Ljudje proti elitam ali civiliziranje revolucije
Včeraj sva imela z Mitjem predavanje o filmu in umetnosti. Rad imam ta predavanja, ker je med poslušalci precej izjemnih ljudi, ki so srčni, predani, razmišljajoči, radovedni in pozorni. Najbrž ne bodo nikoli prišli na oblast, so pa resnični nosilci revolucije. Združena levica, pri čemer ne mislim zgolj na stranko s tem imenom, je namreč edino upanje za to državo; če se bodo njeni predstavniki znali obnašati, seveda. Trenutno nimamo sposobnega voditelja za vodenje države, toda morda se bodo zadeve vendarle obrnile na bolje. Voditelj bo tisti, ki bo končno dojel globine slovenske duše in znal potegniti nekaj ustreznih potez. Tako kot svet čaka na poeta, da poskrbi za reinvencijo njegovih potencialov, tako slovenska duša čaka na odrešitelja.
Včeraj sem spregovoril o še eni vzporednici med umetnostjo oziroma filmom kot umetnostjo in psihoanalizo. Natančneje: spregovoril sem o tem, kar morda ta trenutek potrebujemo bolj, kot smo potrebovali kadarkoli, čeprav tega na prvi pogled niti ni videti. V resnici imata psihoanaliza in umetnost pomembnejšo vlogo pri nastajanju metapolitike in revolucije, kot mislijo politiki in zastopniki oblasti, in pomembnejšo, kot se zdi navadnim ljudem.
Medtem ko nekateri tehniki modrujejo o rušenju Cerarjeve vlade in o vzpostavitvi nekakšne tehnične vlade, v kateri bi bili sami modreci, se mi ponuja povsem drugačna zamisel, o kateri tudi želim govoriti.
Vlade namreč ni mogoče kar zamenjati. V normalnih državah se to lahko zgodi le skladno s procedurami, ki so natančno določene. Pa tudi če bi zares prišlo do zamenjave vlade, se v empiriji ne bi nič spremenilo, pa če se znajdejo na oblasti sami tehniki, inženirji, modreci in genialni ljudje, saj bodo enako kot predhodniki zgolj reševali kapitalizem.
Nekaj se bo spremenilo šele, ko se bodo prebudili navadni ljudje. A kako bi se to sploh lahko zgodilo?
Morda se ne bo zgodilo nikoli, lahko pa razmišljam o prebujanju. Na primer tako, kot sem razmišljal včeraj zvečer v knjižnici.
Začel sem z razmislekom o ideji, ki jo razvija Jacques Rancière: umetnost je drugi svet. Ne zrcali tega sveta, ni njegova simulacija, ni njegov približek. Je preprosto drugi svet, v katerega lahko človek vstopi kadarkoli.
V tem svetu obstajajo režimi zaznavanja sveta, kot jih imenuje Rancière. Podrejeni so logiki metamorfoz ali preobrazb. Logično je, da človek ne more ves čas enako zaznavati sveta, pa tudi svet sam se spreminja.
Umetnost ima zelo veliko vlogo pri metamorfozah režimov zaznavanja sveta. Ljudi vabi v drugi svet, ki ga ta svet ne more asimilirati. Terja spremembe v zaznavanju sveta, terja preobrazbe samih ljudi. Pravimo, da terja subjekt. To ni ego, ni self in ni osebnost. Zahteva je zato velika.
Sedaj pa pride na vrsto, kar je najpomembnejše: umetnost je upor. To ni upor zblojenih nesrečnikov, ubogih duš, ki so se izgubile nekje v drugem svetu. Ko govorimo o uporu umetnosti, govorimo namreč o uporu samega življenja, kar je čisto nekaj drugega.
Umetnost je namreč delo življenja, pravi Rancière, in sam se strinjam z njim. Ni delo umetnikov, ni njihova last, ni izraz njihove podzavesti, čustev ali genov. Ko govorimo o umetnosti, govorimo o preobražanju ljudi, umetnikov, ki so zmožni vztrajati v odprtosti do življenja. Geni nimajo s tem nobene posebne zveze.
Odpiranje življenju, ne na primer kapitalizmu, je pomembno, kajti alternativa je samo ena: uničevanje življenja.
Tudi sam svet je neskončen, nedoločen in nedoločljiv, zato se upira vsakemu določanju. Ne upira se filozofiji, ne upira se umetnosti. Ne upira se poeziji. Življenje je namreč že poetično, sam svet je poetičen.
Življenje zato čaka na umetnike. Čaka na poete. Svet sam čaka nanje. Ne čaka, da ga bodo opisali, temveč čaka, da ga bodo izrazili.
Zastopniki kapitalizma zapisanega ne morejo razumeti. Zanje je svet zgolj objekt za brezmejno manipuliranje, izkoriščanje in spreminjanje v blago. Ni pomembno, kdo je na oblasti, kajti vsaka oblast v kapitalizmu mora delati isto: skrbeti mora za profitabilnost Kapitala.
Na enak način razumemo psihoanalizo in analitični postopek. Analiza ni zdravljenje nevrotikov, temveč je invencija. Je iznajdba, ponovna iznajdba.
Analiza je kot umetnost. Je iznajdba potencialov človeškega bitja, je iznajdba potencialov življenja, eksistence in samega sveta.
Je vnovična iznajdba. Prek analize in umetnosti se človeško bitje še enkrat, morda pa celo prvič v življenju, zave potencialov, ki niso njegovi, saj so potenciali samega življenja. S tem se zave tudi radosti življenja, življenjske energije.
V analizi slavimo življenje; enako delajo umetniki.
Iz zapisanega jasno sledi, da ne potrebujemo še več oblasti, temveč je potrebujemo manj. Potrebujemo samoupravljanje. Ne potrebujemo oblastnikov, saj potrebujemo analitike in umetnike. Potrebujemo ljudi, ki znajo slaviti življenje. Potrebujemo življenjsko radost, ki je učinek slavljenja življenja oziroma vnovične iznajdbe njegovih potencialov.
Ne potrebujemo zgolj gospodarske rasti. Potrebujemo deklaracijo o egalitarnosti in solidarnosti, potrebujemo novo ekonomijo medsebojnih odnosov, tega, kar imamo lahko ljudje med seboj.
Za vse to pa lahko poskrbijo le ljudje, če imajo nad seboj ustreznega voditelja. To ne more biti Cerar, ne more bit Ljudmila, ne more biti Erjavec.
Slovenci imamo namreč pravico obstajati. Združena levica ima zdaj priložnost, da pove ljudem resnico o tem, kar jih čaka v prihodnosti. Ljudje imajo namreč dovolj žargona in novoreka, ki ne pove ničesar. Naveličani so in hočejo resnico. Torej jo morajo dobiti. Sedaj je skrajni čas, kajti orgije je konec.
Revolucije ne naredimo tako, da ena skupina oblastnikov zamenja drugo. To se tako ali tako dogaja ves čas in nikamor ne pridemo. Oblastniki pač hočejo oblast. Kaj tu ni jasno? Njim je vseeno za ljudi. Kako je mogoče, da so ljudje tako neverjetno naivni, da vedno znova zaupajo oblastnikom, ki jim sladko govorijo?
Združena levica natanko zato ne sme pristati na oblasti. Kaj naj namreč naredijo s korupcijo, kaj naj storijo z državnim dolgom, ki je velikanski? Kaj naj storijo z nesposobnimi birokrati? Kaj naj storijo z depresijo v deželi, z zavistjo ljudi in s podobnim?
Treba je tvegati. Tako se začne. Treba je imeti jajca. Ena zadeva potegne za seboj drugo. To imenujemo civiliziranje revolucije.
Natanko tu sovražniki čakajo na nas. V Sloveniji jih je veliko. Njihov odnos do vsega je namreč zelo preprost: nihče ne sme uspeti, zatrli bomo vsakogar, ki bi hotel resnične spremembe. Prav zato moramo biti pogumni, držati moramo skupaj in ne smemo popuščati. Poznati moramo teorijo, da ne bomo naivni, kajti kapitalizem večine ljudi sploh ne potrebuje več, zato bo ustvarjal nove prostore, kamor preprosto ne bodo imeli vstopa.
Ali po domače: kapitalizem bo še bolj socializem za elite, kot je bil kadarkoli, če ga ne bomo ustavili.
Dec 11, 2014