Obup je bolezen za smrt, zato ker je obup bolezen jaza. Ko človek obupa nad sabo, si v obupu hoče vzeti sebe, ker je storil nekaj, kar ni v skladu z njegovimi moralnimi načeli in ni v skladu z njegovim jazom. Obupanec obupa vedno zaradi nečesa, kar je v njem ustvarilo obup, nekakšno stanje duha, ki zahteva smrt, ki naj bi zaključila zgodbo s koncem življenja. Z obupom končati življenje je zavestno srečanje s smrtjo, to je samomor: morda pa je to sprava s SEBOJ, ki je v konfliktu z moralnimi normami, ki so prepredene s strahovi, ki nam s prstom kažejo, kako se moramo obnašati.

 
Obupati nad življenjem je najhujša oblika obupa. To je tisti trenutek, ko obupanec zaradi analize dogodka oceni, da ni drugega izhoda in da je to edina rešitev in hkrati opravičilo za tisti nekaj, ki je povzročil pogubno dejanje. Samomor je nasilno dejanje nad življenjem in telesom in ima vse znake umora, ker je zavestno nasilno dejanje nad človekom. 

Ali je samomor upravičeno ali nepravično dejanje, je težko vprašanje in ljudje imamo o tem različne razlage. Nekateri imajo to obliko smrti za herojsko dejanje, drugi pa menijo, da samomor delajo obupanci, ki ne vidijo drugega izhoda. Jaz menim, da samomor ni naravno dejanje, kajti človek je spočet za življenje – od rojstva do naravne smrti. Samomorilski poseg obupanca negativno vpliva na starše, brate, sestre, otroke in seveda tudi na ljudi, ki so mu bili blizu in vse, ki so sprejeli informacijo o njegovi smrti.

Ravnatelj je storil samomor, ker ga je okolica ožigosala kot nemoralnega človeka. Vsi so ga napadali in kritizirali njegovo morebitno dejanje v šolski pisarni. Posnetek na spletnih straneh je razburkal slovensko javnost in mediji so v tem videli boljšo prodajo. Cel teden je bil ta dogodek največja senzacija, ki je Slovence razburjala in delila. Slišali smo različna mnenja. Večina ljudi je bila prepričanih, da je dogodek skrajno nemoralen in škodljiv in da je treba udeleženca strogo kaznovati in celo linčati, kot je bilo razvidno iz nekaterih komentarjev na spletnih straneh. Vsi ti pritiski so bili za ravnatelja prehudi, zato je videl edini izhod v samomoru. Zaradi moralnih načel in strahu pred posledicami se je zlomil. Svoje življenje je zaključil zaradi morebitne spolnosti v šoli, ki pa sama po sebi ni nič nemoralnega – seks je vedno samo seks in je telesna želja po združitvi oziroma močno čustvo, ki ga je težko obrzdati.  

Vsi smo delno krivi, da je ravnatelj ravnal tako, da je svojo življenjsko zgodbo zaključil s samomorom. Kriva je naša nadutost in zblojena pamet, ki je obremenjena z nekakšnimi vzorci pravilnega obnašanja. Naslajali smo se nad človekom, ki je v hudi stiski iskal rešitev zase, za vse njegove in ostale. V nas so odpovedali vsi instrumenti človečnosti in srčna kultura je bila na hudi preizkušnji. Za takšno obnašanje ni popravnega izpita, lahko pa se iz tega kaj naučimo.

Snemalec ni kriv za smrt, kriv pa je za kazniva dejanja, ki jih je storil s tajnim snemanjem in pošiljanjem vsebine na spletno stran. Upam, da ga bodo organi pregona izsledili in zoper njega napisali kazensko ovadbo. Krivdo vidim tudi v uredniku medija, v katerem je bil objavljen sporni posnetek, ker le-tega ni odstranil. Na spletnih straneh se pogosto objavlja marsikaj, kar ima znake kaznivega dejanja – naj bodo to besedila, fotografije ali video posnetki. 

Krivec za smrt nad sabo je ravnatelj sam in jaz ne odobravam takšnega početja. Samomorilci so po mojem videnju slabiči, ki se ne znajo spopasti s težavami, so sebičneži, ker rešujejo samo sebe in ne vidijo drugih, ki so sopotniki skozi njihovo življenje. 

Sočustvujem z družino pokojnika.