Čemu služi zvestoba? Živimo zaradi nje bolje, kot bi sicer? Zakaj je tako pomembna v skoraj vseh družbah?

Zvestoba med spolnimi partnerji je bajka. Raziskave, narejene tako med ljudmi kot pri živalih, ki prav tako dajejo vtis, da so si zveste, dokazujejo, da večina skače čez plot. Kdor ne skače, ima telesne ali duševne težave, zaradi spleta okoliščin nima priložnosti ali pa se izjemno obvladuje. A tudi med temi, ki ne skačejo, bi težko našli koga, ki si v času zveze ni nikoli zaželel ljubiti z nekom drugim in ni o tem sanjaril.

Zvestoba med spolnimi partnerji je torej navidezna. Očitno je za družbo korist od dajanja vtisa, da so si ljudje zvesti, večja od škode, ki jo povzroča težnja po zvestobi. Škode?

Poglavitni vzroki za partnerske prepire so pohlep, zavist in ljubosumje. Pohlepnež partnerja obtožuje, da ga ovira (glede možnosti seksa z drugimi), zavistnež mu očita, da je slab(ši od nekoga drugega), ljubosumnež pa je prepričan, da mu hoče uiti (in seksati z nekom drugim). Ta čustva so pravzaprav kriva za skoraj vse, kar dela sobivanje z ljudmi neprijetno – za nasilne smrti, telesne poškodbe, duševne rane, spletke in obrekovanja. Čuti jih človek, ki skuša obvladovati ali posedovati nekaj, kar mu ne pripada: tuje imetje, lastnosti in način življenja neke osebe ali osebo samo. Ker se lahko ta čustva v nas porodijo samo glede nečesa, kar ni in ne more biti naše, so že v zasnovi razdiralna. Zakaj jih torej vzpodbujamo? Zakaj družba ustvarja pravila sobivanja, ki uničujejo prav to sobivanje?

Kolikorkoli se trudim, ne najdem drugega razloga, kot da so naši vrli predniki z uzakonitvijo partnerske zvestobe skušali nahraniti svoj lasten pohlep, zavist in ljubosumje. Da je vsak dobil enega partnerja, sicer ni nahranilo alfa in beta osebkov, ki bi jih brez tega pravila imeli več kot preveč, je pa nekoliko pomirilo dosti bolj številne game in delte, ki bi sicer ostali brez in bi razgrajali. Uravnavanje teh čustev je (prikriti) cilj vseh družbenih pravil, ki se tičejo partnerstva: od pravil vedenja pred poroko, do poročnih kolobocij, pravil skupnega življenja in (ne uradnih ampak dejanskih) postopkov ločevanja. Zakaj se morajo mlade dame vesti zadržano in sramežljivo? Zakaj so potrebne vse tiste poročne obljube? Zakaj je potem vse tako dolgočasno predvidljivo? Zakaj skupnosti težje prenesejo ločitev kot smrt?

In zakaj nič od tega ne pomaga, da bi si bili ljudje kaj bolj zvesti, kot če vsega tega ne bi bilo?

Očitno si je človeštvo zadalo napačen cilj. Blaženje pohlepa, zavisti in ljubosumja ima posledice, kakršne ima vsak poskus uravnavanja čustev – okrepi jih in jih prisili, da se izrazijo skozi nekaj drugega. Pohlep, zavist in ljubosumje postanejo brezbrižnost, zaničevanje in sovraštvo.

Zgodovina človeštva od konca zadnje ledene dobe na skoraj vsakem koraku priča, da so nasilneži zase izsilili boljše pogoje od miroljubnežev – in torej v povprečju več potomcev. Priča tudi, da smo že otoplitev dočakali precej nasilni. Posledično smo ljudje dosti več pod stresom (kar velja tudi za nasilneže), bolj podvrženi poškodbam in boleznim ter se imamo v splošnem dosti manj lepo, kot bi se imeli sicer.

Kako bi se družba razvijala, če bi ubrali drugo pot – če bi nasilje že od praskupnosti dalje kaznovali z izobčenjem? Ker bi imeli pod temi pogoji nasilneži v povprečju manj potomcev od miroljubnežev, bi njihov delež s časom upadal. Ker bi bilo manj pohlepa, bi imeli manjšo neenakost in torej manj razlogov za zavist (ki bi jo že tako čutilo manj ljudi in v manjši meri). Lahko bi živeli kot bonobi (angleški, slovenski vir), ki jih je reka Kongo za nekaj čudovitih stotisočletij ločila od nasilnih bratov šimpanzov in bratrancev človekov in so lahko razvili družbo, v kateri ni zvestobe, zato pa tudi ne razlogov za pohlep, zavist in ljubosumje. Bonobi že milijone let živijo tako, kot so poskusili živeti ljudje, ki so v 70-ih ustvarjali skupnosti, v katerih naj bi vladala delitev dobrin in svobodna ljubezen. Bonobom uspeva, vsi človeški poskusi pa so kljub verjetno najboljšim namenom propadli – izključno zaradi pohlepa, zavisti in ljubosumja.

Nobenega razumnega razloga ni, da od svojih spolnih partnerjev – in sebe – terjamo zvestobo. Brez tega bi bilo naše življenje v vseh ozirih dosti manj stresno, bolj polno in prijetno. Terjamo jo zgolj zaradi svoje sebične in nasilne narave, ki je še okrepljena s privzgojenimi družbenimi vzorci. Zvestobo terjamo, ker smo tako naučeni.

Tudi izgovor, da je zvestoba znak ljubezni, ne drži. Če lahko otroško ljubezen do skrbnikov razpršimo med starše, stare starše, strice in tete, krušne starše, rejnike in družinske prijatelje, bratovsko ljubezen med sorojence, bratrance in sestrične, prijatelje in otroke družinskih prijateljev, starševsko pa med potomce, nečake, pastorke, rejence in otroke prijateljev, ni nobenega razloga, da partnerske ljubezni ne bi mogli v polni meri nuditi vsem, ki nas spolno privlačijo in se ob njih dobro počutimo (kar vemo, ker tako čutimo, le sprejeti nočemo, da tako čutijo skoraj vsi – tudi naši partnerji).

Ampak potem bi družba, kakršno poznamo, razpadla, a ne?

Ja, bi razpadla, vendar drugače, kot ves čas po malem razpada sedaj …