Vsi skupaj smo pred velikim izzivom, pri čemer ni pomembno, ali se tega objektivnega dejstva zavedamo ali ne; še manj je pomembno, ali nam je všeč ali nam ni. Te dni so na primer zabeležili najtoplejše decembrsko jutro na slovenski Obali, odkar merijo temperaturo; temperatura zraka je dosegla skoraj neverjetnih dvajset stopinj, kolikor jih po navadi doseže sredi julija. V istem času je nad Arktiko temperatura blizu ničle, namesto da bi bila kakih štirideset enot niže. Znanstveniki govorijo o pojavu, ki ga imenujejo open doors feedback. To je pojav, podoben tistemu, ko odprete vrata hladilnika in jih pustite dalj časa odprta. Kaj se dogaja? Čez nekaj časa imate hladno kuhinjo in topel hladilnik.

Drugje po državi so zopet poplave; v zadnjih nekaj mesecih že drugič ali celo tretjič. Nekateri prebivalci ne utegnejo niti počistiti za eno vodno ujmo, ko že prihrumi druga. Skeptiki pa še vedno pravijo, da gre zgolj za zaroto levičarjev, ko govorijo o spremembah podnebja, zlasti nad Arktiko. Stroški naravnih katastrof gredo v milijone samo v tej državi, po svetu pa v stotine milijard. Slovenska vlada mirno jemlje javnemu sektorju še dodatne desetine milijonov, Rusija pa je kratko malo sporočila, da ne bo gradila Južnega toka. Delodajalci so ogorčeni, ker je vlada vzela javnemu sektorju premalo, češ da so stroški dela še vedno previsoki, kar pomeni, da je delavec predrag in bi moral biti, logično, bolj poceni. Toliko o gospodarski rasti, o kateri govori Erjavec, in o lepših časih.

Zrel, razumen človek bi sprejel realno stanje sveta, kakršno pač je, in si stoično rekel, da bistveno bolje preprosto ne more biti. Zakaj se torej ne bi kratko malo sprijaznili s svetom, kakršen je, se naslonili nazaj in sproti ugotavljali, kako živeti oziroma preživeti?

Vse bolj je namreč nepomembno, kaj si mislimo o svetu in o ljudeh in o kapitalizmu, kajti gospodarji nad nami so premočni, da bi jih lahko premagali. Sodobni kapitalizem ne potrebuje večine ljudi, ne potrebuje demokracije, saj mu gre brez nje še bolje, ne potrebuje ničesar razen Znanosti in Tehnologije, kot je predvidel Lacan že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. 

Kakšna je prihodnost, če za trenutek zanemarimo katastrofalne podnebne spremembe, ki bodo še veliko bolj katastrofalne?

Prihodnost je temna. Zakaj?

Ker živimo prehitro. Ker kapitalizem ne potrebuje demokracije, ker mu gre bolje brez nje, bo vse več ljudi vzgojenih tako, da se bodo ukvarjali s seboj, se spreminjali in razvijali, se dizajnirali kot osebnosti in redizajnirali, obenem pa bodo tiho pristajali: da je treba otroke vzgajati na trdo; da je treba tuje delavce izganjati iz dežel; da je treba omejiti svobodo gejem in lezbijkam in drugim čudakom; da je treba nadzorovati ljudi, ki niso povsem normalni; da je treba preprečevati zločine, še preden se bodo zgodili, kot smo videli v filmu Minority Report; da je treba genetsko spreminjati ne le hrano, temveč tudi ljudi, ki tvorijo elito, da bodo še bolj elitni; da je treba upravljanje sveta prepuščati Znanstvenikom in Tehnologom; da je zaradi novih delovnih mest treba dati prednost Kapitalu pred ljudmi; da je treba biti podjetnik, ker država pač ne more poskrbeti za vse; da je treba vse privatizirati; da je treba potrpeti in počakati, da bodo oni zgoraj pogruntali načine, kako spremeniti svet na bolje; da je treba dodajati vrednost, pa naj to pomeni karkoli.

Kljub vsem dobrim mislim bomo vsi potisnjeni na rob. Nobene izjeme ne bo. Veliki Drugi namreč ne obstaja, zato zanašanje nanj ne more delovati. Vreme se bo divje spreminjalo še naprej, kapitalizem se ne bo izvlekel iz dolge depresije.

Vremenske spremembe bodo stale človeštvo na bilijone dolarjev, milijoni ljudi bodo ostali brez domov, ker jim jih bodo preprosto poplavili in odplaknili dvigajoči se oceani. Ko se bo povečala količina metana iz permafrosta in z dna oceanov oziroma iz skladov pod njimi, bo na Zemlji težko dihati, vroče pa bo kot v peklu. Od začetka industrijske revolucije do danes smo namreč v zrak spustili 350 milijard metričnih ton ogljikovega dioksida; in še ga bomo, seveda.

Za vse, ki naivno verjamejo, da človeštvo ne prispeva bistvenih količin teh molekul v ozračje, je pomemben tale podatek: ko je prišlo do množičnega uničenja v permu, vzrok pa je bil izpust ogljikovega dioksida v zrak, čemur so sledile še velikanske količine metana, se je sprostilo tri bilijone metričnih ton ogljikovega dioksida. Primerjajte to številko z zgornjo.

Potem razmišljajte. Ne morete namreč politično delovati, ne morete biti subjekti politike, če ne razmišljate in če ne razmišljate o politiki, katere subjekt vselej že ste. To ne pomeni pritoževati se čez politike, ampak pomeni misliti samo politiko.

Zakaj je treba misliti politiko? Misliti jo je treba zaradi potrebe po univerzalni emancipaciji čisto vsakega človeka, ne samo žensk in invalidov. Poleg tega jo je treba misliti zaradi potrebe po preobrazbi družbenega življenja; ne obstaja zgolj potreba po reševanju in ohranjanju kapitalizma. Zlasti pa jo je treba misliti, ker nobeno občestvo in niti človeštvo kot celota ne more upravljati s seboj ter načrtovati lastne prihodnosti, dokler je podrejeno kakršni koli avtoriteti, če odštejemo boga.

Balibar je glede zapisanega zelo jasen: ne obstaja egalitarnost ljudi brez svobode in ne obstaja njihova svoboda brez enakosti (Politics and the Other Scene, 2011, str. 2). Družbena enakost ljudi je namreč popolnoma nemogoča, dokler živijo v sistemu, v katerem prevladujejo izkoriščanje, neenakost, privilegiji, diskriminiranje in razločevanje ljudi, neenake možnosti in neenaki pogoji za življenje.

Demokracija je v orisani perspektivi zahteva ljudi, da takoj izkoreninijo vse naštete oblike, ki onemogočajo enakost oziroma egalitarnost. Balibar ima prav, ko poudarja, da je bistvo demokracije odstranitev tistih oblastnih mehanizmov, ki ločujejo ljudi od njih samih (ibid., str. 3). Kaj pomeni ločevanje ljudi od njih samih?

Ločevanje ljudi od njih samih pomeni preprečevanje njihove avtonomije ali neodvisnosti. Kaj je torej avtonomija ljudi?

Avtonomija ljudi pomeni odsotnost vsake nadvlade, vsake avtoritete nad ljudmi, kar zopet pomeni, da so ljudje sami odgovorni za lastno življenje; edina avtoriteta je seveda neskončni bog. Sedaj pa je na vrsti najpomembnejše. Balibar je zelo natančen in jasen: nihče ne more postati emancipiran drugače kot sam od sebe. Ni ga mogoče emancipirati, emancipacija ne more priplavati po zraku, ne more priti v obliki božje milosti, predsednikovega ukaza ali vladnega dekreta (ibid., str., 4).

Nihče ne more postati emancipiran od zunaj, vsakdo se lahko emancipira le sam, od znotraj. Torej se emancipira tako, da že je avtonomen ali neodvisen. In pika na i je tole.

Vsak človek je kot družbeno bitje emancipiran le, če ga drugi prepoznajo kot takega. Človek je torej zares emancipiran, neodvisen, svoboden in avtonomen šele, ko ga drugi ljudje prepoznajo kot takega.

V egalitarnem občestvu ljudje jamčijo drug drugemu, drug za drugega: za emancipiranost, egalitarnost, avtonomnost, neodvisnost, suverenost. Za vse to ne jamči Bog in ne jamči Avtoriteta.

Veliki izziv v tem trenutku niso le vremenske katastrofe, temveč je tudi egalitarnost ljudi.