost, ki jo bom zaradi enostavnosti raje imenoval klan hotela obdržati svoje ozemlje. Če ne prej v zgodovini, so prvobitno obliko posesti najprej vzpostavila in morala vzdrževati kamenodobna ljudstva v času, ko so se začela ukvarjati s poljedelstvom in so se za stalno naselila.  Primitivno obliko posesti je bilo možno odvzeti samo z grožnjo ali silo. O tem pričajo izkopanine obrambnih zidov, ki so jih našli pri sondiranju neolitskih arheoloških najdišč. Značilni za ta sondiranja so tudi tanki sloji z veliko vsebnostjo oglja, ki nakazujejo požig in razmejujejo debelejše sloje ostankov mirnega obdobja v življenju neke skupnosti.

Primitivna posest je v splošnem pomenila razpolaganje z vsem, kar se je nahajalo na kosu zemlje, torej živalmi, rastlinami in predmeti. Tradicionalno je bila primitivna posest najprej skupinska. Pripadala je paleolitski družini, klanu, ki je posest tudi branil(a) v primeru spora z drugo družino oziroma klanom. Kljub temu se zdi popolnoma logično, da je tisti del predmetov, ki so služili za osebno rabo, na primer oblačila, imel drugačen status. Sočasno s stalno naselitvijo ali bolj verjetno celo pred tem se je zato pojavila osebna lastnina. Klan je posameznikom priznaval prednostno, verjetno tudi ekskluzivno pravico uporabe predmetov, morda celo nekaterih ljubih živali. Morda je bila osebna lastnina na začetku celo tabu,  saj se jo, kljub dragocenosti,  sorodniki niso polastili niti po smrti bližnjega, kot lahko sklepamo iz grobnih pridatkov. Vsekakor lahko zaključimo, da je status osebne lastnine obstajal. Za razliko od opisane primitivne posesti ni temeljil na sili, saj so člani družine oziroma klana osebno lastnino posamezniku priznavali celo po smrti, ko jo na noben način ne bi mogel posedovati drugače kot po njihovi volji.

A osebna lastnina je bila podvržena vrednotam klana. Eskimska skupnost je posameznika oziroma njegovo ožjo družino oplenila v primeru, da si je slednja nabrala več kož, kot jih je za svoje preživetje potrebovala. 

Lastnina je v prvi vrsti zavest v glavah članov skupnosti, kot je na primer klan, da določen predmet pripada določenemu članu, ne glede na to, ali ga slučajno poseduje ali ne, ali ga zmore braniti ali ne. V nasprotju s tem, (primitivna) posest ne potrebuje te zavesti, saj jo posestnik (posameznik proti drugemu posamezniku ali klan proti drugemu klanu) stalno zaseda in po potrebi brani s silo.

Dve prvotni obliki lastnine, torej primitivna posest in osebna lastnina sta služili osnovni potrebi posameznika in skupine nujni za njuno preživetje in razvoj in sicer potrebi po obvladovanju okolice. Šele ekskluzivno razpolaganje, kar posest in lastnina v svoji osnovni funkciji predstavljata, torej ekskluzivno razpolaganje  z naravo, domačimi živalmi in predmeti omogoča zadovoljivo obvladovanje okolice. Slednje  je namreč možno samo ob usklajeni uporabi prostora in sredstev, torej ob taki uporabi, ki v največji možni meri izključuje motnje drugače mislečih. Ta nujna ekskluzivnost se nanaša tako na posest, ki je prvotno izključno pripadala posameznemu klanu  ali na osebno lastnino, ki je prvotno izključno pripadala posamezniku znotraj klana.

Primitivna posest se od sodobne posesti razlikuje v tem, da je primitivno posest moral braniti posameznik sam proti drugemu posamezniku ali bolj verjetno klan sam proti drugemu klanu. V desetletjih, stoletjih in tisočletjih se je potomstvo uspešnejših, nekoč majhnih klanov namnožilo v številne rodove, fratrije in plemena. Sorodstvena razmerja so sicer bledela, a so še naprej igrala ključno vlogo. Na njihovi osnovi je bila postavljen sistem vrhovne oblasti - plemenski svet, zbor plemena in vojaški poglavar. A kot je po antropologu Lewis H. Morganu povzel in zapisal Engels v delu "Izvor družine, privatne lastnine in države" je posest (lastnina) ostala vezana na rod (gens). Ni bila več čisto skupna, saj je skupnost po definiciji tedaj že predstavljalo  celotno pleme z omenjeno strukturo oblasti.  Nasilje kot način vzdrževanja posesti ni bilo več niti potrebno niti želeno, saj posestnik (posamezen rod) ni več mejil na sovražno pleme, temveč na drug rod znotraj iste plemenske skupnosti.  Primitivna posest je tako postala oblika lastnine. Ni še bila privatna, a niti ni bila več čisto skupna. Skupnost (=celotno pleme) je posest priznavala posameznemu rodu in s tem priznanjem je posest spremenila v lastnino vključno z vsemi razlikami, ki so iz tega začele izhajati.

Nastanek države pri Atencih, kot ga v že omenjenem delu "Izvor družine, privatne lastnine in države" opisujeta Engels in posredno Marx je pomenil prelom s tradicionalno plemensko (gentilno) ureditvijo in je hkrati z državno oblastjo in ob prisili njenih inštitucij dokončno uveljavil pojem privatne lastnine. Poleg  katastrofalnih posledic tega preloma za tradicionalno ureditev,  Engels v tem delu navaja tudi koristi privatne lastnine, ki izhajajo iz potrebe vse večjega števila razseljenih oseb znotraj Atenske države, kot posledico trgovine, delitve dela in splošnega razvoja družbe. Te osebe niso spadale v gentilno ureditev in jim je pravzaprav šele državna ureditev omogočila imetje, kar pa Engels interpretira samo kot povod in opravičilo vpeljave privatne lastnine. Pravi vzrok nastanka privatne lastnine po Marxu in Engelsu je bilo namreč zasužnjenje.

Vsa privatna lastnina ni nastala samo kot posledica več ali manj miroljubnega razvoja družbe oziroma nastanka države kot se je to dogodilo pri Atencih.  Razvoj civilizacije v antični Grčiji je potekal ob stalnem vojaškem merjenju moči med grškimi državicami navznoter in navzven proti Feničanom, Perzijcem in mnogim drugim ljudstvom. Koncept (privatne) lastnine je odlično služil vsakokratnim zmagovalcem, da so zaščitili svoje interese za katere so se bojevali v bitkah v katerih so podjarmili svoje subjekte. Torej, ne glede na to ali je privatna lastnina nastala kot posledica relativno miroljubnega družbenega razvoja ali pa kot posledica vojaške zmage je ob svitu civilizacije temeljni namen lastnine postal obstoj in uživanje vodilnega stanu. Zagotoviti si last najlepših in najbolj plodnih delov ozemlja in s tem tudi razpolaganje z delovno silo moških in slast prisvojitve žensk po izbiri. Koncept lastnine s pojavom civilizacije prednostno ni več služil potrebi posameznikov in celotni skupnosti, temveč je začel služiti tudi in predvsem želji vladajoče elite. A taka zloraba koncepta lastnine še zdaleč ni bila zgodovinska nuja. Ravno nasprotno, zloraba lastnine za užitke elite je bila zgodovinska anomalija. Že prve civilizacije so se morale, zagotovo še mnogo bolj kot današnje, soočati z vojno kot preizkusnim kamnom njihove trdnosti. In pri tem so se lastnina in druge pravice podrejenih izkazale kot ključni dejavnik uspeha. Lastnina vladajoče elite je bila breme, lastnina podrejenih je bila motor družbe. Bolj se je vladajoča elita zadržala pri konzumaciji osvojenega, manjši je bil upor podrejenih, večja njihova delovna vnema. Tiste civilizacije, pri katerih vladajoča elita ostalim slojem ni priznavala nobenih pravic, temveč je nad njimi izvajala samo prisilo in zatorej od njih ni mogla pričakovati nobene zavesti, dolgoročno niso mogle obstati.

Sodoben pogled na lastnino

Sodoben pogled na lastnino morda najbolj zgoščeno opredeljuje praktična razlaga pravnih pojmov v ZDA, ki je povzeta v dokumentih z nazivom "Restatement" in jo pripravljajo od tridesteih let 20. stoletja dalje najuglednejši pravni strokovnjaki v ZDA pod okriljem Ameriškega inštituta za pravo (American Law Institute). Prvi "Restatement" se nanaša na lastnino in jo v mojem prevodu opredeljuje takole: lastnina je karkoli opredmetenega ali neopredmetenega pri čemer pravno razmerje med osebami in državo uveljavlja interes posedovanja ali lastništva nad tem.  (orig.ang.:The Restatement (First) of Property defines Property as anything, tangible or intangible whereby a legal relationship between persons and the State enforces a possessory interest or legal title in that thing.) V bolj razumljivi obliki ta dokument torej opredeljuje lastnino kot odnos med tremi entitetami: lastnino, lastnikom oziroma lastniki in zaščitnikom lastnine, ki je v tem primeru seveda država oziroma ZDA. V tej definiciji lastnine nikjer eksplicitno ni omenjen pojem privatna. Vendar dokument omenja osebe v množini in v pravni praksi sprejeto razumevanje pojma osebe v množini (ang. persons)  se nanaša na vsako številčno pojavnost oseb od ene osebe naprej. Lastnina ene osebe, torej posameznika pa je elementarna oblika privatne lastnine. Praksa obravnavanja lastnine je v ostalih državah sveta enaka.

Spoštovanje zakonov in še posebej spoštovanje lastnine je bil ključni dejavnik razvoja civilizacije od njenih začetkov. Še več, kaže, da mora biti tehnični napredek vedno podprt z ustreznimi novimi oblikami lastnine. Tako je na primer uveljavitev intelektualne lastnine v obliki patentov na začetku industrijske revolucije omogočila izumiteljem zaščito njihovih izumov in s tem ohranitev in prenos njihovega vložka v raziskovanje novih izumov. Na podoben način Copyright dandanes ščiti in hkrati omogoča investiranje industriji  računalniške programske opreme.

Na tem mestu moram seveda zapisati, da ima celoten sistem intelektualne lastnine tudi mnoge resne pomanjkljivosti. Večina jih po mojem skromnem prepričanju  izhaja iz tega, da,  intelektualna lastnina že dolgo ni več prvenstveno namenjena spodbujanju vlaganj v kreacijo novega preko zaščite preteklih vložkov dela in sredstev izumiteljev ter avtorjev. Mnogo bolj kot temu je preko ustvarjanja monopolov namenjena  bogatenju lastnikov intelektualnega premoženja, ki v mnogih primerih sploh niso njegovi ustvarjalci.  Le čemu na primer služi praksa razvitih držav, ki podeljuje avtorsko zaščito del (Copyright) v trajanju od 50 do 100 let po avtorjevi smrti?  To se mi zdi nerazumno preveč, saj ne služi širjenju stvaritve med ljudmi, niti ne podpira avtorja v kreaciji novega. Multinacionalkam uspeva v očeh zakonodajalcev to in druge anomalije zarotniško opravičiti z glorijo in močjo nacionalne države, ki naj bi domnevno cvetela skupaj z rastjo svetovne moči lastnih multinacionalk. Pri tem se pokaže vsa hipokrizija liberalcev, ki se vneto zavzemajo za tako izkrivljeno spoštovanje intelektualne lastnine, čeprav le ta bazira izključno na omejevanju svoboščin. Vsa ideja intelektualne lastnine se je izrodila v svoje nasprotje. Intelektualna lastnina se danes uporablja za zasužnjevanje preko monopolizacije intelektualnega prostora.

Pri lastnini torej nikakor ne gre samo za napredek. Koncept lastnine je bil do današnjega dne kompromis med željo in možnostjo vladajoče elite. Tukaj je seveda popolnoma na mestu vprašanje, kdo je pravzaprav vladajoča elita v demokraciji. Mar v demokraciji ne vlada ljudstvo samo sebi? Če verjamete ustavi, zakonom in uradnim izjavam državnih organov to seveda drži. Ljudstvo izrazi svojo voljo na volitvah, kjer izbere svoje predstavnike v zakonodajno telo - državni zbor. Ta izvoli vlado, ki ima izvršno moč in sprejema zakone, ki so zavezujoči tako za ljudstvo, kot za vlado. A tej zgodbi ne verjame nihče več, niti tisti, ki jo morajo po uradni dolžnosti trobiti naokoli. V resnici preko lobijev, medijev, ki jih imajo v lasti in osebnih zvez vladajo klike - mreže ljudi povezanih s skupnim interesom in ob podpori bogatih posameznikov in družin. Ta problem s prehajanjem suverenosti na EU postaja še mnogo bolj pereč. Če primerjamo današnje stanje najnižjih slojev prebivalstva z začetki civilizacije se je res precej izboljšalo v velikem delu sveta, a sodobni kapitalizem je še zelo zdaleč od idealov večine.

Problemi sodobne lastnine

Bralca sedaj naprošam za malo potrpljenja, saj je sledečih nekaj odstavkov tudi za moj okus preveč filozofskih, a sem jih vseeno moral vključiti, ker vzpostavljajo podlago za drugačno razumevanje odnosa do lastnine. To razumevanje presega domet trenutno veljavnih političnih struj od skrajno desne do skrajno leve.

Od prvih civilizacij dalje do današnjega časa se je pojem lastnine razvijal vzporedno z napredkom človeštva, a abstraktni prostor v katerem je opredeljena lastnina ostaja enak od samih začetkov do dandanes.  Naravo lastnine posamezniki in skupnost, tisti, ki imajo in tisti, ki nimajo hočeš-nočeš, manj ali bolj zavedno, vedno in povsod določamo in določimo v odnosu vsaj do sledečih štirih polarnosti.  Prva polarnost se nanaša na način kako se lastnina vzpostavi in vzdržuje. Na enem polu je zavest na drugem (pri)sila. Druga polarnost se nanaša na smisel lastnine. Na enem polu je obvladovanje okolice, na drugem obvladovanje soljudi. Ta polarnost se lahko opredeli tudi bolj milo, le kot  vplivanje na okolico na eni strani in vplivanje na soljudi na drugi. Tretja polarnost lastnine je pripadnost. Na eni strani te polarnosti imamo skupno lastnino vseh ljudi, na drugi strani imamo privatno lastnino ene osebe. Četrto polarnost sestavljata konkretnost in abstrakcija. Na eni strani te polarnosti imamo konkretne predmete lastnine. Narava primitivne osebne lastnine nas namreč navaja k hipotezi, da je bila ta lastnina specifična, konkretna. Priznavanje oziroma spoštovanje te lastnine se je nanašalo na točno določene predmete, kot na primer na oblačila, orožje, nakit, ki jih je izdelal ali dobil v dar in običajno nosil posameznik. Vendar pojem osebne lastnine tudi v taki zelo restriktivni formi že predpostavlja nek minimalen nivo abstrakcije, namreč zavest o tej lastnini med tistimi, ki jo posamezniku priznavajo. Primitivna posest je popolnoma specifična in brez abstrakcije, saj jo je posestnik branil z orožjem in zato ni potreboval priznavanja drugih. Za razliko od primitivnega, sodobno pojmovanje lastnine opredeljuje mnogo višji nivo abstrakcije. Sodobne oblike lastnine so vzpostavljene kot pravice in regulirane s številnimi zakoni države nad katerimi čepi ustava, nad ustavo in zakoni države visijo človekove pravice.

Vse štiri polarnosti so kvazi-etične, v smislu, da en pol predstavlja etično oziroma vsaj moralno nesporno obliko lastnine, drug pol pa lahko, a ne nujno,  predstavlja etično sporno obliko lastnine.  Pri tem kot osnovni etični minimum oziroma standard jemljem vse oblike lastnine, ki niso utemeljene na (pri)sili, ne sicer strogo v smislu, da praktično sploh ne bi potrebovale prisile za obstoj, temveč v smislu, da teoretično povzročajo manj napetosti in potrebe po (pri)sili, kot stanje brez obstoja take lastnine.  Kot vrhovni etični ideal lastnine pa jemljem  družbo, kjer si ljudje (prosto)voljno delijo vse, torej skupno lastnino vseh nad vsem.  Bralec, ki bi se želel seznaniti s poglobljeno argumentacijo tega etičnega standarda, naj si prebere knjigo "Enotna politična teorija", do katere lahko brezplačno dostopa na:

http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/explorer.php?page=frontier_055_ept

Logično se zdi, da v primeru prve opisane polarnosti zavest - (pri)sila , prvi pol, torej lastnina temelječa na zavesti oziroma na spoštovanju drugih do lastnine prvega, predstavlja absolutno dobro. A nasprotje tega, torej lastnina temelječa na (pri)sili ni nujno absolutno zlo. Na primer, primitivna posest, ki je kamenodobnim družinam zagotavljala preživetje na kosu zemlje in jo je bilo potrebno braniti pred vsiljivci je bila etično nevtralna. Verjetno je kamenodobni klan, ki je zasedel določen prostor in na njem s požigalništvom začel gojiti kulturne rastline s tem res onemogočil lov in nabiralništvo drugim nomadskim klanom, a je prehod na poljedelstvo omogočilo preživetje precej večjemu številu ljudi. Primitivna posest je bila lahko z etičnega stališča nevtralna. Zagotovo ni etično nevtralno zasužnjenje na kakršen koli način, bodisi kot posledica podjarmljenja z vojaško silo bodisi kot posledica izgube obdelovalne zemlje ob prisilni izvršbi na pogodbeni osnovi.

Prvi pol druge polarnosti, torej obvladovanje okolice je sicer nujno za preživetje posameznika in skupnosti, a kot se zdi iz sodobne perspektive ne predstavlja nujno absolutnega dobrega. Dandanes, ko se mnoge rastlinske in živalske vrste zaradi človekovega "obvladovanja" okolice nahajajo pred izumrtjem in zaradi izpustov CO2 postaja sumljivo celo dihanje, je težko govoriti o etični nevtralnosti obvladovanja okolice. Vendar je slednje nujno za preživetje posameznika in človeške civilizacije. V resnici ekološki problemi s katerimi se soočamo niso znak obvladovanja okolice. Ravno nasprotno, so znak, da svoje okolice vsej tehnologiji navkljub ne obvladujemo.  Šele, ko bomo ustavili onesnaževanje in globalno segrevanje, šele takrat bomo svojo okolico obvladovali in to bo absolutno dobro. Drugi pol druge polarnosti, torej obvladovanje soljudi ali zgolj vplivanje nanje, pa je etično ambivalentno. Zagotovo zlo je lastništvo sužnjev, četudi bi jih brez sile kupili na primer od staršev, ki so potrebovali denar za poplačilo dolgov. Seveda pa ni vsaka uporaba lastnine za vplivanje na druge nujno ne-etična. Uporaba lastnine kot menjalne vrednosti za neko uslugo drugega človeka je etično nevtralna.

Prvi pol tretje polarnosti, torej popolna skupna lastnina vseh je po definiciji etični ideal. Na primer, če bi na svetu živelo 7 milijard ljudi, ki bi živeli v taki harmoniji, da bi si vse kar imajo bratsko delili. Na drugi strani te polarnosti imamo privatno lastnino. Inštitucija privatne lastnine sama na sebi je etično ambivalentna. Na primer, posest 4ha zemlje, ki predstavlja slovensko povprečje in  na katerih samooskrbna družina pridela tudi nekaj tržnih viškov ter opravlja še kako komercialno dejavnost kot na primer traktorske prevoze.

Četrta polarnost, torej konkretnost - abstraktnost se na prvi pogled zdi etično nevtralna. Nobenega dvoma ni, da je bila primitivna osebna lastnina točno določenih osebnih  predmetov, ki jih je skupnost priznavala posamezniku v vseh pogledih in po sami definiciji moralno nesporna, če pod moralo razumemo vrednostne standarde skupnosti.  Res pa je, da čeprav morda po tej definiciji moralna, morebitna osebna lastnina, ki bi vključevala sužnja ne bi bila etična.  Nasproti temu  abstraktna narava sodobnih lastninskih pravic ni ne etična, ne moralna. Nujna abstraktnost zakonov je vzrok neštetim krivicam, ki jih doživlja mali človek. Na primer, mislite, da je hiša, ki ste jo zgradili s svojimi žulji in v kateri živite vaša. Tako mislijo tudi sosedje, ki so vam jo morda pomagali graditi. A geodetska izmera ob gradnji je bila napačna. Hiša ne stoji na vaši parceli, kot ste mislili, temveč na parceli, ki jo je podedoval nek stremuh iz daljnega mesta. Ta od vas sedaj zahteva, da se izselite, saj je hiša njegova po črki zakona v katerem abstraktno piše, da so vse nepremičnine na parceli last lastnika parcele. Ali na primer, prvi val managerskih odkupov s pomočjo tajkunskih kreditov v Sloveniji je zaradi konjukture uspel. Dotični managerji so postali milijonarji.  Zadnji val managerskih odkupov s pomočjo tajkunskih kreditov ni uspel in na plano je prišla resnica. Morebitni dobički iz te loterije so se stekali v privatne žepe, morebitne zgube so prešle na breme vseh. Tako ravnanje lahko označim kot skrajno neetično, saj uporabne definicije morale, ki bi konsistentno obsodila tako ravnanje v sodobni družbi ne poznam. Torej, čeprav neetično je bilo tako ravnanje popolnoma v skladu z abstraktno naravo sodobne lastnine, temelječo na zakonih, ki zaradi svoje kompleksnosti preprečujejo predvideti vse situacije v naprej in hkrati ob upoštevanju osnovnih načel vladavine prava onemogočajo poseganje v lastnino z zakoni, ki bi veljali za nazaj.

Skupno vsem štirim zgoraj naštetim in opisanim polarnostim je to, da vsaka od njih v svoji prvi skrajnosti dosega etični oziroma vsaj moralni standard, če že ne ideal, v svoji drugi skrajnosti pa etično ambivalentno pozicijo v kateri etično naravo konkretne lastnine opredeljujejo drugi dejavniki. Primitivni etični ideal  skupne lastnine vseh nad vsem ni zmogel slediti potrebam razvoja posameznikov in skupnosti.  Oddaljitev od tega ideala je bila zgodovinska nujnost. Ta oddaljitev je predstavljala nekoč tako kot danes tveganje kršenja etičnih in moralnih norm, kar samo na sebi, torej kot nujno tveganje, etično ni sporno. Sporno pa je kršenje samo, ki zagotovo ni zgodovinska nuja. Torej, čeprav je nujnost oddaljitve od ideala opravičilo za različne oblike privatne lastnine,  pa t.i. družbena koristnost (ang.utility) s katero ekonomisti in filozofi označujejo to nujo nikakor ne more postati nov etični standard in s tem opravičilo za vse oblike privatne lastnine. Še manj lahko ta etični standard predstavljajo različne oblike lastnine same na sebi, kot produkt te utilitarnosti. A ravno to, se zdi, najbolje povzema stanje duha sodobnega imperialističnega sveta. Na primer, kot poseganje v svobodo posameznikov je ožigosana vsaka ideja, ki samo malo namiguje na krnitev privatne lastnine. Druga posledica tega stanja duha je ujetost v zgodovinski kalup, ki je do moderne dobe vsaj z uspešno prakso, če že ne tudi s teorijo, nakazoval nujo oddaljevanja oblik lastnine od prvobitnega ideala. Svet se je namreč znašel na zgodovinski prelomnici. Dosegli smo meje rasti. Tekmovalnost, tako med nacijami, kot med ljudmi, ki je bila do sedaj v večini primerov tista zgodovinska nuja, ki je porajala nove in nove oblike lastnine in odnose povezane z njo, vodi direktno v katastrofo. Ob tem, ko torej razmišljamo o različnih tehnoloških prijemih za zaustavitev globalnega segrevanja, pozabljamo na osnovni vzrok slednjega. Nujno je tekmovalnost postaviti pod vprašaj. Hkrati moramo postaviti pod vprašaj tudi oblike lastnine, ki jih je ta tekmovalnost oblečena v kožo zgodovinske nuje zaplodila in opravičevala do današnjega dne. Zgodovinska nuja dandanes je rešitev planeta - SOP (ang. Save Our Planet). Tako kot je civilizacija prilagajala oblike lastnine tekmovalnosti nekoč, tako jih mora sedaj prilagoditi rešitvi planeta. Prepričan sem, da bodo tudi SOP nekateri skušali izkoristiti za realizacijo družbenih ciljev, ki drugače z rešitvijo planeta nimajo posebne zveze. Ob tem se vseeno velja spomniti na to, da sredstva ne morejo opravičiti cilja. Ne navsezadnje, vsi izdihavamo škodljivi CO2. Edina pot k rešitvi planeta je zato tista, ki hkrati vodi tudi k večji etičnosti lastnine.

V nadaljevanju bom opisal tri pojavnosti lastnine, ki v tej luči potrebujejo nujno transformacijo. To so lastnina naravnih virov, neopredmetena lastnina in sprega države kot zaščitnika lastnine z multinacionalkami.